Naslednje jutro, 6. decembra - na dan zasedanja slovenskega parlamenta - se je Ljubljana prebudila v »militantni podobi«.

Združeni na plebiscit

Naslednje jutro, 6. decembra - na dan zasedanja slovenskega parlamenta - se je Ljubljana prebudila v »militantni podobi«.

V prvih dneh decembra 1990 se je stopnjeval medstrankarski konflikt glede določitve potrebne glasovalne večine, prekladanje datuma plebiscita, spet pa so se pojavljali tudi dvomi vseh vrst o tem, ali je plebiscit sploh potreben. Nekaterim - denimo, dr. Boštjanu M. Zupančiču - ni bilo jasno, ali »je ravno odcepitev tisto, kar je v tem trenutku dobro za Slovenijo«. Ob vseh nesporazumih, zavlačevanjih in podtikanjih ni bilo mogoče nikogar več amnestirati - niti vlade niti republiškega predsedstva niti vladajočega Demosa niti opozicije. Predsednik Demosa Jože Pučnik je govoril o dveh različnih stvareh: eno je politični konsenz o izvedbi plebiscita, drugo pa njegovi formalno-pravni pogoji: »Ko gre za plebiscit kot izraz politične volje, med strankami praktično ni razhajanj, saj gre bržkone vsem za to, da bi bila udeležba na tem zgodovinskem odločanju čim bolj številna. Problem je nastal ob formalnih pogojih plebiscita, kjer pa ni soglasja«. Pučnik ne vidi nobenega razloga, zakaj bi si pri teku čez ovire sama Slovenija postavljala strožje pogoje. Plebiscit naj bo veljaven, če se ga bo udeležilo več kot pol vseh volivcev in če bo za glasovalo več kot polovica le-teh; v svetu ni s podobno tematiko nobenega plebiscita, kjer bi odločali kako drugače. 


Stranke so nadaljevale pogajanja in nazadnje tik pred sejo skupščine 6. decembra dosegle in podpisale sporazum, ki ga je predlagala SDZ, prvi osnutek pa napisala Spomenka Hribar. V tej zadnji fazi pogajanj, ki so potekala v vladni dvorani na Gregorčičevi ulici, je predsedujoči sestanku, predsednik Milan Kučan, okrog polnoči odredil polurni odmor, da bi se predstavniki na pogajanjih še enkrat posvetovali znotraj svojih strank. Izgledalo je tako brezupno, da sta morala v akcijo prepričevanja odločno vstopiti oba prva nosilca osamosvojitvenih priprav - notranji minister Bavčar in obrambni minister Janša. Stranke je bilo treba na vsak način pripraviti do za vse sprejemljivega kompromisa: »Razčlenila sva položaj in ugotovila, da bi brez plebiscita - po tistem, ko je bil že dodobra zreklamiran - voz pospešeno zapeljal navzdol in da bi bili zaman tudi vsi napori, ki sta jih v osamosvojitev vložila najina resorja. Igor je potem posamično obdelal predstavnike opozicijskih strank, sam pa sem prepričeval Malenška in Podobnika, pa tudi Jožeta Pučnika, naj privolijo v večino, kot je zahtevala opozicija. Bil sem namreč trdno prepričan, da bo plebiscit uspel več kot 80-odstotno. V poznih nočnih urah smo se nazadnje le približali soglasju...«. Bil je že skrajni čas, kajti izčrpujoča pogajanja in usklajevanja o kvorumu in datumu plebiscita so mejila na vrelišče. Stranke so že visele nad prepadom, ko bi se lahko podrlo to, o čemer so si bile relativno blizu že pred prvimi demokratičnimi volitvami, iz političnega spopada obeh taborov pa bi koristi izvlekel unitaristični Beograd po logiki - kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima.

Sporazum političnih strank in poslanskih skupin Skupščine Republike Slovenije o skupnem nastopu na plebiscitu za samostojno in neodvisno državo Republiko Slovenijo je vseboval trinajst dogovorjenih točk, med katerimi so bile najvažnejše naslednje: prvič, osamosvojitev in neodvisnost Slovenije je temeljna politična usmeritev in cilj vseh parlamentarnih strank; drugič, za čim višjo udeležbo in pozitivno opredelitev državljanov bodo vse politične stranke zastavile ves svoj politični vpliv in ugled; tretjič, plebiscit pomeni odločilno dejanje osamosvojitve Slovenije - na podlagi pozitivnega izida plebiscita se bo nadaljeval in tudi končal proces razdruževanja z Jugoslavijo; četrtič, hkrati z dograjevanjem in vzpostavljanjem lastnih institucij bo Slovenija prevzemala suverene pravice, ki so bile prenesene na federacijo, in potekali dogovori o nadaljnjem sožitju z drugimi jugoslovanskimi narodi oz. republikami; petič, parlamentarne stranke se zavedajo zgodovinskega pomena odločanja za samostojnost na plebiscitu - takšna plebiscitarna opredelitev je lahko samo integralno dejanje slovenskega naroda, zato nima pravice, da bi ga izvajala ena sama stranka ali koalicija in si zato pozitivnega izida plebiscita ne more pripisati nobena posamezna stranka ali koalicija; šestič, stranke se strinjajo, da z odločitvijo, sprejeto na plebiscitu, trajna in neodtujljiva pravica slovenskega naroda do samoodločbe ni izčrpana.

Naslednje jutro, 6. decembra - na dan zasedanja slovenskega parlamenta - se je Ljubljana prebudila v »militantni podobi«: pred vsemi ključnimi republiškimi ustanovami so stali slovenski policisti in pripadniki specialnih enot, oboroženi z avtomatskim orožjem. Čeprav so stranke Demosa podpisale sporazum o skupnem nastopu na plebiscitu, so radikalci poslanskega kluba vladajoče koalicije na začetku seje vseh treh zborov skupščine skušali spremeniti sklep, daj je plebiscit veljaven, če zanj glasuje večina vseh volilnih upravičencev. Pri tem so ponovno ostro napadli opozicijske stranke, da hočejo z vztrajanjem pri tako visokih merilih izničiti plebiscit. Sprva je kazalo, da so bili vsi dogovori in podpis medstrankarskega sporazuma nepotrebno delo. Strupene puščice so letele na opozicijske poslance, ki naj bi s širjenjem defetizma dejansko delali proti uspehu plebiscita. Opozicija se tokrat ni odzvala prizadeto in to je tok nadaljnje razprave usmerilo v konstruktivnejše vode.

Kučan je velik del svojega nastopa pred tem posvetil nedopustnemu poseganju vojske v demokratične procese in razrešitev krize, kjer priprava novega dogovora jugoslovanskih narodov o prihodnjem življenju krogom v vodstvu JLA očitno ni po volji. Ti krogi - na čelu z zveznim obrambnim ministrom generalom Kadijevićem - so daljnosežno prekoračili pooblastila z ambicijo, da armada presoja in odloča o političnih vprašanjih, družbenem modelu in organiziranosti države. Slovenski varnostni organi razpolagajo z informacijami, da se JLA ni odrekla poseganju v urejanje političnih razmer v Sloveniji in uporabi svojih enot. Slovensko predsedstvo od zveznega zahteva, da takoj ustavi morebitne tovrstne aktivnosti armade: »Nadaljevanje takih aktivnosti JLA bi po oceni Predsedstva lahko ogrozilo normalno, legitimno in zakonito izvedbo plebiscita. To bi nas soočilo z dejstvom, da je naša zvezna država uporabila oboroženo silo, ki je tudi naša, zoper legitimno in legalno oblast v naši republiki in zoper njena legitimna dejanja. To bi bilo skrajno dejanje. Zato predsedstvo predlaga skupščini Republike Slovenije, da v primeru, če ne bi bilo mogoče izvesti plebiscita v normalnih razmerah, sprejme sama, v okviru svojih pristojnosti in na podlagi veljavne slovenske ustave odločitve, potrebne za konstituiranje samostojne in neodvisne države Republike Slovenije. Morebitno uporabo sile bo Republika Slovenija vsekakor smatrala za akt odkrite agresije in bo ustrezno temu ravnala doma in v tujini. Tak poseg bi objektivno spremenil značaj našega plebiscita. Ta bi potem nujno bil plebiscit o odcepitvi«.

Kučan polaga poslancem na srce, da tudi zato ta dan odločajo o najpomembnejšem dejanju, ki je usodnega pomena za prihodnost slovenskega naroda in njegove nelahke poti v lastno državnost. Po slovenskih odločitvah za Jugoslavijo leta 1918 in 1943 zdaj več razlogov govori v prid izvedbe plebiscita: tu gre za izpodkopavanje ekonomskih temeljev slovenskega obstanka in nevarnost mednarodne izolacije. Čeprav neodvisne slovenske države ni mogoče ustvariti čez noč, z enostavno razglasitvijo, razmere ne dovoljujejo, da bi odlašali s koraki za državno osamosvojitev. Nastanek nacionalne slovenske države je zgodovinska nuja, vendar ne končni cilj - prej predstavlja sredstvo vstopanja Slovenije v nove integracije, bodisi v okviru Jugoslavije bodisi širše, v evropskem okviru. V nasprotnem bi se izprli v avtarkijo, osamili v mednarodni skupnosti in končali kot provincialen, nezrel narod na obrobju evropske zgodovine. Mednarodno priznanje Slovenije bo olajšala skupna politična volja, kjer se plebiscit ne sme spremeniti v predmet strankarskega merjenja sil, prestižnega trmoglavljenja ali formalnega preglasovanja. Slovenski, jugoslovanski in mednarodni javnosti Kučan sporoča, »da se Slovenija s plebiscitarnim načinom odločanja želi konstituirati v neodvisno državo. Če se bo pokazalo, da dogovor med narodi Jugoslavije v njihovih sedanjih republikah ni mogoč, bo Slovenija svoje legitimne interese v mednarodni skupnosti uresničevala kot samostojna država«. Ob tem bo še vedno pripravljena sodelovati z drugimi jugoslovanskimi republikami, še posebej pa želi razvijati dobre odnose s sosednjo Hrvaško, kar je izpričano v pripravljenem modelu možne konfederativne ureditve.

Predsednik vlade Peterle je bil v primerjavi s Kučanom kratek, saj je poslance napotil na prebiranje gradiva Osamosvajanje Slovenije, v katerem je vlada poskrbela za zahtevane analize in projekcije. V omenjenem gradivu je bila alternativa nazorno prikazana: če plebiscit ne bo uspešen, Slovenija ostaja v federaciji, v kateri bo o njeni usodi odločala večina s preglasovanjem, kjer se bo slovenski družbeni proizvod vse bolj odlival k nerazvitim in politično močnim oz. za vzdrževanje drage, a neučinkovite zvezne države in - nenazadnje - kjer bo Slovenija še naprej del države, ki je »zamudila priložnost, da bi se kot prva socialistična država vključila v Evropski svet«. V kolikor pa bo plebiscit uspešen, kajpada obstajajo tveganja, med katere vlada šteje možno tujo blokado finančnih tokov, izgubo slovenskega premoženja v delih Jugoslavije, toda tveganja se da racionalizirati, če je projekt osamosvajanja »daljši proces«. Pozitivna odločitev za samostojnost ne pomeni takojšnje prekinitve odnosov z Jugoslavijo, temveč začetek prehodnega obdobja, »v katerem se bodo določili odnosi z Jugoslavijo na novih temeljih«. Tako bo v tem prehodu nujno zagotoviti minimalno delovanje federacije, pričakovana pa so tudi pogajanja, med katere spada dogovor o delitvi skupnega premoženja in umiku federalne vojske s slovenskega ozemlja.

Državne meje z Avstrijo, Italijo in Madžarsko so po Peterletu določene z mednarodnimi pogodbami in nanje osamosvojitev ne vpliva. Zaradi načela nedotakljivosti meja velja na enak način obravnavati federalno mejo med Slovenijo in Hrvaško: »Ta meja le na morju ni določena in jo bo zato treba urediti s pogodbo po mednarodnem pomorskem pravu«. Razporoka od federacije bo hitrejša, če bo Slovenija sprejela novo ustavo, brez katere po mnenju vlade ni mogoče pričakovati mednarodnega priznanja državne suverenosti - mednarodni standardi namreč terjajo dejansko in pravno urejeno oblast. Po Peterletu je zdaj izpolnjen še zadnji pogoj vlade, da se loti osamosvojitvenega podjetja, zrela politična enotnost glede izstopa iz »vojaškega socializma«: »Pozitiven plebiscit ne pomeni nedeljske karte za odhod iz tega dela Srednje Evrope, pomeni pa prostejše roke, čiste račune, pomeni možnost za polet naših ustvarjalnih potencialov in pomeni približevanje k Evropi. Prepričan sem, da k neki novi, kakovostni skupnosti jugoslovanskih republik in narodov največ pomaga čimprej evropeizirana Slovenija, ne pa preglasovana jugoslovanska provinca«.

Slovenski parlament je z 203 glasovi za in 4 vzdržanimi sprejel zakon o plebiscitu. Za gradivo vlade o osamosvajanju Slovenije je glasovalo 187 poslancev, eden je bil ob sedmih vzdržanih proti. Razglas državljanom je bil potrjen z enim vzdržanim glasom, izjava o dobrih namenih pa je bila sprejeta soglasno. V Razglasu državljanom Republike Slovenije vsem volilcem v Republiki Sloveniji skupščina razlaga pomen plebiscita: prvič, Slovenija kot samostojna in neodvisna država ne bo več združena v zvezno državo - SFRJ; drugič, postopna uresničitev novega statusa Slovenije se uredi z ustavnim aktom za izvedbo odločitve in novo slovensko ustavo; in tretjič, Slovenija bo kot samostojna država sklepala meddržavne pogodbe, vključno s konfederalno pogodbo z državami drugih jugoslovanskih narodov. Če bo na plebiscitu potrjena odločitev za samostojnost, bo ta skupščino zavezala, da v roku šestih mesecev sprejme ustavne akte in druge ukrepe za prevzem izvrševanja suverenih pravic, ki jih je Slovenija prenesla na organe federacije. Hkrati bo začela pogajanja z drugimi republikami v Jugoslaviji o pravnem nasledstvu ter bodoči ureditvi medsebojnih odnosov po načelih mednarodnega prava, vključno s ponudbo konfederalne pogodbe.

V Izjavi o dobrih namenih pa skupščina izraža voljo, da Slovenija skozi plebiscitno odločitev končno postane suverena, demokratična, pravna in socialna država. Vzpostavitev samostojne slovenske države ni usmerjena zoper nikogar v Jugoslaviji ali zunaj nje. Enako pravico Slovenija priznava tudi drugim jugoslovanskim narodom, s katerimi se lahko vzpostavi konfederacija ali gospodarska skupnost. S tem Slovenija pred mednarodno skupnostjo prevzema svoje del odgovornosti za demokratizacijo na celotnem področju obstoječe Jugoslavije. Prav tako bo spoštovala vsa načela mednarodnega prava in mednarodnih pogodb, ki jih je sklenila Jugoslavija. Prizadevala si bo čim prej postati članica OZN, zaprosila bo za polnopravno članstvo v Svetu Evrope, v OECD in se ustrezno povezala z Evropsko skupnostjo. (se nadaljuje)


Zgornja vsebina je povzeta po knjigi Zakaj je Slovenija postala samostojna država (Balažic, 2016).

0 0
Feed