Poseganje Kučanovega klana po lastnini ni bilo motivirano s prevzemom odgovornega lastništva, temveč z brezobzirnim tajkunskim prisvajanjem za zasebni račun.

Zaustavimo uničevanje slovenskih razvojnih perspektiv

Poseganje Kučanovega klana po lastnini ni bilo motivirano s prevzemom odgovornega lastništva, temveč z brezobzirnim tajkunskim prisvajanjem za zasebni račun.

[marec 2016]

Za nežnejše duše se slovenski libertarci obnašamo kot slon v trgovini s porcelanom: občasno smo grobi in celo nesramni, pa ne zato, ker bi v tej trgovini na policah imeli fin kitajski porcelan, temveč zato, ker je tam najti ceneno plastiko. Na čistini družbene polemike ostajamo več ali manj osamljeni; večina slovenskih intelektualcev je ujetih v svoje utopije, tistim, ki so se razblinile, pa so se predali namišljeni melanholiji ironične distance, politični abstinenci in državljanski apatiji. Ob njihovi tihi asistenci tako pred nami vstaja neka povsem druga podoba Slovenije, ki bi jim morala v kosti pognati strah: kriminalna gospodarska dejanja potekajo z vednostjo državnih organov in varnostnih služb ob pomoči in podpori vsakokratne - leve ali desne - politične elite. Hkrati je slovenski javnosti prek instrumentaliziranih medijev vsiljena razprava o obrobnih problemih in aferah tranzicijskega spopada, namesto da bi razkrivali prave protagoniste gospodarskega kriminala in njihove zakulisne politične pokrovitelje.

Korene tega stanja velja iskati še v bivšem komunističnem režimu: čeprav je vsaka liberalizacija rezultirala v postopnem zviševanju standarda, čemur je sledil nov poraz nosilcev "partijskega liberalizma", ne moremo mimo tega, da je ravno najbolj trdo jedro režima organiziralo vzporedno potopljeno udbovsko ekonomijo, ki je nekdanji partijski eliti in njenim naslednikom omogočila odlivanje kapitala v tujino in zatem njegovo angažiranje v procesu privatizacije. Izza velikega državljanskega podviga slovenske osamosvojitve so stali udbomafijski posli, tihotapljenje orožja, droge in računalniških komponent, črni računi podjetij v tujini, nezakonita prisvajanja in ogromna oškodovanja družbene lastnine, divja privatizacija rdečih direktorjev, ki kupujejo lastna podjetja, del denarja pa obdržijo na zasebnih računih. Z delom tega denarja je preoblikovana leva demokratura kupovala socialni mir, podkupovala sindikalistično delavsko aristokracijo in ustvarjala medijski mit "zgodbe o uspehu". Poseganje Kučanovega klana (s podaljški v Golobiču, Pahorju, Jankoviću, Bratuškovovi, Cerarju itn.) po lastnini ni bilo motivirano s prevzemom odgovornega lastništva, temveč z brezobzirnim tajkunskim prisvajanjem za zasebni račun, kjer so bila temu v prid uničena cela podjetja. Zakaj bi se trudili z nizko-produktivnimi podjetji, iskali trge, reorganizirali proizvodnjo in prestrukturirali slovensko gospodarstvo, če pa je veliko lažje podjetje uničiti in pobrati, kar je od stečaja ostalo.

S tem je bila trasirana pot slovenskega gospodarskega propadanja, dolgoročne stagnacije in uničevanja razvojnih perspektiv. Pred dobrimi 15 leti je Danilo Slivnik še lahko zapisal sledečo tolažbo: "Toda lahko bi bilo veliko slabše in bi postkomunistična elita in mafija razsuli nacionalno gospodarstvo, tako kot sta ga denimo v Rusiji, Ukrajini, na Slovaškem, Hrvaškem, v Srbiji, Bolgariji itd. pri nas je bilo take težnje čutiti v letih 1992 in 1993, vendar je medijska razgrnitev nekaterih afer (Slovin, Hit, Primex, Smelt, Videm Krško, Tam itd.), zaustavila najbolj brezobzirno obliko privatizacije ter lastninjenje in gospodarsko preobrazbo spravila v znosne okvire, v katerih partijski in mafijski tajkuni niso pokupili na desetine tovarn, jih kapitalsko (ali tehnološko) izropali, njihova okostja pa prepustili neuspešni sanaciji države" (Potnikovo poročilo). Danes lahko ugotavljamo, kako se je z rahlim zamikom Sloveniji zgodilo natanko to: postopno razsutje nacionalnega gospodarstva z najbolj neučinkovito obliko privatizacije, v kateri so tajkuni tovarišijskega in domačijskega kapitalizma izropali slovenska podjetja, jih ogromno uničili, okostja pa prepustili državi in v plačilo davkoplačevalcem. Posledice so jasno vidne: bivša vzhodna Evropa po gospodarskem razvoju prehiteva Slovenijo in omenjena Slovaška je ena od najprodornejših perjanic.

Po 25 letih je postalo očitno, da so bile ideje o samoodločbi slovenskega naroda in samostojni nacionalni državi potrošene in izčrpane. Ustava iz leta 1992 sama po sebi ni sposobna proizvajati izvedbenih liberalno-demokratičnih institucij, formalna svoboda podjetniške pobude ne zagotavlja tekmovalnega gospodarstva, medijska svoboda ne odpravlja ne starih ne novih monopolov, policija, tožilstva in sodišča so bolj kot ne nemočni in nepripravljeni za spopad z organiziranim gospodarskim kriminalom, državna uprava je velika, draga, neučinkovita in bolj politična kot strokovna, v mednarodnem okolju Slovenija nima niti strategije niti vizije itd. Zdi se, kot da Slovenci sploh ne vemo, kaj početi s svojo državo, vladajoče elite pa je niso sposobne upravljati v korist državljanov. Če je bila cena osamosvojitve zelo nizka, za prehod iz socializma v sodobno družbeno ureditev predvsem na račun stare kot-da-levičarske politične elite in njenih dedičev plačujemo enormno visoke stroške. In če so se leta 1991 slovenski državljani uprli, so danes precej manj samozavestni in bolj kot ne apatično prenašajo brezobzirno tajkunsko plenjenje tega, kar so nekoč ustvarili z lastnimi rokami. Živimo namreč v državi, ki je najslabša od vseh možnih: gre za kombinacijo starih partijskih nomenklatur in njihovih naslednikov, finančnih hijen, lažnih etičnih demokratov, medijskih oligarhov in šankističnih agentov Sove. Če tej navezi uspe, nas bodo izkoriščali še naslednjih sto let.

Ob tem je civilno-družbena in politična opozicija blokirana, slovenska pomlad kot gibanje pa politični mrtvak. Na oni svet jo je spravila zakulisna politika tranzicijske levice, nenehni medsebojni spori med pomladnimi veljaki in Janša. Ta je s svojimi stališči zožil opozicijsko politiko na najbolj trdno konservativno jedro, namesto da bi poskušal oblikovati široko pomladno fronto, odtrgati del volivcev na sredini in tako odpreti možnost za sestavo reformne vlade. S tem, ko je opozicijo zaprl v politični geto, je Janša tranzicijski levici naredil največjo možno uslugo, saj je pustil odprt celoten sredinski prostor in levici omogočil najrazličnejše strankarske kombinacije. Desno-sredinski politični tabor je že desetletje v hudi krizi: namesto da bi prihajalo do poštenih pomladnih zavezništev in novih idejnih poganjkov, se še kar naprej odvija spopad za - od nikogar ogroženi - primat, kjer je dovoljeno tudi idejne sopotnike sumničiti izdajstva. Brez temeljitega preoblikovanja desno-sredinskega političnega prostora ni mogoče pričakovati nobene spremembe celotne slovenske politike in odprtja polja za nujne liberalne ekonomske reforme. Brez novih idej bo pomlad še enkrat razvodenela, nejasna alternativa brez samozavesti bo znova delovala zelo švejkovsko, potrpežljivost Slovencev pa bo regredirala v brezbrižnost.


Demos je leta 1991 res opravil svojo zgodovinsko vlogo in z enako nujo, kot je bil takrat priklican v življenje, da razvije projekt samostojne slovenske državnosti, danes Slovenija kot Sahara vode potrebuje drugo pomlad, potrebuje Demos II. Da uspe, mora nova slovenska pomlad prodreti v politično sredino in oblikovati liberalno stranko; vsaka polarizacija na desno in levo namreč na volitvah nosi zmago levici. Še enkrat se bo treba zbrati pod zastavo Jožeta Pučnika, ki je politiko razumel "kot polje, ki ga je treba obdelovati, na pa kot vode, v kateri se kopaš in uživaš". Prvi korak k temu je, da si znova vzamemo državo, ki so nam jo ukradle tranzicijske politično-tajknunske elite. Liberalci lahko za začetek po churchillovsko ponudimo naporov polne reforme v smeri minimalne države in tem sledeče boljše življenje. Brez liberalnih reform Slovenija ni na koncu zgodovine, ampak na koncu prihodnosti: ali svoboda ali barbarstvo. (se nadaljuje)

0 0
Feed