Avstralija je geografsko dežela down under, Slovenija je glede na ekonomsko politiko Cerarjeve vlade dežela "dol spodi".

Zakaj Slovenija ne bo postala Avstralija

Avstralija je geografsko dežela down under, Slovenija je glede na ekonomsko politiko Cerarjeve vlade dežela "dol spodi".

[november 2014] Med Slovenijo in Avstralijo ni veliko podobnosti: na eni strani drobna članica EU, na drugi strani planeta kontinent z velikimi naravnimi bogastvi. Ker zna ob tem Avstralija dobro križariti med trgovinskimi interesi s Kitajsko in strateškimi interesi ZDA, je ob vsem blagostanju dežela dobila tudi naziv "lucky country". Kaj ne bi bili prebivalci te dežele srečni, ko pa so minimalne mesečne plače 2000 evrov, povprečne okrog 5000, tiste boljše pa imajo zgornjo mejo zgolj nebo. V Avstraliji živi največ milijonarjev na število prebivalstva, ob vseh velikih socialnih razlikah pa le-te spremlja nekoliko nenavadna egalitarna kultura, ki jo izraža vsesplošno naslavljanje z "mate". Ko človek, ki nekaj let preživi down under, razmišlja o primerjavah s Slovenijo, pa vendarle najde veliko stičnih točk, toda stičnih v onem pomenu, kot sta to dva kraja palice. Kaj je torej tisto, kar dela Avstralijo za tako privlačno selitveno destinacijo in česar Slovenija nima, pa bi lahko - poudarjam - imela. Poglejmo na kratko, kaj bi morala Slovenija - v prvi vrsti seveda vlada - storiti, da bi bili po gospodarskem in siceršnjem razvojnem uspehu bolj podobni Avstraliji.


Učinkovita pravna država. Avstralski pravni sistem strogo in učinkovito uveljavlja svoja načela, kar mu je olajšano skoz anglo-saksonsko pravno kulturo. To pomeni, da se vse izvaja "by the book": enakost pred zakonom ne pozna nobene izjeme, privilegijev ni in gnilo jabolko je hitro odstranjeno, še preden bi utegnilo vplivati na ostale. Običajnemu Avstralcu, čeprav potomcu kaznjencev in še danes nagnjenemu k blagodatim igralniškega hazardiranja, na kraj pameti ne pade, da bi kršil zakone. Banalni primer: če je na avtocesti omejitev 110 km na uro, bo v koloni vozil 110 na uro in niti kilometra več. O delovanju pravne države v Sloveniji je škoda izgubljati besed.

Politična kultura. Politika Avstralca načeloma ne zanima preveč, ker svoje življenje presoja po denarnici in v skladu s tem, kdo mu jo napolni več, tudi voli. To ne pomeni, da se Avstralci ne zanimajo za svojo politiko, ki zna biti mestoma prav cirkuška; kar ne marajo, je vsakodnevna politika v dnevni sobi ali za šankom. Spodobni ljudje o verskem prepričanju in članstvu v stranki ne govorijo javno. Simptom tega odnosa je prestolnica Avstralije Canberra, ki je postavljena sredi busha in daleč od rok milijonskih velemest, ki se raje ukvarjajo s posli. Politična strpnost je cenjena in med politiki teh ali onih barv ni sovraštva, kot je to mogoče videti v Sloveniji. Po tem, ko se pred kamerami krepko spoprimejo in je show končan, skupaj odidejo na pivo.

Posli. Od vlade navzdol se avstralsko ljudstvo peča s posli in celo politika je posel: ko gre, denimo, za kakšen pomembnejši shod stranke na državni ali zvezni ravni, so Avstralci - pomislite - pripravljeni plačati tudi 100 evrov za vstopnico na politični shod. Avstralski politik bo ob volitvah povedal, koliko je prispeval k odpiranju novih delovnih mest in to bo tudi merilo volivcev, ki niso navajeni pasti na nobeno pogrošno ideologijo. Pri sklepanju poslov velja stisk roke in pogled v oči več od vsake pogodbe. Vsi namreč vedo, da boš lahko zgolj enkrat svojega poslovnega partnerja prinesel okoli, potem pa boš posledično izključen iz vsakega posla. V Sloveniji je država za politične povzpetnike in tajkunske oprode zgolj plen privatnega interesa.

Politična stabilnost vlade. Čeprav so volitve v Avstraliji na vsake tri leta, jo odlikuje izjemna politična stabilnost, saj se za krmilom izmenjujeta samo dve veliki stranki: desno-sredinski liberalci in levo-sredinski laburisti. Slednji so sicer tradicionalno povezani s sindikati, vendar oboji globoko razumejo, da mora najprej gospodarstvo dobro delovati, da se potem lahko večja torta boljše deli. Na ta način se dežela izogne majavim večstrankarskim koalicijam, kjer potem najmanjše stranke izsiljujejo in vodijo igro. Slovenija je najlepši primer takšne politične nestabilnosti, ki s seboj nosi tudi nestabilnost poslovnega okolja.

Liberalne reforme. Avstralija je že v začetku devetdesetih let izvedla krepke in najprej nepriljubljene liberalne reforme, ki so v temelju spremenile državo in ji omogočile gospodarsko rast zdržema četrt stoletja. Največji del teh reform (liberalizacija, privatizacija, deregulacija) niso izvedli kapitalu naklonjeni liberalci, temveč prav laburisti (Hawke, Keating). Poseben poudarek je v teh reformah dan družinskim podjetjem in prednostim podjetniškim začetnikom, kar predstavlja osnovo avstralske ekonomije. Velikim avstralskim podjetjem kajpada streže vlada in jim v tujini nenehno in prodorno odpira vrata. V Sloveniji po desetletju tranzicijskega divjega zahoda še dodatno desetletje brezupno čakamo na prepotrebne reforme.

Tuje investicije. Ko so lani na volitvah zmagali liberalci, je njihov predsednik in zdaj premier najprej izjavil, da je Avstralija "open for business", kar je zvenelo kot povabilo k novim in še večjim tujim investicijam. Avstralija kot - po novem - azijska dežela tekmuje s svojimi sosedami za tuje investicije, na katerih gradijo svoj gospodarski uspeh. Pri tem se nacionalni pripadnosti investitorjev ne gleda v zobe: največji vlagatelji v Avstralijo v zadnjih letih postajajo Kitajci. Privabljanju tujih investicij je v največji meri podrejena avstralska zunanja politika in diplomacija. Slovenija je negativna rekorderka glede višine tujih investicij in pripravljenost vlad na njih je strogo in zgolj deklarativna.

Tekmovalno okolje. Ljudi v izobraževalnem sistemu od malih nog navajajo na zdravo tekmovalnost v športu, znanju, pri poslu, v politiki itd. Univerze v Avstraliji so med boljšimi na svetu in delujejo kot velike poslovne korporacije, ki prodajajo znanje. Poudarek je na praktičnem naravoslovnem študiju, družboslovje je v manjšini. Črka A te izobrazbe je poduk o lastni odgovornosti, zanašanju samega nase in na svoje sposobnosti, ki jih lahko uveljaviš v tržnem okviru in brez razmišljanja o tem, kaj da ti je dolžna država (razen študijskih kreditov). Večina mladih zapusti starše po srednji šoli in se začne samostojno preživljati. V Sloveniji prazni obet državnih jasli in podaljšana kriza onesposabljajo nove generacije, najboljši pa odidejo v tujino.

Sindikati. Avstralski sindikati so močni, dobro organizirani in, kot rečeno, povezani z laburistično stranko. Tako tej prepuščajo politiko, sami pa se posvečajo razreševanju delovno-pravnih in socialnih vprašanj. V pogajanjih z lastniki ali vlado prevladuje logika kompromisa. V uveljavljenem sistemu flexicurity vsak iskalec hitro najde novo zaposlitev. Kljub temu, da vlade vodijo politiko nizkih davkov, je zbranega denarja toliko, da omogoča delovanje krepke socialne države. Zato pa Avstralija ne pozna nekaterih ugodnosti, podedovanih iz socializma: tako je, denimo, porodniški dopust prepuščen kolektivni pogodbi, 1. maj pa je delovni dan.

Politični voditelji. Ker imamo opravka z dvema velikima strankama, se že znotraj njih opravi selekcija najboljših liderjev, ki svoj profesionalizem dolga leta kujejo v opoziciji in po lestvici napredovanja. Politična odgovornost je izjemno pomembna in nosilec določene funkcije odstopi sam od sebe že ob manjših nedoslednostih. Ena takšnih najperspektivnejših političark je slovenska Avstralka Tanya Plibersek, ki je trenutno podpredsednica laburistov in morda prihodnja avstralska premierka. Slovenija je po volji večine ljudstva nasprotno udarjena z nesposobno politični elito in škodljivimi vladami. Namesto "svobode, enakosti, bratstva in Benthama" nam vladajo amaterka, zapornik, maneken, profesor in Erjavec.

Mediji. V Avstraliji so mediji svobodni in raznovrstni - čeprav nekateri bolj navijajo za levico (melbournški The Age) in drugi za desnico (Murdochov tisk), je stopnja profesionalnosti visoka, kdor pa je ne dosega, je javno izpostavljen kritiki. V medijskem svetu je najti lepo število intelektualcev, ki ohranjajo visoko raven javne razprave. V Sloveniji je ta raven vsakič znova nižja kot dan poprej: soočamo se s histeričnim novinarstvom, ki niha med hlapčevstvom vladi in logiko linča.

Tako - ni vse vredno posnemanja, večina pa. Naj še dodam, da bi me v političnih turbulencah prihodnjih mesecev zanimal zgolj takšen tip angažmaja na projektih, ki bi Slovenijo na posameznih točkah vsaj malo približali Avstraliji. Zadeve so prignane tako daleč, da me ne zanima nobena zgodovina, ideologija, kulturni boj, politične barve itd., od katerih poka patologija slovenskega medijskega prostora in spletnih portalov. Prebudite se! Leto 2045 je bližje kot leto 1945 in Avstralija je lahko bližje Sloveniji, kot si lahko predstavljate. (se nadaljuje)

0 0
Feed