Spopad med slovenskimi in srbskimi delegati se je vlekel tri dni.

Zadnji zvezni partijski kongres in odhod slovenskih prenoviteljev

Spopad med slovenskimi in srbskimi delegati se je vlekel tri dni.

Zvezni partijski kongres se je 20. januarja 1990 v beograjskem centru Sava začel s spoprijemom velikih dveh – Kučana in Miloševića. Kučan uvodoma predlaga, naj Partija namesto pripravljanja nove jugoslovanske ustave vzpodbudi dogovor o pomembnejšem vprašanju od tega, o načelih skupnega življenja v Jugoslaviji. Realnost te države so namreč represija, izkoriščanje, hegemonija in avtoritarnost, kar vse zbuja separatistične tendence in koncepte risanja novih meja znotraj federativne skupnosti. Verbalno zavzemanje za Evropo po Kučanu ni dovolj, če se s strani enega naroda prekinjajo odnosi in bojkotirajo drugi jugoslovanski narodi: toleriranje bojkota in srbske grožnje z mitingi proti slovenski suverenosti kažejo na popoln razpad pravnega sistema. Takšen razvoj političnih razmer v državi je znak nesposobnosti sprejeti Evropo – »vse to ogroža realno možnost, da jugoslovanski narodi v Evropo stopijo skupaj«. Brez demokratične legitimacije oblasti ni mogoče govoriti v imenu kateregakoli naroda, kot enako ne morejo biti nacionalne države jugoslovanskih narodov znotraj federacije zvedene na administrativne federalne dele, katere bi potem Evropa razumela kot etnične ali regionalne manjšine: »Narodi Evrope vstopajo v konfederacijo evropskih narodov kot nacije, in ne kot nacionalne tvorbe. Ključni pogoj za uresničitev te opcije je suverenost nacije. S takšnimi odnosi se vsekakor ne moreta povezovati prekinitev odnosov in ekonomska blokada ene nacije s strani druge. To je mogoče samo v državah, ki imajo prevladujoče administrativno gospodarstvo z dominacijo birokratske politike in voluntarizma. Suverenost naroda ni potrebna zaradi odcepitve, temveč prav zaradi združevanja in povezovanja z drugimi evropskimi narodi«. Kučan ob koncu svojega nastopa še povabi k razpravi o novih elementih dogovora glede skupnega življenja v Jugoslaviji, ki je možno le s tistimi, ki ne mislijo, da se ta vprašanja lahko »rešujejo z nožem in državljansko vojno«. 


Miloševićev nastop je bil kajpada povsem drugačen: komunisti morajo znova biti prvi v svojem boju proti načrtom nacionalističnih elit. Enotna Partija je edino zagotovilo, da ne bi iz pritajenega mraka na dan izbruhnilo mednacionalno in versko sovraštvo. Jugoslovanska Partija, spremenjena v zvezo zvez, s tem preneha obstajati kot revolucionarna politična organizacija in se pretvori v nacionalistično oz. nacional-socialistično: »Nesmisel je, da so lahko neenotni in razbiti komunisti na čelu kakršnekoli aktivnosti, še posebej reformistične. Edino, kar lahko storijo komunisti – takšni, kakršni so – je to, da ukinejo svojo organizacijo. Ta dejavnost je na sceni tudi v tej dvorani. Dejanski dnevni red kongresa ni neenotnost komunistov, temveč neenotnost njihovih vodstev. Predlog, da se ZKJ spremeni v zvezo zvez, je v interesu birokratskih elit teh posebnih zvez. V njihovih štabih kujejo načrte za medsebojno vojno komunistov – in dejal bi – tudi jugoslovanskih narodov. Mi smo za enotno Zvezo komunistov, ker smo za enotno Jugoslavijo«. Takšno zmago bodo v Jugoslaviji slej ko prej dosegli otroci, ki se – ko zrastejo – ne bodo mogli več nacionalno opredeliti in se bodo opredelili za Jugoslovane. Zato je za srbskega vožda pred komunisti in Partijo boj za »novo Jugoslavijo in nov socializem«.

Spopad med slovenskimi in srbskimi delegati se je vlekel tri dni: tako rekoč vse slovenske ideje in predlogi so bili pričakani na nož, še posebej »nekakšna pravica do samoopredelitve«. V balkanskih pogojih te pravice ni mogoče realizirati, ker se sprevrže v pravico dominantnega naroda v vsaki republiki in majorizacijo – podobno kot program zvezne Partije ne omogoča odcepitve posamezne republiške Partije od zvezne. Hotenje slovenske Partije po demontaži leninistične doktrine demokratičnega centralizma in želja Miloševića po ohranitvi močnega centralnega nadzora navedeta nekega angleškega novinarja, da Miloševiću zastavi vprašanje, kako se bo odzval, če bi se slovenska Partija odločila zapustiti jugoslovansko. Milošević ni slepomišil: »Mislim, da slovenska partija ne bo uresničila nobenega načrta, katerega rezultat bi bil, da bi Slovenija zapustila Jugoslavijo. Prihodnost Slovenije je v Jugoslaviji in prepričan sem, da jim je to popolnoma jasno«. Slovenskim delegatom pa je bilo nasprotno jasno predvsem to, da je jugoslovanska Partija pod Miloševićevim pritiskom vsebinsko in organizacijsko padla pod tisti minimum, ko je bil obstoj slovenske Partije v njej še možen. V skladu s svojimi predkongresnimi napovedmi je bilo treba storiti nekaj odločnega – ali vzpostaviti drugačen, »asimetričen« status slovenske Partije v zvezni ali pa kongres zapustiti in razmisliti o samostojni politični poti.

Na pobudo Balažicevega liberalnega krila slovenske Partije se je izoblikovala zahteva po prekinitvi jalovega dela po kongresnih komisijah, ki jih je z diskvalifikacijami in obstrukcijo obvladovala srbska Partija, ter nadaljevanju kongresa v plenumu. Zahteva je bila posredovana delovnemu predsedstvu kongresa kot pogoj, da slovenska partijska delegacija sploh ostane na kongresu. Tako se je tudi zgodilo: Janez Kocijančič je plenumu predstavil sklep slovenskega partijskega kongresa, ki zvezno Partijo opredeljuje kot zvezo samostojnih republiških organizacij. Preden so delegati kongresa o tem glasovali, je za govorniški oder stopil Ciril Ribičič in opozoril, da pri tem predlogu ne gre za amandma posameznika, temveč slovenske Partije, torej v tem primeru ne bi smelo priti do preglasovanja. Kljub temu je bil omenjeni predlog za zvezo zvez zavrnjen s katastrofalnim izidom glasovanja: za se je izreklo le 169 delegatov – okrog 50 več, kot je štela slovenska delegacija članov – proti pa jih je bilo 1156. Zatem je dr. Ljubo Bavcon predlagal dopolnilo, naj se zvezna Partija zavzame za ustavitev vseh političnih procesov, ki potekajo na podlagi spornih členov kazenskega zakonika (med njimi zloglasnega člena 133 o verbalnem deliktu), ter prepreči mučenja in ponižanja s strani represivnih državnih organov. Tudi ta predlog – tako kot vsi sledeči – je bil z veliko večino zavrnjen.

Liberalno krilo slovenske Partije je od vsega začetka kongresa preganjalo, naj slovenska Partija čim prej zapusti prosluli zvezni kongres, pri čemer jih je predvsem zanimal odziv slovenske javnosti in bodočega volilnega telesa. Starejši slovenski komunisti so na spopade na kongresu gledali kot na redno nadaljevanje konfliktov iz preteklosti; ti so se po navadi končali ali z gnilim kompromisom ali z zmago ene od partijskih struj, s sprejetjem nove politične usmeritve, odstranitvijo političnih nasprotnikov in začasno stabilizacijo političnih razmer. Tokrat pa je bilo drugače. Med odmori plenarnega zasedanja so slovenski delegati hiteli podpisovati Balažicevo peticijo za takojšen odhod in Kučan jih je ob tem prepričeval, naj bodo še malo potrpežljivi in sledijo novemu partijskemu šefu Ribičiču. Med neskončnim zasedanjem je že več kot polovica slovenskih delegatov zapustila veliko kongresno dvorano in ob Kučanovem vztrajanju v Beogradu je v določenem trenutku grozil razcep. Zato Kučan sklene dogovor z Balažicem, kateremu zagotovi odhod takoj po tem, ko se taktično izteče predstava za svet – za to, da vsi vidijo, kdo je kdo v Jugoslaviji. Za silo je zadostovalo in nekaj po polnoči se na govorniški oder znova povzpne Ribičič, ki avditoriju pojasni razloge za odhod delegatov slovenske Partije z zveznega kongresa. Ti nato vstanejo s svojih stolov in ob gromkem ciničnem ploskanju ostalih partijskih delegacij zapustijo kongres.

Največji takojšnji dobiček od partijskega razsula sta imeli dve zvezni instituciji: zvezna vlada in armada. Predsednik zvezne vlade Marković izjavi, da je članov Partije med jugoslovanskim prebivalstvom le 10% in da zvezna vlada ne priznava več logike, po kateri je usoda države odvisna od političnih spopadov v tej manjšinski organizaciji. Vse pogostejše ocene o razpadanju države pa so izpostavile ustavno vlogo armade kot zadnjega dejavnika obstoja Jugoslavije. Po odhodu slovenske partijske delegacije se je armada čutila še toliko bolj poklicana braniti to, kar je razumela pod jugoslovansko federacijo – tudi za ceno žrtev in tankov na ulicah slovenskih mest. Vse bolj se je izkazovalo, da je bil kongresni konflikt med Slovenijo in Srbijo pravzaprav spopad za naravo jugoslovanske federacije – ali za konfederalno skupnost enakopravnih suverenih narodov ali za unitarno Jugoslavijo kot Srboslavijo. Vzporedno je šlo za soočenje dveh družbenih modelov: odprte, moderne in pluralistične družbe, ki se vključuje v evropske integracijske procese, ali patriarhalne egalitaristične družbe, ki se upira »diktatu Zahoda« in zoper »hlapčevanje« postavlja svojo neuvrščeno politiko. Od leta 1918, ko je nastala prva Jugoslavija (Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev), se je prvič dogajalo, da je bil za usodo Jugoslavije ključen slovensko-srbski spopad. Če je konec osemdesetih let šlo za spoprijem dveh družbenih modelov, je bila za vse prejšnje velike spopade značilna nacionalistična srbsko-hrvaška konfliktnost, kjer je Slovenija običajno igrala vlogo jezička na tehtnici. Na oni strani Karavank se je Evropa, ki je povzročila dve svetovni vojni, združevala, v Jugoslaviji pa je ob vstopu v leto 1990 izgledalo, kot da je vse, kar imajo jugoslovanski narodi še skupnega, zgolj dolga zgodovina medsebojnih bojev.

Slednje je bilo še bolj vidno, ko se v začetku novembra 1989 prvič spregovori o organiziranju promiloševićevskega »mitinga resnice« sredi Ljubljane, kamor naj bi prišli protestniki iz vzhodnega dela Jugoslavije pod vodstvom Srbov s Kosovega polja. Cilj: odstop »separatističnega« slovenskega vodstva, ki ga bodo odnesli sami Slovenci, ko bodo spoznali pravo resnico o položaju Srbov na Kosovu. Slovenska oblast miting prepove v strahu pred možnimi izgredi, prepoved pa je s seboj nosila tudi resno nevarnost, da se med seboj spopadejo slovenska policija in mitingarji, ki bi jih ščitila zvezna policija. Beograd je namreč ocenil priprave slovenske policije – gre za akcijo, imenovano Sever - za »najbrutalnejši napad na srbski narod«. Ker je slovenska policija na podlagi posebnega pooblastila slovenske skupščine 27. novembra dobila ukaz, da omeji promet, gibanje in zbiranje na območju Slovenije, so zagovorniki »dogajanja naroda« od zveznih oblasti zahtevali, naj zagotovijo možnost za izvedbo mitinga. Kot odgovor na prepoved mitinga je Srbija 29. novembra slovensko oblast obtožila kratenja temeljnih pravic in svoboščin ter razbijanja Jugoslavije. Vse srbske institucije in podjetja prekinejo vse povezave s Slovenijo, bojkot slovenskega blaga pa je poostren. Mitinga resnice 1. decembra v Ljubljani tako – zaradi odločenosti slovenskih oblasti, resnih priprav za spoštovanje prepovedi s strani represivnega aparata in podpore ljudi – ni bilo.

Iz ZDA so prihajali signali o podpori slovenskim demokratičnim spremembam, a tudi enotni Jugoslaviji. Slovenija naj svojo demokratičnost dokaže s podporo Markovićevi zvezni vladi in tako pomaga demokratizirati celotno federacijo. V strateškem precepu med državotvornimi zahtevami slovenske opozicije in z Zahoda preferirane strategije se slovenska Partija odloči, da na zadnjem zveznem partijskem kongresu ne bo poudarjala toliko slovenske dileme o ostanku v spremenjeni Jugoslaviji ali samostojni poti, temveč je poudarek prenesen na demokratične procese v federaciji, uvajanje tržnega gospodarstva in spoštovanje človekovih pravic. Na ta način bi se okrepil ugled Slovenije na Zahodu, minimalizirala teža beograjskih očitkov o separatizmu, in – »če bo jutri pohod na Slovenijo, bo cel svet razumel, kaj to pomeni« (Kučan). Ker je nameraval prevzeti v roke celotno jugoslovansko Partijo, je Milošević od svojih podanikov terjal, da morajo vsi slovenski predlogi na kongresu pasti – vsebina je bila docela nepomembna, zavrnjeno bi bilo čisto vse. V njegovem štabu »proti-birokratske revolucije« so slavili pirovo zmago, saj so bili Slovenci poraženi, toda hkrati so izgubili dotedanji mehanizem oblasti in nadzora nad Jugoslavijo – zvezno Partijo, katere razpad je postal notorično dejstvo. Ko je šef črnogorske Partije Bulatović skušal kongres nadaljevati, ni več vedel, kaj naj stori: napovedal je petnajstminutni odmor, ki traja še danes. (se nadaljuje)


Zgornja vsebina je povzeta po knjigi Zakaj je Slovenija postala samostojna država (Balažic, 2016).

0 0
Feed