Ameriški državni sekretar Baker je generalom JLA dejal, naj "Slovence blago okrcajo po prstih".

Zadnji dnevi Jugoslavije

Ameriški državni sekretar Baker je generalom JLA dejal, naj "Slovence blago okrcajo po prstih".

Kot je bilo pričakovati, se je tudi berlinska konferenca 19. junija izrekla v tem smislu in slovenska osamosvojitev ni dobila nobenega blagoslova, kajti motila je oblikovanje nove "transatlantske skupnosti od Vancouvra do Vladivostoka". Na zasedanju so sprejeli izjavo o razmerah v Jugoslaviji, ki je vsebovala dokaj nerazločno opredelitev o jugoslovanski enotnosti, da bi pokrila vse možne razlage - od centralistične federacije do zveze suverenih republik. Bolj kot ne retorično vprašanje je ostalo, ali relativno majhna, revna in razpokana jugoslovanska država ne sme razpasti zato, ker je nenadoma postala ključni dejavnik evropske varnosti - ali določneje, je prav od svojevoljne dva-milijonske slovenske nacije odvisna bodočnost Evrope in prihodnje svetovne ureditve (?). Kot da bi Slovenija v teh dneh v svojih rokah držala usodo sveta, ki jo je pozival k realizmu, odgovornosti, strpnosti in potrpežljivosti. Namestnik slovenskega zunanjega ministra Zoran Thaler je na takšna razglabljanja odgovoril s protivprašanjem: "Ne vem, kaj po desetletju strpnosti, kar je več, kot so evropski normativi za strpnost, lahko Slovenija še ponudi". Tudi očitke, da se Slovenija loteva enostranskih dejanj, se da z lahkoto zavrniti - pozablja se namreč, da v Jugoslaviji že desetletje vladajo enostranske odločitve, pri katerih prednjači Srbija. 


21. junija je v Beograd pripotoval ameriški državni sekretar James Baker, ki so mu bila takšna slovenska razmišljanja kajpada povsem tuja. Z zalivsko vojno so se ZDA po besedah predsednika Georga Busha uveljavile kot "spoštovan in nesporen voditelj svobodnega sveta" in ta kredit je skušal Baker uveljaviti v svojih enajstih srečanjih v enem dnevu s predsedniki vseh jugoslovanskih republik in zvezno vlado. Najprej se je sestal z Markovićem, ki mu je predstavil ukrepe zvezne vlade - sprejete dan poprej - o neposrednem izvajanju zveznih zakonov o prehodu državne meje. S tem je Bakerju pravzaprav napovedal omejen oborožen poseg v Sloveniji, če se bo ta 26. junija dejansko osamosvojila. Ameriški državni sekretar je po sestanku ukrepe zvezne vlade javno podprl: povsem ga je prepričala predstavitev razmerja sil med skromnimi obrambnimi kapacitetami Slovenije in velikanskimi potenciali armade, po katerem je generalu Kadijeviću verjel, da bo Slovenija spravljena v red v dobrih dveh urah. Eden izmed generalov naj bi Bakerju celo dejal, da bo vojaški poseg v Sloveniji operacija Puščavski vihar v malem: po dveh dneh nihče več v Jugoslaviji ne bo razmišljal o odcepitvi. Ameriški državni sekretar za zunanje zadeve je na to odvrnil, naj "Slovence blago okrcajo po prstih". Resnici na ljubo je treba povedati, da je Baker v Beogradu pošiljal različna in dvoumna sporočila: tako se je v pogovoru s srbsko stranjo opredelil proti uporabi sile in da se bodo ZDA, če bodo postavljene pred izsiljeno izbiro med demokratično ali celovito Jugoslavijo, odločile za demokracijo. Bodo pa ZDA še naprej pritiskale na Slovenijo in Hrvaško, naj ustavita priprave na samostojnost.

Zato je imel razlog za vznemirjenost in zaskrbljenost tudi predsednik slovenskega predsedstva Milan Kučan: Baker mu je odkrito rekel, da niti ZDA niti kdorkoli drug ne bo mednarodno priznal samostojne Slovenije. Federacija mora obstajati vsaj tako dolgo, dokler se republike ne bodo med seboj drugače sporazumele. ZDA še vedno stojijo za ohranitvijo enotne Jugoslavije na novih podlagah, saj bo vsaka enostranska razglasitev neodvisnosti privedla do prelivanja krvi. Držati se je treba načel helsinške konference - "načel, da je treba vse spore reševati na miren način, da meja ni dovoljeno spreminjati razen soglasno, da pa je nujno zavarovati človekove pravice, predvsem pravice manjšin... Medtem ko podpiramo ozemeljsko celovitost Jugoslavije in obstoječe republiške meje, pri čemer ne bi sprejeli enostranskih sprememb - mednarodna skupnost seveda priznava, da bi bilo nekaj popolnoma drugega, če bi republike želele spremeniti meje na miren, soglasen način".

Kučan mu je odvrnil, da slovenska prizadevanja za preureditev Jugoslavije niso bila uspešna in da lahko na plebiscit oprte sklepe slovenske skupščine spremeni le skupščina sama. Načrt Izetbegović-Gligorov Slovenije ne zanima več, lahko pa se pogovarja o možnosti konstituiranja nove integracije, ki bi za vzor imela logiko Evropske skupnosti. Jugoslavija je bila namreč ustanovljena na ideološkem temelju, zato spada v zgodovino. Pomembno je, da se pri tem izogne vsakršnemu nasilju, že obstoječe nasilje pa konča. V tem smislu se je Slovenija po osamosvojitvi pripravljena pogovarjati o postopnem prevzemanju funkcij federacije, ureditvi medsebojnih pravic in dolžnosti ter odgovornosti za varnostna zagotovila tretjim državam. Ameriški državni sekretar je znova ponovil, da se da to doseči zgolj s pogajanji in ker teh Kučan ni zavrnil, je Baker to razumel, kot da mu je Kučan obljubil, da bo Slovenija počakala z enostransko razglasitvijo samostojnosti. Nesporazum je bil popoln - na obeh straneh: Baker je sicer to pozneje zanikal, vendar je bil njegov obisk v Beogradu dejansko dojet kot izključna podpora zveznemu premierju Markoviću in njegovi nameri vojaške pokoritve Slovenije. O tem načrtu za invazijo na Slovenijo je bil preko osebnih beograjskih stikov to noč obveščen hrvaški politični vrh. Ko je hrvaški predsednik Tuđman slišal za to, da je armada sklenila v petih dneh s silo odgovoriti na slovensko izjavo o samostojnosti, te informacije ni vzel resno: "S Kadijevićem in Miloševićem sem sklenil sporazum. Ne bosta ga prelomila. To je nemogoče. Kadijević je obljubil, da vojska ne bo posegala v politiko".

Hrvaški obrambni minister Martin Špegelj je Tuđmanu takoj predlagal skupno slovensko-hrvaško obrambo pred napadom JLA: "Da misli JLA napasti, sem vedel pet dni pred razglasitvijo slovenske neodvisnosti. V Beogradu sem imel svoje obveščevalne vire in nekateri od njih so bili Srbi. O tem sem obvestil Slovence. Kučan je potem telefoniral Tuđmanu in ga vprašal: 'Ali se nam boste pridružili v skupni obrambi?' Tuđmanov odgovor se je glasil: 'Ne. Ni v interesu Hrvaške vmešavati se v vojno med Slovenijo in Srbijo.'" Kučan je bil na Tuđmana jezen, saj je izdal sporazum, ki sta ga oba predsednika sklenila dva meseca prej in ga obnovila na srečanju v Banskih dvorih pred tednom dni. "Povedal sem mu, da je to kratkovidno", je slovenskemu političnemu vodstvu poročal Kučan in nadaljeval: "Prej ali slej se bo JLA postavila po robu Hrvaški. Vendar pa je odvrnil, da bi, če bi se Hrvaška vključila v oborožen spopad, to pomenilo začetek oboroženega spopada na njenem lastnem ozemlju. Dejal je, da na vojno niso pripravljeni in da nimajo dovolj orožja - kar vse je resnica. Kljub temu sem mu dejal, da pomeni pomoč Sloveniji isto, kot je obramba Hrvaške".

23. junija je svoj dokončni zadnji "ne" k ameriškemu dodala Evropska skupnost, ki je sporočila, da ne bo priznala enostranskih deklaracij o neodvisnosti s strani "odpadniških jugoslovanskih republik" in bo zamrznila vse odnose s političnimi voditelji Slovenije in Hrvaške. Dokler niso izčrpane vse možnosti za pogovor, Slovenija ne sme zapustiti federacije. Če pa bo neodvisnost jugoslovanskih republik rezultat pogajanj in dogovorov, potem jo je voljna sprejeti tudi Evropska skupnost. Na to stališče dvanajsterice se je takoj odzval slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel, ki je v pismu predsedujočemu ministrskega sveta, luksemburškemu zunanjemu ministru Jacquesu Poosu, zapisal, da Slovenija ni še nobene države formalno zaprosila za priznanje. Pri slovenski razglasitvi samostojnosti ne gre za enostransko odločitev, marveč za pritisk, da bi se lahko pričela pogajanja o razrešitvi krize v Jugoslaviji. Takšna izjava Evropske skupnosti, ki svari pred osamosvojitvenimi dejanji Slovenije, je lahko v Beogradu razložena na način, ki ni v skladu z njenimi nameni: kot podpora centralističnim represivnim silam, ki hočejo Jugoslavijo ohraniti kot nedemokratično državo. Slovenija nima secesionističnih niti izolacionističnih teženj, pač pa se hoče čim prej vključiti v Evropo, kamor ji pot zapira Jugoslavija. Le-ta je majhen imperij, ki v modernem svetu ne more preživeti: na mestu je zgodovinska vzporednica z ZDA - torej današnjim varuhom sovjetske in jugoslovanske monolitnosti - ki so nastale z ločitvijo od britanskega imperija. V podrejenem položaju, kot ga ima Slovenija v Jugoslaviji, ni več mogoče preživeti, čeprav je zanjo žrtvovala največ: "Gre, preprosto povedano, za preživetje res maloštevilnega, a ponosnega slovenskega naroda, ki ima več kot 1000 let staro kulturo in ki se je potrdil v mnogih zgodovinskih preizkušnjah. Ne nazadnje v drugi svetovni vojni, ko se je bojeval na strani protifašistične koalicije in na svojih tleh premagal italijanski fašizem in nemški nacizem".

V slovenski skupščini so bili predstavljeni temeljni osamosvojitveni akti, o katerih je pred tem razpravljala ustavna komisija. V ustavnem aktu in deklaraciji - to so pripravili poslanci Ivan Bizjak (SKD), Tone Peršak (SDZ) in Miran Potrč (SDP) - naj bi še močneje poudarili razdružitev, postopno osamosvajanje in pripravljenost na pogajanja z drugimi deli Jugoslavije. Ustavni akt je moral določiti ključne poteze Slovenije: prvič, da je to samostojna in neodvisna država, v kateri z dnem razglasitve samostojnosti preneha veljati jugoslovanska ustava, Slovenija pa prevzame izpolnjevanje vsega, kar je dotlej zanjo opravljala federacija; in drugič, da bo Slovenija spoštovala vse mednarodne akte, tudi te, ki se nanašajo na njene mednarodno priznane meje. Skupščina je končno izglasovala stoti amandma k slovenski ustavi in s 176 glasovi za, 7 proti in 26 vzdržanimi sprejela novo zastavo in grb samostojne države.

25. junij 1991, ko naj bi se sestala slovenska skupščina in sprejela osamosvojitvene akte, je Slovenija dočakala z izredno vpoklicanimi in oboroženimi teritorialci, z armado v najvišji stopnji bojne pripravljenosti - še zlasti specialcev in oklepnih enot, in napovedjo zvezne vlade, da bo zagotovila neposredno izpolnjevanje zveznih predpisov o prehodu čez državno mejo. Ta grozeča znamenja je dopolnjevalo nasprotovanje mednarodne skupnosti, kjer je Zahod vnaprej obtoževal Slovenijo, da bo z odcepitvijo povzročila razpad Jugoslavije in možno krvavo vojno na Balkanu. Če se bo Slovenija res odločila razglasiti neodvisnost, bo po mnenju ZDA in Evropske skupnosti ravnala sebično in ne bo upoštevala interesov drugih jugoslovanskih narodov ter mednarodne skupnosti. Slednja je v teh trenutkih popolnoma pozabila, da je slovenska politika svojo zavezanost Jugoslaviji pogojevala z možnostjo svobodnega nacionalnega, političnega in ekonomskega razvoja slovenskega naroda. Vse do zgodnje pomladi 1991 je Slovenija Jugoslaviji ponujala konfederacijo - vladajoča koalicija Demos bolj zaradi nenaklonjenih mednarodnih razmer, opozicija pa povečini iz prepričanja, da je to najboljša rešitev. Za pot samostojnosti se je slovenska politična elita odločila šele takrat, ko je spoznala, da razpadajoča federacija ne omogoča več udejanjanja svobode in razvoja, sama pa ni imela (več) moči, da bi vplivala na brezperspektivno agonijo jugoslovanske države. Tudi po tej odločitvi so še obstajali pomisleki, ki so se kazali v razpravah o načinu osamosvojitve, pa tudi njenem dokončnem datumu. Nekateri so vztrajali, da bi morali formalni sklep o razglasitvi samostojnosti nujno sprejeti pred s plebiscitom določenih polletnim rokom, torej pred 26. junijem. Ta bi moral biti zaradi varnostnih ozirov izglasovan na zaprti seji slovenskega parlamenta, saj bi to omogočilo prehiteti morebitne odzive zvezne vlade in armade. Obrambni minister Janez Janša je predlagal datum med 15. in 20. junijem, s čimer se je strinjal tudi predsednik predsedstva Milan Kučan.
Toda pojavljali so se zapleti, ki so datum pomikali proti plebiscitnemu roku: dolgo usklajevanje ustavnih aktov o samostojnosti, pozno soglasje parlamentarnih strank glede novih državnih simbolov in zamude pri nabavah orožja oz. obrambnih akcijah Bor in Kanal. Na razširjeni seji slovenskega predsedstva v prvi polovici junija je bil sprejet sklep, da naj skupščina osamosvojitvene akte sprejme 25. junija, naslednji dan pa se je že tako ali tako napovedovala svečana proslava ob razglasitvi samostojnosti. Dejanski datum osamosvojitve - 25. junij - bi moral po dogovoru ostati največja državna skrivnost, da bi lahko kljub enemu samemu dnevu razlike Slovenija takoj po sprejetju osamosvojitvenih aktov brez uporabe sile prevzela mejne prehode, carino in nadzor letenja. Beograd se je dal prevarati in v zveznih institucijah so bili skoraj do zadnjega prepričani, da bo Slovenija svojo samostojnost razglasila 26. junija, zatem pa se bo začel prevzem efektivne oblasti. Vendar se je članu slovenskega predsedstva Cirilu Zlobcu v pogovoru z nekim tujim diplomatom že teden dni pred določenim datumom zareklo in ta je svoji vladi takoj sporočil pravi in dotlej skrbno varovani podatek o datumu osamosvojitve. Od tam je informacija priromala v Beograd, toda za obe strani je bilo prepozno, da bi spreminjale načrte.

General Delić je na Ptuju oficirjem JLA povedal, da je dan O določen in akcija Kamen aktivirana: nad Slovenijo je bila okrepljena izvidniška dejavnost vojnega letalstva, mejne stražnice so dobile signal "055" - povelje, da ne dovolijo sprememb označb meje, tudi za ceno uporabe strelnega orožja - iz Srbije pa so začeli prihajati zvezni cariniki. Po vojašnicah v Sloveniji so oficirji vojakom razlagali, da "se bliža zadnja bitka za Jugoslavijo". V Beogradu je član zveznega predsedstva iz Črne gore Branko Kostić zagrozil, da bo Slovenija zelo kmalu občutila posledice napovedanih ukrepov, srbski poslanci v zvezni skupščini pa so spet zahtevali, da je treba zagotoviti ozemeljsko celovitost Jugoslavije in na slovenske poteze odgovoriti z nasiljem. Slovenska namera namreč vodi h popolnemu kaosu, zato naj generalštab razpusti zvezno predsedstvo in takoj uvede izredne razmere. (se nadaljuje)


Zgornja vsebina je povzeta po knjigi Zakaj je Slovenija postala samostojna država (Balažic, 2016).

0 0
Feed