Kučan podpiše Deklaracijio za mir kot občan, kot predsednik pa dopušča možnost njenega slabega učinka na pripravljenost slovenskih obrambnih sil.

Zadnja akcija KOS-a: vzpodbujanje mirovniškega razpoloženja

Kučan podpiše Deklaracijio za mir kot občan, kot predsednik pa dopušča možnost njenega slabega učinka na pripravljenost slovenskih obrambnih sil.

Da bi KOS v Sloveniji še vzpodbudil »mirovniško razpoloženje«, je naročal članke, ki so opisovali razsulo na slovenskem obrambnem ministrstvu, kjer naj bi se prepirali o tem, kdo da je agent CIA, predsednik vlade Peterle pa naj bi sodeloval v korupciji pri nakupih orožja ter pobral 6 milijonov mark provizije. Za pridobitev naklonjenosti javnega mnenja se je Janša najprej naslonil na posamezne lokalne odbore SDZ, ki so ost svojih napadov uperili proti podpisnikom Deklaracije za mir in opozarjali na ogrožanje slovenskih državotvornih prizadevanj: »Neodvisna država Slovenija bo brez lastne vojske le kratkotrajen poskus malega naroda, da si najde in ohrani svoj prostor pod evropskim soncem. Kdor tega ne uvidi, je ali brezupen naivnež ali pa žrtev perfidnih nakan...«. Ni verjetno, da bo Slovenija prva država na svetu brez orožja in oboroženih sil - so se mirovniki že kdaj vprašali, zakaj je Srbu ali Nemcu orožje v ponos in ga imata oba enako rada (?): »Samo slovenski narod ve, da brez lastne vojske ni svobode in lastne države. Janez Janša hoče postaviti na noge malo slovensko vojsko, ki bo optimalno izučena in sorazmerno poceni. Saj ne potrebujemo tankov in letal. Potrebujemo pa helikopterje in specialno lahko orožje«. Slovenski narod je že sit raznih slovenskih kvislingov in okupatorjev vseh vrst, zato si naj podpisniki mirovne deklaracije dobro zapomnijo naslednji stavek: »Manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svetlim soncem sužnji dnovi!« 


Naslednja Janševa poteza je bila, da je slovensko predsedstvo obvestil o akciji vračanja vojaških knjižic, podpisovanju kolektivne izjave o zavračanju sodelovanja v vojaških dejavnostih in prizadevanju za razorožitev, ki poteka v organizaciji Gibanja za kulturo miru in nenasilje. Predsedstvo se je ob ostrih opozorilih obrambnega ministra 18. februarja 1991 sestalo na seji in ocenilo posledice takšne akcije za obrambno pripravljenost Slovenije. V omenjeni akciji, je poročal Janša, vojaški obvezniki hkrati s podpisom izjave izročajo svoje vojaške knjižice Gibanju za kulturo miru in nenasilje: akcija temelji na organiziranem spodbujanju ugovora vesti vojaški obveznosti in je usmerjena proti izpolnjevanju te obveznosti kot sestavnega dela ustavno določenih pravic in dolžnosti državljanov na področju obrambe. Predsedstvo je po razpravi sklenilo, da za vračanje vojaških knjižic in zavračanje sodelovanja v vojaških dejavnostih v veljavnih predpisih ni podlage. Akcija je v nasprotju z določbami zakona o vojaški obveznosti, »utegnila pa bi pripeljati tudi do množičnega zavračanja izpolnjevanja obrambnih obveznosti, kar bi vsekakor negativno vplivalo na obrambno pripravljenost Republike Slovenije«. Zato predsedstvo poziva Gibanje za kulturo miru in nenasilje, da akcijo ustavi.

Ker se je Janši zdelo, da v teh dneh visi marsikaj na nitki, je po tej seji 25. februarja poslal članom predsedstva in vlade, ki so podpisali »tako imenovano 'deklaracijo za mir'«, tajno pismo, ki je ostalo skrito javnosti. Janša pismo začne s širšo dialektično elaboracijo o tem, da je mirovna pobuda vselej potrebna, čeprav v določenem trenutku ni realna. Vizija prihodnosti naj bo brez nasilja in za takšne pobude je dobro, da konkurirajo težnjam po sili kot prevladujočemu sredstvu za reševanje spopadov in si prizadevajo za nadzor nad državnimi aparati prisile. Za družbo je v vsakem primeru vzpodbudno, če v njej delujejo močna mirovna gibanja in če imajo mirovne iniciative podporo: »Toda eno je, če zbira podpise civilna iniciativa, drugo pa, če je to močna politična akcija različnih strank, ali če to delajo člani organa, ki je vrhovni poveljnik oboroženih sil v republiki, in ki ima po veljavni ustavi ne samo pravico, temveč tudi dolžnost, da vodi in organizira obrambo, vključno z oboroženim bojem. Tudi če sami mislimo, da je možno praktično ločiti npr. g. Milana Kučana kot občana od g. Milana Kučana kot predsednika predsedstva RS, pa seveda ljudje tega ne ločijo«.

Po Janši je v Deklaraciji za mir najti formulacije, ki javnost zavajajo in ne vzdržijo strokovne kritike - denimo, da bi Slovenija lahko v prehodnem obdobju varnost zagotavljala s policijo in Teritorialno obrambo v obstoječem obsegu. Projekta nacionalne varnosti se je treba lotiti resno, saj je to vprašanje usodno za slovensko osamosvajanje in za zavarovanje samostojnosti, ko bo ta dosežena in priznana. Nobenih zagotovil ni, da se ne bo občutljivi čas prevesil v oboroženi konflikt in celo državljansko vojno: 20. stoletje se lahko konča na način, kot se je začelo - z vojno na Balkanu. Povsem razorožena Slovenija, ki je obdana z močno oboroženimi sosedi, ne more biti dejavnik stabilnosti v regiji ali na evropski celini: »V tem primeru pa seveda tudi predlagam, da projekt osamosvajanja obesimo na klin in se ne igramo z usodo naroda, saj bi ravnali podobno, kot nekdo, ki stopi na mraz, pri tem pa sleče še suknjič, namesto da bi oblekel plašč«. Do nacionalne varnosti je treba imeti profesionalen odnos, ki ne dovoljuje cenenega nabiranja političnih točk. Čeprav pri večini podpisnikov Deklaracije ne gre za politikantstvo ali nasprotovanje osamosvojitvi in se zavzemajo za mir, pa je za obrambnega ministra problem v tem, da dokument implicira tudi enostransko razorožitev, ki Sloveniji ne bo prinesla ne miru ne samostojnosti. Čeprav rezultati slovenskega javnega mnenja kažejo, da je le 15 % prebivalcev Slovenije za enostransko razorožitev - ostali pa za lastno vojsko vsaj v prehodnem obdobju - pa so med podpisniki tudi močne politične stranke, s čimer postanejo stavki Deklaracije točke političnega programa in ne le civilno-družbena pobuda.

Janša pismo zaključuje z modrostjo Winstona Churchilla: »Kot eden tistih, ki so takrat živeli in delovali, bi rad pojasnil, kako lahko bi preprečili tragedijo druge svetovne vojne in kako je zlobo podležev pospeševala slabost spodobnih ljudi... Videli bomo, kako nasveti previdnosti in zmernosti lahko postanejo glavni vzroki smrtne nevarnosti, kako srednja pot, izbrana v želji po varnosti in mirnem življenju, lahko pripelje naravnost v največje zlo«. Po krajšem času je Janša ocenil, da je njegovo pismo vendarle doseglo določen premik k treznosti in odgovornosti, čeprav v skladu z Deklaracijo v naslednjih mesecih - razen edinega člana predsedstva, ki je ni podpisal, Ivana Omana - noben član predsedstva ni želel obiskati vpoklicanih enot Teritorialne obrambe. Za obrambnega ministra so se v parlamentu sicer nadaljevale »demagoške razprave«, novinarji so pisali »slaboumne članke« o militarizaciji, sam pa je bil trdno prepričan, da človeštva ne bodo odrešile velike ideje elektrifikacije in demilitarizacije. Slovenija ima dovolj slabih izkušenj z raznimi odrešilnimi projekti, ki so hoteli spremeniti svet, zdaj pa klavrno propadajo. Skrajni čas je, da se slovenska politika znebi iluzij.

0 0
Feed