Z odločnim bojnim delovanjem, s težiščem na dejstvovanju po oklepnih enotah in drugih sredstvih tehnike, zagotoviti realizacijo načrtovanih nalog.

Začela se je vojna za neodvisno Slovenijo

Z odločnim bojnim delovanjem, s težiščem na dejstvovanju po oklepnih enotah in drugih sredstvih tehnike, zagotoviti realizacijo načrtovanih nalog.

Med prvo vojno sejo slovenskega predsedstva - eno najodločilnejših in najbolj redkobesednih v slovenski politični zgodovini - je prispela brzojavka poveljnika 5. vojaškega območja generala Kolška, naslovljena na predsednika vlade Peterleta. V njej je bilo zapisano: "Gospod predsednik, obveščamo Vas, da je naloga 5. vojaškega območja, da prevzame vse mejne prehode in zavaruje državno mejo Socijalistične federativne republike Jugoslavije. Računamo na sodelovanje vseh organov in prebivalcev Republike Slovenije. Nalogo bomo brezpogojno izvršili, kar pomeni, da bomo postopali tudi po pravilih bojne uporabe enot. Vsaki odpor bo zlomljen, za posledice pa bodo odgovarjali naredbodajalci in izvršitelji". Tudi o tem sporočilu ni bilo razprave - Kučan je še med sejo klical generala Kolška in mu rekel, da ta ukaz šteje kot napad na Slovenijo, ki sprejema izziv in se bo uprla s silo. Predsednik slovenskega predsedstva je povzel sklepe, ki so formalno potrjevali vojno stanje: prvič, poseg armade je mogoče oceniti samo kot neposredno nasilno intervencijo in poskus trajne okupacije Slovenije; drugič, Slovenija odpoklicuje aktivne in civilne osebe iz Slovenije, ki so v službi JLA ter poziva vse starešine in vojake JLA, da ne sodelujejo v agresiji na Slovenijo; tretjič, predsedstvo ukazuje izvajanje že pripravljenih ukrepov za oviranje manevra enot JLA, blokado infrastrukturnih objektov in uporabo Teritorialne obrambe za obrambo objektov in komunikacij - izvedbo zagotovi koordinacijska skupina; četrtič, predsednik vlade Peterle naj se poveže s predsednikom zvezne vlade Markovićem in zahteva prenehanje bojnih aktivnosti JLA v Sloveniji; petič, slovensko predsedstvo bo z nastalo situacijo seznanilo predsedstva jugoslovanskih republik in zahtevalo odpoklic njihovih državljanov iz enot JLA, ki so izvedle agresijo na Slovenijo; šestič, slovensko zunanje ministrstvo seznani z razmerami vlade sosednjih držav in mednarodno javnost; sedmič, predsednik skupščine Bučar seznani z razmerami in sprejetimi ukrepi predsednike parlamentarnih strank; osmič, predsedstvo predlaga, da se oceni možnost za sklic skupščine.


Ti sklepi so bili soglasno sprejeti in načelnik republiškega štaba Teritorialne obrambe major Janez Slapar je iz operativnega centra takoj poslal naslednji ukaz: "Z odločnim bojnim delovanjem, s težiščem na dejstvovanju po oklepnih enotah in drugih sredstvih tehnike, zagotoviti realizacijo načrtovanih nalog. Z uporabo razpoložljivih borbenih sredstev zagotoviti varovanje objektov, meje in komunikacij. Preprečiti manevre enotam JLA". Zatem je bilo sestavljeno sporočilo za javnost, v katerem je slovensko predsedstvo obsodilo nasilnost in brezobzirnost posega JLA. Na to agresijo bo Slovenija odgovorila z uporabo vseh sredstev, ki jih ima na voljo za zaščito svoje suverenosti - če bo potrebno, tudi z orožjem. Slovenija od zvezne vlade zahteva, da zaustavi armado, takoj pa so odpoklicani vsi slovenski predstavniki v zveznih organih. Dokler agresija ni ustavljena, ni mogoče dogovarjanje o razrešitvi vprašanj, ki so ostala odprta po razdružitvi Slovenije od Jugoslavije. Dotlej je Slovenija prisiljena preklicati svojo ponudbo za nadaljevanje pogovorov o oblikovanju skupnosti suverenih držav na ozemlju dotedanje Jugoslavije.

Ker so po neuspelih Bakerjevih prizadevanjih dale ZDA Bruslju vedeti, da na Jugoslavijo gledajo kot na evropski problem, je Evropska skupnost hitela spopasti se z zgodovinskim izzivom, ki bi po napovedih lahko kvečjemu le še utrdil nastajajočo novo evropsko enotnost. Šlo je za prvi oboroženi spopad po koncu hladne vojne in Evropa je potrebovala dokaz, da spet postaja veliki svetovni igralec. Luksemburški zunanji minister Jacques Poos, predstavnik predsedujoče države Evropske skupnosti, je to izrazil z besedami: "Napočila je ura Evrope". Kot rečeno, se je evropska dvanajsterica že pred razglasitvijo slovenske neodvisnosti odločila, da ne bo priznala enostranskih izjav o samostojnosti Slovenije in Hrvaške. Britanski premier John Major je to stališče 27. junija ponovil: "Največji dobitek je v tem, da obdržimo skupaj federacijo v Jugoslaviji". V novem stališču je Evropska skupnost pozvala k obnovitvi ustavne ureditve in k spoštovanju ozemeljske celovitosti zvezne države. Izza tega enotnega stališča pa so se začela porajati vprašanja, kako je mogoče, da Bruselj zagovarja natanko iste cilje, zaradi katerih so jugoslovanski generali uporabili tanke. Ko je počasi začelo nekaterim evropskim voditeljem postajati jasno, da so s svojo podporo enotni Jugoslaviji armadi prižgali zeleno luč za uporabo sile in vojaški poseg v Sloveniji, se je enotnost dvanajsterice začela krhati. Nekaj je k temu pripomoglo tudi divje slovensko telefoniranje po evropskih prestolnicah, kjer pa prvi dan vojne ni bilo mogoče dobiti politikov visokega ranga. Ena redkih izjem je bila nekdanja britanska premierka Margaret Thatcher, ki je imela o tankovskem komunizmu vselej jasne predstave. Na lastno pest je poklicala predsednika slovenske vlade Lojzeta Peterleta in mu dejala: "Gospod predsednik, povejte mi, kaj se dogaja, mi moramo braniti mlado slovensko demokracijo. Povejte, kaj naj naredim! Nemudoma bom klicala Georga Busha in Johna Majorja".

Slovenija je tistim redkim v svetu, ki so jo hoteli poslušati, sporočala, da so jo napadle tankovske enote JLA, ki jo nameravajo okupirati. Prijateljske vlade po svetu naj za zaustavitev sovražnosti in pravično rešitev posredujejo pri jugoslovanski vladi, ker Slovenci ne bodo dolgo zdržali le pri pasivnem odporu. Diplomatska dejavnost se je stopnjevala: zunanji minister Dimitrij Rupel je govoril z avstrijskim zunanjim ministrom Aloisom Mockom in ga prosil za pomoč pri sprožitvi mednarodne akcije za ustavitev vojaškega posega JLA v Sloveniji. Mock je o položaju v Sloveniji takoj obvestil ameriško vlado in luksemburškega zunanjega ministra Poosa, ki je obljubil, da bo vzpostavil stik z vsemi državami članicami Evropske skupnosti. Predsednik slovenske skupščine France Bučar je poslal pismo parlamentom vseh držav KVSE in Evropskemu parlamentu. V njem je med drugim zapisal, da je odkriti napad na samostojno Slovenijo in začetek njene vojaške zasedbe v nasprotju z vsemi veljavnimi evropskimi deklaracijami. S tem se je pokazala prava vsebina "reform" zveznega premiera Markovića, ki je osebno sprožil vojaško akcijo brez primere v moderni Evropi: "V teh dramatičnih trenutkih skuša slovensko vodstvo obvestiti mednarodno javnost o uporabi grobe sile proti majhnemu slovenskemu narodu. S tem je dosežen vrh demonstracije politike moči in sile, ki jo izvajajo zvezne oblasti". Čez dan in v noč so nekatere barikade na cestah popustile pod težo tankov JLA, njen spektakularni prodor pa je kazal, da armada ne bo izbirala sredstev. Toda prebivalstvo se je množično pridružilo odporu, ki ga je nudila Teritorialna obramba, kar je vojake JLA precej zbegalo. Padle so prve žrtve - v Ljubljani, Trzinu in Ormožu. Iz splitskega vojaškega pristanišča Lora so proti Sloveniji odplule vojne ladje, nadaljevali so se helikopterski desanti, tankovsko obstreljevanje barikad in prvi srditi spopadi Teritorialne obrambe. Dvoma ni bilo več - Slovenija je bila v vojni.

Prvi dan je na terenu še kazalo, da bo armadi uspelo pokoriti Slovenijo: s hitrimi manevri je zasedla mejne prehode in letališča, teritorialci pa so omahovali pri uporabi strelnega orožja. Tako je, denimo, v bitki pri Trzinu poveljnik posebne enote slovenske policije dvakrat poklical notranjega ministra Igorja Bavčarja in ga spraševal, ali naj udarijo po oklepnikih JLA. Bavčar mu je odgovoril, naj gredo v akcijo, a pri tem pazijo, da bo čim manj mrtvih in ranjenih. Poveljnik mu je odvrnil, naj neha komplicirati in naj preprosto pove le - da ali ne. Po Bavčarjevem "udarite" je vzel v roke armbrust in v oklepnik izstrelil raketo. Spopadi so se začeli odvijati na vseh koncih - na Štajerskem, v Prekmurju, na Dolenjskem - in padali so oklepniki, mrtvi in ranjeni na obeh straneh. V republiški koordinacijski skupini je noč s 27. na 28. junij 1991 minila brez spanca: na novo mobilizirane enote Teritorialne obrambe in policije - v bojni formaciji je bilo drugi dan vojne že 35.000 teritorialcev in 10.000 policistov - so krepile barikade in se pomikale proti tistim mejnim prehodom, ki jih je prejšnji dan zavzela armada. Ker je bil večji del oklepnih kolon JLA ustavljen, so generali v akcijo poslali vojno letalstvo in raketirali ter bombardirali položaje slovenske vojske, kolono civilnih vozil na Medvedjeku, letališče Brnik, oddajnike, karavanški predor in mejni prehod Šentilj. Tankovski oddelek 32. korpusa JLA je prodrl do Radencev, na mejnem prehodu Holmec pa se je začenjala dramatična bitka.

Obrambni minister Janez Janša je poslal ukaz: "Na vseh točkah, kjer so obrambne sile Republike Slovenije v taktični prednosti, izvršite ofenzivne akcije proti okupatorskim enotam in objektom. Nasprotnika pozovite na predajo, določite čim krajši rok in izvedite akcijo z vsem razpoložljivim orožjem". Popoldne se je predsednik Milan Kučan pogovarjal z namestnikom zveznega obrambnega ministra admiralom Stanetom Brovetom in dogovorila sta se za prvo ustavitev ognja, ki naj bi začela veljati ob 9. uri zvečer. Pogoje premirja naj bi natančneje uskladili s poveljniki 5. vojaškega območja, toda general Rašeta se je odzval, da armada ne misli odstopiti niti za milimeter in bo slovensko Teritorialno obrambo zmlela s silo. Skratka, dogovora Kučan-Brovet armada ni spoštovala in je poskušala okrepiti svoje pozicije. Izkazalo se je, da je bila pripravljenost na premirje pesek v oči mednarodni skupnosti, ki je močno pritiskala na Beograd. Ker so teritorialci dosegli prve uspehe - po bitkah sta zavzeta mejna prehoda Holmec in Rožna dolina - ni bilo velike pripravljenosti na ustavitev ognja niti na slovenski strani: brez pobude na bojišču bi Slovenija lahko zapravila strateško prednost, zato bi prehitro premirje prineslo več škode kot koristi. To mnenje je delil tudi Janša, ki je na tiskovni konferenci domači in tuji javnosti razkril, da armada uresničuje svoj poseg po načrtu Bedem (Okop), ki je nastal na podlagi informacij politične uprave JLA. Po tem načrtu delujejo enote JLA kot da gre za intervencijo sil pakta NATO v Jugoslaviji, katerih cilj je zrušiti komunistična režima v Srbiji in Črni gori. (se nadaljuje)



Zgornja vsebina je povzeta po knjigi Zakaj je Slovenija postala samostojna država (Balažic, 2016).

0 0
Feed