Nikjer drugje po Evropi ni salonski komunizem preživel tako uspešno, kot je to v Sloveniji.

Zablode pionirčka Cerarja

Nikjer drugje po Evropi ni salonski komunizem preživel tako uspešno, kot je to v Sloveniji.

[maj 2015]

Z Dnevom mladosti se je nekoč dopolnil niz komunističnih praznikov, ki jim je kot vir nastopala vnazajska režimska mitologija. Začelo se je z Dnevom Osvobodilne fronte, dovršilo pa z rojstnim dnevom maršala Tita. V obeh primerih imamo opravka z zgodovinskimi falsifikati - datumskimi kot vsebinskimi. Prvi praznik je preživel skoz nekoliko spremenjeno poimenovanje, drugi pa je izginil skupaj s kultom osebnosti dobrega diktatorja. Izginil? No, ne ravno. Slovenijo še dandanes maltretirajo dedinje tega režima, pravcata "ljudska fronta" levih strank, ki za svoj žep nenehno generira reciklirane oblike političnega gospostva in gospodarsko krizo. Proti vsakemu poskusu oblikovanja resne politične alternative, proti vsakemu gibanju liberalnega republikanizma, reakcionarni levičarski poganjki SMC, SD, Desus, ZaAB in ZL organizirajo anahronistično ideologijo in slovensko provinco. K temu sodi konstrukcija novega ponesrečenega kulta osebnosti - ali rečeno z Nietzschejem: Miro Cerar si je prizadeval, da bi se pomnožil skozi lastno stranko, zato si je poiskal ničle.

Nikjer drugje po Evropi ni salonski komunizem preživel tako uspešno, kot je to v Sloveniji. Zanj so značilna razna garažna čudaštva, zadržan bogataški slog, anti-kapitalizem, anti-amerikanizem, kritika "neoliberalizma", diskurz Mladine in ultra-levičarska histerija Marcela Štefančiča. Za vse te Marcele, Slavoje, Mladene itd. bi lahko mutatis mutandis kaj hitro našli zgodovinsko vzporednico s tistimi, ki jih znameniti francoski zgodovinar François Furet ("Minule iluzije") opisuje kot angleške aristokrate s Cambridga. Tako kot Marceli po letu 2008, so ti tik pred začetkom druge svetovne vojne postali goreči verniki boljševizma: "Aristokratski način služenja proletariatu, boemsko življenje, homoseksualnost, snobizem, viski in beda življenja, vse to je v zarotništvu dobivalo viteško obeležje". Ob takšnih nosilcih duhovne produkcije vladajoče levičarske elite ni mogoče niti za trenutek več pomisliti na odpoved socialističnemu modelu in na novo družbeno pogodbo, ki bi v kulturo velike pogoltne države pretopila v duha svobodnega podjetništva.

Nosilci Cerarjeve vladne koalicije in njeni kot-da-intelektualni predstavniki še vedno niso dojeli, da socializem ni prihodnost kapitalizma, ampak je kapitalizem prihodnost socializma. Še vedno niso - in bati se je, da nikoli ne bodo - zapopadli, da ne potrebujemo socialistične, temveč podjetniško revolucijo. Šele ta bo dokončala delo, ki je bilo pred četrt stoletja opravljeno z demokratizacijo in osamosvojitvijo Slovenije. Civilna družba se mora preprosto otresti jeklenega birokratskega oklepa države, državljani pa povrniti svoje pravice svobodnih posameznikov. Slovenski državi je pod vladavino levice preostala le še legalnost, demokratična legitimnost pa je prešla na zahteve po liberalnih reformah. Pa še ta preostanek legalnosti je prej krinka egoističnih interesov vladajoče reakcionarne elite, katere figov list moralizirajoče metafizike slabo prekriva njeno tajkunsko naravo. Če kaj, potrebujemo novo Ljudsko fronto, ki bo pokazala, da volja ljudstva ne podpira več absolutistične paternalistične države, ki nas duši na vsakem koraku.

Kar nam je storiti, je v svojih slavnih spisih o ameriški demokraciji že sredi 19. stoletja opisal Alexis de Tocqueville: "v Ameriki se uprava ne vmešuje več tako rekoč v nič, posamezniki pa, s tem da se združujejo, počnejo vse". To je program vitke države in krepke zasebne pobude, katere ključni nosilec je lahko slovenski srednji razred. Toda slovenska socialna struktura se je v zadnji finančni krizi - z odločilno pomočjo levih vlad (Pahor, Bratušek, Cerar) - zelo spremenila: srednji razred je kopnel kot Triglavski ledenik in namesto romboidne (močan srednji sloj ter malo bogatih in revnih) smo dobili piramidalno družbeno strukturo (malo bogatih, šibak srednji sloj in vse več revščine). Razmere družbene, politične, ekonomske in kulturne krize Slovenijo postavljajo v položaj "weimarske republike": ni niti gospodarskega razvoja niti politične stabilnosti niti demokratičnega konsenza. Nož v hrbet prvi slovenski republiki - glede na ustavni izvor jo imenujmo "podvinska" - so porinili sami osamosvojitelji s Kučanom na čelu.

Kot da bi se socialistična prevara podvinske republike povezala s tistim, kar je Freud razumel kot brezupno perverznost Slovenca. Svoj čas je namreč oče psihoanalize odklonil samo možnost, da bi analiziral nekega Slovenca: brez resnejše analize je ugotovil, da ga Ime-Očeta, se pravi Zakon, ne zavezuje, da je njegova nemoralnost brezmejna, da je nagnjen k brezštevilnim oblikam goljufanja, obenem pa zavezan podivjanemu sado-mazohističnemu materinskemu nadjazu, torej kaprici velikega Drugega. Podvinska republika je odraz te libidinalne strukture: neobstoj pravne države, kriminal belih ovratnikov, korupcija itd., vse to pa povezano z nesposobno, decizionistično in moralizatorsko politiko. Namesto v podjetniške pobude, ki tvorijo samostojne posameznike, so se ogromna sredstva trošila za golo socialo, ki ustvarja državne odvisnike. Je že tako, da pri nas nikoli ni manjkalo tistih, ki jih je mogoče voditi za nos, niti ni manjkalo političnih šarlatanov Pahorjevega in Erjavčevega tipa, še manj pa je manjkalo ljudi, ki čutijo nenehno potrebo, da bi se plazili pred čemerkoli že.

Ni čas za malodušje, pa vendar: če bo šlo tako naprej kot doslej, bo Slovenija kmalu muzej ne-razvoja, ki ga bodo v opozorilo obiskovale kitajske, indijske in druge turistične skupine. Če bo ostala Slovenija pasivna, bo zgrešila prihajajočo novo tehnološko revolucijo bio-tehnologije, nano-tehnologij in univerzaliziranih 3D-printerjev. Ostala bo majhno levičarsko kolonialno področje na robu Evrope in kvečjemu bazen mladih talentov, ki jih bodo rekrutirali v EU in ZDA. To je stara Slovenija, kjer je najvišji življenjski cilj postati penzionist. To je nemočna Slovenija brez družbene vizije in zgodovinskega poslanstva. To je tragično, patetično in cinično uničevanje Slovenije, države, nad katero so leve stranke izvedle finančni genocid in razvojni holokavst. Sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja je Peter Glotz v svojem "Manifestu za novo evropsko levico" zapisal, da je "evropska desnica brez zgodovinske perspektive; ima samo še poslovno". Danes živimo v njegovi ti. dvotretjinski družbi, v kateri ena tretjina doživlja socialno degradacijo (nezaposleni, mladi, revni itd.). Pokazalo se je, da je ta družba proizvod levice in ne desnice, da ima levica le še klavrno zgodovino, desnica pa gospodarski razvoj in družbeno blaginjo.

Oba koncepta se danes soočata v Sloveniji in tehtnica je še vedno na levi strani. Na volitvah zmagujejo programi velike drage države, njenega legalnega nasilja nad civilno družbo, keynesianizma, korporativizma, omejenega trga, skrbništva, kolektivnih vrednot, progresivnega obdavčenja in visokih davkov; izgubljajo programi minimalne poceni države, avtonomne civilne družbe in svobodnega posameznika, trga, moralnih vrednot, države blaginje kot varnostne mreže, razvojno usmerjene sociale, enotne davčne stopnje in nizkih davkov. Zakaj? Zato, ker so državni odvisniki v večini in tem nikoli ne bo prebilo, da država omejuje svobodo in samostojnost posameznika, s tem pa uničuje prihodnost novih generacij. Aktivna civilna družba je vendarle najprej prostor za neobrzdano rast številnih podjetniških poganjkov, ki jih ne sme s svojim vmešavanjem zamoriti država. In prav to slovenska država pod levico počne: ubija podjetniškega duha in zapravlja entuziazem mladine. Slovenska država uničuje razvoj posameznikovih vrlin poštenosti, odgovornosti, pravičnosti, poguma, trdnosti, varčnosti in nenazadnje - enakih možnosti. Ni bolj socialno pravičnega programa kot je liberalni, kjer se socialne naložbe uresničujejo na trgu, v partnerstvu med vlado in civilno družbo pa se razvije upravljanje s tveganjem. Zato tudi ni bolj delavske stranke kot je tista, ki ima liberalni program dela.

V Sloveniji morajo reformne desno-sredinske stranke pridobiti nosilno večino. Ta nova sredina mora nagovoriti največjo neformalno slovensko ne-stranko neopredeljenih ne-volivcev. Iz korenov bo zato veljalo spremeniti perspektivo gledanja, kjer se slovenska boljša prihodnost ne končuje v murgelskih brezpotjih, marveč začenja s trdnimi in gospodarsko učinkovitimi konservativno-liberalnimi vrednotami. Šele takšna politična večina bo Slovenijo res uvedla v EU na kraju najbolj razvitih držav. Zato desna sredina potrebuje Ljudsko fronto, še več, osvobodilno fronto, ki bo Slovenijo odrešila nesposobnih levih vlad. Duh te fronte bo dajala nova mladina, vsi tisti z znanjem nabiti prekerci, ki se skozi mesce prebijajo s priložnostnimi deli. Na te je levica poslala mesečnega Luko. Če mu uspe, bo za podjetniške podvige izgubljena še ena generacija, ki se bo opijala v iluzijah socialistične utopije. Mi nasprotno predlagamo tržno katarzo, očiščenje in pomlajenje Slovenije. Mlada Slovenija mora vstati proti stari. Ko se bo to zgodilo, bomo praznovali drugačen dan mladosti. Slovenski dan mladosti. (se nadaljuje)

0 0
Feed