Potrebujemo krepko tretjo politično silo, ki bo v slovensko politično kulturo vnesla pojem sodelovanja in skupnih zmag na poti v blagostanje.

Za tretji steber

Potrebujemo krepko tretjo politično silo, ki bo v slovensko politično kulturo vnesla pojem sodelovanja in skupnih zmag na poti v blagostanje.

Politika je zgoščen izraz ekonomije: konkurenca v gospodarstvu, ki bi bilo večinsko v zasebni lasti, bi vzpodbujalo politični pluralizem. Ker imamo namesto tega državni kapitalizem z državno lastnino, ta struktura podpira socialistično tajkunsko oligarhijo od nekdanje LDS do današnje SMC. Ni razvite demokracije brez kapitalistične ekonomije z zasebno pobudo. Ni logično pričakovati odprto politično tekmovalnost s polnima levim in desnim krilom politike, če v ekonomiji prevladuje socializem. In po vsem tem ni čudno, da je slovenska politična kultura na las podobna italijanski pred letom 1990: sumničenja, strah, korupcija, nepotizem, nezaupanje, sovraštvo itd. Volitve so bitke, v katerih velja: če si ti zmagovalec, sem jaz poražen, če pa si ti poraženec, potem sem jaz zmagovalec. S političnim sodelovanjem namreč nihče ničesar ne dobiva, ampak zgolj izgublja. Od tod strategija brezkompromisnega spopada: nikoli ne sklepaj kompromisov in nikoli ne sodeluj, temveč naredi vse, da zmagaš. Smo žrtve tekmovanja dveh antagonističnih skupin, kjer je naš vodja heroj, vaš pa sovražnik. Gre za manihejstvo dveh sil dobrega in zla: mi smo dobro, zlo je drugi. Naj bo to Janša ali Kučan velja, da bodo zmagovalci na volitvah nategnili in izkoristili poražene, kajti »beli« in »rdeči« dojemajo volitve kot boj na življenje in smrt med dvema zoperstavljenima načinoma življenja. Že zato potrebujemo krepko tretjo politično silo, ki bo v slovensko politično kulturo vnesla pojem sodelovanja: poti so različne, toda naši interesi so identični in tako prepleteni, da skupaj dobivamo in skupaj izgubljamo, ko nismo skupaj. V duhu kompromisa velja v političnem spopadu poiskati rešitev, ki koristi vsem. In če je kje najnižji skupni imenovalec, kjer se liberalni reformisti najdemo skupaj z zmerno desnico (in celo nekaterimi libertarnimi levičarji), je odpor proti skrbniški državi, ki ima za izhodišče maksimo, da državljani nismo sposobni razumeti in braniti svojih interesov - ne glede vprašanja privatizacije ne glede volilnega sistema. Če želimo širiti svobodo, potem Slovenija potrebuje velike spremembe. Če se hočemo izviti iz boksarskega klinča med Kučanom in Janšo, kjer bo zmaga vselej na strani prvega, potem mora SDS najti novega prodornega voditelja, NSi končati z miselnostjo male stranke za zimske večernice, hkrati pa je treba oblikovati novo ponudbo slovenskim volivcem – novo sredinsko stranko, ki bo navrgla manjkajoče odstotke za to, da v deželo z zmago tretjega stebra spet pride nova politična pomlad. 



Zgornja vsebina je povzeta po knjigi Propad Slovenije (Balažic, 2016) in predstavlja temelj gibanja Nova prihodnost.

0 0
Feed