Nujna je brezobzirna kritika vsega obstoječega – začenši s slovensko družbo, kjer je svobodna le država, ne pa državljani.

Za svobodo slovenskih državljanov

Nujna je brezobzirna kritika vsega obstoječega – začenši s slovensko družbo, kjer je svobodna le država, ne pa državljani.

V naših zatohlih pod-alpskih dolinah se niti ne misli o širokih družbenih reformah, ki so jih drugi že naredili. Država je specifični relikt slovenske zaostalosti za prednjo črto razvitih držav EU. Za dosledno reformno usmerjenostjo je bilo doslej v Sloveniji žal premalo družbenih sil, ki bi jo mogle nositi. Naši marksisti, keynesianci in gradualisti pritegujejo Heglu, ki je menil, da je treba gospodarstvo krotiti in udomačevati kot divjo zver – prav nasprotno od liberalcev, ki še vedno mislimo, da mora trg krotiti leviatansko državo, zasebna lastnina pa omogočati svobodo. Našteti so prepričani, da ljudstvo ne more vedeti, kaj je njegova prava volja, zato ga je treba voditi za roko. Zavest slovenske tajkunsko-levičarske politične in dela akademske elite dejansko spominja na Heglovo dialektiko plemenite in podle zavesti iz »Fenomenologije duha«: plemenita zavest je naklonjena splošnosti države, podla pa temu nasprotuje s svojo zahtevo po privilegijih. Pokaže se, da je resnica plemenite zavesti ravno podla zavest: plemenita le na zunaj pušča vtis, da ji gre za splošni interes in enakost pred zakonom, v resnici pa ji je samo do lastnih koristi. Ko se država – tako kot slovenska – podreja tem in onim tajkunsko-privatnim koristnim, ne obstaja več. Furije privatnega interesa v boju za vse manjši plen zasedajo državo z vulgarno empirijo VIP in jo monopolizirajo v lastno korist, državljan pa ne more tako hitro zamenjati slabe države kot zamenja omrežnega ponudnika. Namesto velike države, ki je spremenjena v bojišče mafijsko-civilnodružbenih interesnih skupin zato potrebujemo minimalno in poceni državo ter tej ustrezno učinkovito akademsko sfero. Da bomo razumljivi marksistom, povejmo to po heglovsko: potrebujemo državo nuje in razuma, se pravi, toliko države, kot je res nujna in razumna, vse ostalo mora biti prepuščeno svobodi in pobudi državljana. Naš čas, v katerem imamo državo, ki je vse, in državljana, ki je nič (razen takrat, ko moraš plačati vse mogoče davščine), je politični čas, naša politika pa je svoboda slovenskega državljana in podjetnika. Svoboda se izraža v zakonih, ki omejujejo najbolj potrebno in ostalo prepuščajo svobodni izbiri – zakoni so zaradi človeka in ne človek zaradi zakonov. In zato je znova nujna brezobzirna kritika vsega obstoječega – začenši s slovensko družbo, kjer je svobodna le država, ne pa državljani.


Zgornja vsebina je povzeta po knjigi Propad Slovenije (Balažic, 2016) in predstavlja temelj gibanja Nova prihodnost.

0 0
Feed