Novinarji bi morali vztrajati v drži psov čuvajev svobode, demokracije in interesov slovenskih državljanov, ne pa psov čuvajev svojih gospodarjev.

Za svobodo medijev

Novinarji bi morali vztrajati v drži psov čuvajev svobode, demokracije in interesov slovenskih državljanov, ne pa psov čuvajev svojih gospodarjev.

Tekmo slovenskih političnih elit v spopadu za medijsko prevlado je dobila tranzicijska levica. Smo v razmerah, ko oblast novinarje spremenja v državne uradnike, ki propagirajo vladno politiko, kapital pa jih prisiljuje v oglaševalsko dejavnost. Eno in drugo je v popolnem nasprotju s svobodo medijev, kjer je že Montesquieu pisal, da je njihova glavna naloga v spodbujanju mišljenja, rušenju gospodujočih mnenj, nadzoru oblasti in v osvobajanju državljanov strahu pred vsako obliko despotizma. S politiko povezani tajkunski kapital budno pazi, da medij ne bi dregnil v interese svojih lastnikov in da so medijske pištole obrnjene v pravo smer – proti politični in družbeni opoziciji. Tudi nacionalna RTV je še daleč od javnega servisa, saj v njenem zakulisju vedrijo in oblačijo vlada, državni zbor in stranke. V nasprotju s tem dokumenti Unesca določajo, da javni RTV servis ustvarja, financira in nadzoruje pluralna javnost. Zato je omenjena programska raznolikost, uredniška neodvisnost, transparentnost in odgovornost javnosti – nikjer pa ne boste našli omenjene države, politike in vlade. Novinarji bi morali vztrajati v drži psov čuvajev svobode in demokracije, ne pa psov čuvajev svojih gospodarjev. Ker pa je vse bolj v igri to slednje, je jasno, zakaj smo v korist vladajoče politično-tajkunske elite vseskozi deležni skonstruiranih afer, klevetniških gonj in medijskega linča – v stilu ironične Plutarhove resnice: »Pogumno obrekuj, zmeraj se kaj prilepi«. Novinarji, povezani z nitmi dobička in moči, rušijo to ali ono, izmisleki pa padejo na plodna tla, saj ljudje sklepajo, da je tam, kjer je dim, tudi ogenj. Slovenska medijska pokrajina leta 2017 je videti kot divji Zahod: sprevržena uredniška politika in krčenje novinarske avtonomije v trendu zmanjšuje svobodo medijev, kar je vselej zlovešče znamenje za omejitve drugih državljanskih svoboščin. Opravka imamo s slabo medijsko zakonodajo, nepreglednostjo medijskega lastništva, politiziranim kapitalskim lastništvom medijev in netransparentnimi možnostmi politike (leve in desne: Dela/Dnevnika in Nove24tv), da vzpostavlja nadzor nad mediji. Politika še nikoli ni slišala za Benthamovo sporočilo, po katerem je temeljna funkcija tiska kritika oblasti, saj je izpostavljenost kritiki del političnega poklica kot minimalnega »plačila« za oblastne privilegije. Slovenija potrebuje pluralno četrto vejo oblasti, katere naloga je, da zastopa interes kritične demokratične javnosti. S svobodo novinarskega izražanja stoji in pade demokracija: zato je prav, da se novinarji s pomočjo demokratične javnosti uprejo neposrednemu politično-kapitalskemu podrejanju.


Zgornja vsebina je povzeta po knjigi Propad Slovenije (Balažic, 2016) in predstavlja temelj gibanja Nova prihodnost.

0 0
Feed