Največjo grožnjo svobodi predstavlja moč prisile, pa naj bo ta v rokah monarhov, diktatorjev, oligarhije ali vsakokratne večine.

Za kaj v Sloveniji pravzaprav gre?

Največjo grožnjo svobodi predstavlja moč prisile, pa naj bo ta v rokah monarhov, diktatorjev, oligarhije ali vsakokratne večine.

[januar 2016]

Liberalizem so v preteklih sto letih večkrat razglasili za mrtvega. Vmesna pozicija med konservativci in socialisti je bila za ene in druge neznosna: liberalci se niso imeli ne za konservativce ne za socialiste. V nasprotju s konservativci so zagovarjali družbene reforme, v nasprotju s socialisti pa niso verjeli v utopično enakost kot najvišjo vrednoto. Čudežnega leta 1989 se je z demokratičnimi revolucijami zgodil hipni preblisk odprte družbe, ki sta jo pred in za tem v svoje okove zaprla desni in levi korporativizem. Vprašanje liberalnih družbenih reform je ostalo odprto - tudi danes namreč konservativizem nima ponuditi ničesar novega, socializem pa je navkljub poskusom obuditve mrtvo truplo. Celo več, v zadnje četrt stoletja se je bolj kot kdajkoli prej pojavila nevarnost totalitarne demokracije, grožnja, ki jo individualizmu predstavlja vladavina množične demokracije v obliki tiranije večine.

V 19. stoletju, ki velja za zlato dobo klasičnega liberalizma, se je lahko Angležu, ki je spoštoval zakone zgodilo, da je umrl, ne da bi kdajkoli opazil državo. S prvo svetovno vojno pa je sprožen nepovratni proces, ko so ljudje začeli čedalje bolj služiti državi; ta je vse širše zajemala podatke, izdajala dokumente, potne liste, se začela vmešavati v čas, tako da so ljudje morali poleti začeti vstajati prej itd. Vojna je pospešila državni intervencionizem v gospodarstvo in namesto kolikor toliko prostega trga smo dobili dirigiranega. Ob veliki gospodarski krizi leta 1929 so bili vsi upi položeni na oltar močne aktivne države, ki je koncept omejene vlade in pravne države ujela v spone avtoritarizma. Keynesianska paradigma je v svetovnem merilu - ne pa v Sloveniji - zašla tam nekje proti koncu sedemdesetih let prejšnjega stoletja: liberalna prvoborka je bila, morda paradoksno, prav Nemčija, ki ji je počiščen teren po propadu nacizma omogočil odpravo nadzornih mehanizmov nad gospodarstvom in povojni ekonomski čudež. Pri tem gre samo za obrambo ekonomske svobode: ta jo je tesno povezana s pomenom osebnih svoboščin, svobodo govora in različnih življenjskih stilov (R. Nozick).

S tem se liberalizem vrača k svojim koreninam: klasični liberalci si svobodnega posameznika in odprte družbe niso mogli predstavljati brez institucij zasebne lastnine in prostega trga. Slednje je edino znano nenasilno sredstvo koordinacije gospodarske dejavnosti v kompleksni družbi. Noben politični sistem, ki pušča lastninske pravice in temeljne svoboščine diktatu vsakokratne politične večine, si ne zasluži liberalnega pridevka. Zato so že klasični liberalci opozarjali na ohranitev nujne povezave med pravico do lastnine in osebno svobodo. Milton Friedman pa je temu dodal še koncept liberalne socialne države, kjer bi s pomočjo negativne dohodnine revnejšim slojem avtomatično povečali dohodek. Takšna država mora zagotoviti vsaj minimalne socialne storitve, izoblikovani pa so bili tudi predlogi, da bi socialno državo razbremenili tako, da bi z davčnimi olajšavami in vavčerji ljudi usposobili zato, da ti ne bi več bili odvisni od birokratskih uslug države. Tako bi se lažje uveljavil spontanejši družbeni red, o katerem so liberalci razmišljali od škotskih razsvetljencev do Hayeka.

Ne glede na vse kritike z leve in desne so bili prav liberalci tisti, ki so poudarjali naslednjo povezavo: če je moja svoboda, svoboda mojega razreda, sloja ali naroda odvisna od revščine drugih ljudi, potem takšen sistem ni ne pravičen ne moralen (I. Berlin). Prav tako so liberalci nenehno izpostavljali problem države-varuške, ki naj bi bolje od ljudi vedela, kaj je za njih dobro: konservativci in socialisti so se vselej postavljali, da vedo, kaj je dobro za ljudi, da bi lahko še naprej ignorirali njihove želje; še več, ljudi velja po njihovo prisiliti v njihovo dobro, ki ga v svoji slepoti ne vidijo. Zmagoslavje despotizma je pripraviti hlapce k temu, da se imajo za svobodne, dejansko pa zato niso nič manj hlapci države. Konservativec nasploh ne nasprotuje državni prisili in samovolji oblasti, če ta svoja sredstva uporablja za to, kar razume kot upravičene namene. Vlada naj bo v rokah etičnih politikov, zato ni nujno, da jih omejujejo togi zakoni. Tudi socialista prav malo skrbi problem, kako omejiti moč oblasti - bolj ga zanima, kdo jo ima v rokah. Konservativec in socialist zagovarjata enako stališče, po katerem imata oba pravico vsiljevati svoje vrednote drugim ljudem.

Prvim in drugim je Hayek (Individualism and Economic Order) odgovarjal z naslednjimi besedami: "Glavna odlika individualizma, za katerega so se zavzemali Adam Smith in njegovi sodobniki, je, da je sistem, v katerem lahko slabi ljudje naredijo najmanj škode. Je družbeni sistem, katerega delovanje ni odvisno od našega iskanja dobrih ljudi za njegovo vodenje ali pa od tega, da bi morali vsi ljudje postati boljši, kot so sedaj, marveč jemlje ljudi v vsej njihovi pestrosti in kompleksnosti - včasih dobri, drugič slabi, včasih inteligentni, in še bolj pogosto neumni". Cilj svobodne družbe - za razliko od slovenske - je največja možna omejitev vladanja ljudi ljudem in razširitev vladavine zakonov nad ljudmi. Imperativ liberalizma je družba, v kateri naj država dopušča osebni pobudi največji možen manevrski prostor, vladajoča elita ima iste obveznosti, prepovedi in pooblastila kot običajni državljani, privilegiji in diskriminacija pa so zvedeni na najnižji možni minimum. Temu v prid je treba minimalizirati državne posege v zasebno sfero in maksimirati razširitev le-te na škodo države.

Kaj hujšega! V Sloveniji so vse močnejši zagovorniki "demokratičnega socializma", ki so sicer takoj pripravljeni obsoditi stalinizem 20. stoletja, so pa prepričani, da je mogoče sprejeti bistvene lastnosti sovjetske oziroma kardeljansko-samoupravne ekonomske ureditve, obenem pa ohraniti individualne svoboščine. Seveda je takšno stališče utvara: že samo zgodovina omenjenega stoletja bi potrdila, da med ekonomijo in politiko obstaja tesna povezava in da zato lahko koeksistirajo zgolj nekatere ekonomske in politične ureditve. Socialistična družba - četudi v svoji utopični različici lesenega železa: "demokratičnega socializma" - ne more biti demokratična in ne more zagotoviti individualne svoboščine. Če kaj, je ravno preteklo stoletje pokazalo, da ima ekonomska ureditev pri doseganju odprte družbe dvojno vlogo: 1) ekonomska svoboda je sama po sebi element širše dojete svobode, zato je cilj sama zase; in 2) ekonomska svoboda je nujni pogoj pri doseganju politične svobode (M. Friedman).

Kot smo že večkrat poudarili, igra ekonomska ureditev kot sredstvo za doseganje politične svobode zelo pomembno vlogo pri koncentraciji ali razpršitvi politične moči. Kompetitivni kapitalizem, ki zagotavlja ekonomsko svobodo, razvija politične svoboščine, saj ločuje ekonomsko od politične moči tako, da delujeta ena proti drugi. Vsa človeška zgodovina priča, kako je edina družba, ki se ponaša s politično svobodo družba, ki se opira na prosti trg. Nota bene: politična svoboda se pojavi s prostim trgom in razvojem kapitalističnih institucij. Skratka, kapitalizem je nujni pogoj za politično svobodo, ne pa zadostni - kar znova dokazuje zgodovina Nemčije, Italije, Španije ali Japonske v preteklem stoletju. Možno je, da imamo kapitalistično ekonomsko ureditev, medtem ko je politična ureditev nesvobodna - zadnji primer: Kitajska in ti. "kapitalizem azijskih vrednot". Toda celo v naštetih primerih so (bili) državljani svobodnejši od tistih v totalitarnih državah, kjer denimo, nacistična Nemčija in komunistična Sovjetska zveza izkazujeta popolno prepletenost ekonomskega in političnega totalitarizma. Kapitalizem, zasebna lastnina in pravna država brzdajo politično oblast; in liberalne politične reforme v smeri laissez faira so vselej izboljšale ekonomsko stanje širših ljudskih množic. Kolikor le mogoče svobodni trg je ključni element svobode - brez tržnega mehanizma politične svobode ni.

Liberalci v tem problemu družbene organizacije vidijo rešitev, ki slabim ljudem preprečuje, da bi delali škodo, dobrim pa omogoča, da delajo dobro. Ključni problem družbene organizacije je usklajevanje ekonomske dejavnosti velikega števila ljudi. To je mogoče usklajevati le na dva načina: 1) skozi centralno usmerjanje (temu bi danes levičarski entuziasti pridodali črko e), ki tako ali drugače vključuje uporabo prisile desne ali leve totalitarne provenience; 2) skozi prostovoljno sodelovanje ljudi na trgu, kjer menjava omogoča usklajevanje brez prisile. Zato je učinkovitemu modelu družbe, organizirane s prostovoljno menjavo, ime svobodna zasebna podjetniška menjalna ekonomija (free private enterprise exchange economy). Ker menjava poteka s pomočjo denarja, je sodelovanje individualno in prostovoljno pod dvema pogojema: 1) da so podjetja v zasebni lasti, tako da so pogodbene stranke posamezniki; in 2) da so posamezniki svobodni pri tem, ali bodo v menjavo prostovoljno stopili.

Dokler se bo menjava odvijala svobodno, toliko časa tržna organizacija ekonomske dejavnosti preprečuje vmešavanje v posle drugih: potrošnik je zaščiten pred prisilo prodajalca, saj lahko izbira, od koga bo nakupoval; prodajalec je zaščiten pred prisilo potrošnika, saj lahko prodaja drugim potrošnikom; in delojemalec je zaščiten pred nasiljem delodajalca, saj si sam lahko izbere, pri kom bo delal. Trg te funkcije opravlja brezosebno, kar je razlog ugovorov z leve (pa tudi desne). Ljudem daje, kar potrebujejo in ne tega, kar neka konservativna ali socialistična elita na oblasti misli, da bi si morali želeti. Če trg deluje brez vmešavanja politične oblasti, pa to ne pomeni, da jo velja anarhistično odpraviti. Oblast je potrebna pri določanju pravil igre, pri uveljavljanju dogovorjenih pravil in pri razsojanju. Ne glede na to opravilo politične oblasti trg zelo omeji število problemov, ki jih je potrebno rešiti s političnimi sredstvi, s čimer zmanjšuje obseg vpletanja oblasti. Ali kot to lepo pove Friedman (Capitalism and Freedom): "Največjo grožnjo svobodi predstavlja moč prisile, pa naj bo ta v rokah monarhov, diktatorjev, oligarhije ali vsakokratne večine. Če hočemo ohraniti svobodo, je treba v največji možni meri omejiti takšno koncentracijo oblasti ter s sistemom preverjanja in ravnovesja razpršiti in porazdeliti tisto oblast, ki je ni mogoče odpraviti. Ker tržišče odtegne organizacijo ekonomskih aktivnosti nadzoru politične oblasti, s tem odpravi ta vir moči prisile. Na ta način postane ekonomska moč sredstvo za preverjanje politične oblasti in ne njena podpora".

Slovenija je neposredni dokaz za to, kaj nastane, če si politična moč vzame še ekonomsko. Namesto da bi bila ekonomska moč ločena od politične in s tem nadzorovala ali celo nasprotovala politični moči, slovenski državni kapitalizem z državnim lastništvom, intervencionizmom in ekonomsko politiko ustvarja veliko koncentracijo moči: iz nekdanjega državnega socializma smo se preselili v avtoritarni tajkunski kapitalizem. Slovenski državljani pa niso tako različni od drugih, da si ne bi želeli svobodno, toda velika potratna država jih sili v obup in apatijo. In slovenski liberalci jim stojijo ob strani, ko razglašajo, da je minimalna država najobsežnejša država, ki je lahko upravičena. Vsaka obsežnejša krši pravice ljudi, pa naj se še tako prikazuje kot najboljše sredstvo za dosego distributivne pravičnosti. Pro-državna propaganda zna biti učinkovita, ker igra na dejstvo, da si svoboda in enakost pogosto oporekata. Več enakosti naj bi impliciralo manj svobode in obratno. A temu še zdaleč ni tako, saj nimamo opravka z zero-sum-game. Konceptualno je pač tako, da si konservativec prizadeva za več svobode in manj enakosti, socialist za več enakosti in manj svobode, liberalec pa hoče tako več svobode kot več enakosti. Če ima politika pri konservativcu in socialistu prednost pred ekonomijo, je pri liberalcu ravno nasprotno: ekonomija posameznike obravnava kot tekmece, medtem ko politika ljudi deli na prijatelje in sovražnike. Za liberalca tudi politike ni mogoče definirati s prijatelji in sovražniki; politika je zavestna umetnost pogajanj in iztržkov, se pravi tistega, čemur v teoriji iger pravijo non-zero-sum-games. Nenazadnje, medtem ko liberalec išče pregmatične rešitve, konservativec in socialist probleme za vsako ceno ideologizirata.

Liberalne ideje so torej preproste: 1) ločenost ekonomske in politične sfere; 2) spontan, vzajemno adaptiven družbeni red; 3) posameznik kot ključna referenca družbe, kjer o njegovih dosežkih govorijo zasluge, talenti in delo, ne pa spol, religija, družbeni sloj ipd.; 4) prostovoljna menjalna razmerja med svobodnimi posamezniki, posredovana s trgom; in 5) pravna država oziroma vladavina zakonov, ki so formalni in proceduralni. Glede prvenstva med svobodo in enakostjo je odločitev jasna: svoboda je na prvem mestu, saj družbi omogoča največ možnosti, o vsem ostalem - denimo, o vrednotah enakosti, pravičnosti in učinkovitosti - pa se je mogoče dogovarjati. Edino o čemer se liberalci ne moremo dogovarjati, je načrtno ohranjanje socialistične države, ki pod prozorno pretvezo socialne pravičnosti posameznika reducira na otroka, ki ga za roko vodi od rojstva do smrti - ne da bi ga vzgojila, ampak da bi ga zadušila. Kapitalizem je skupaj z minimalno državo v primerjavi s tem manjše zlo, saj je to sistem, v katerem sta politična in ekonomska moč razpršeni, posameznik pa ima največ alternativ. Država je pač nepogrešljiva, vendar vselej škodljiva: če pa brez države ne moremo, ker ne sprejemamo anarhističnih utopij, je treba domet politične moči vseeno zmanjšati na minimum. Torej - ali liberalna minimalna država individualnih možnosti ali socialistična paternalistična država, ki skrbi za svoje državljane kot da so večno mladoletni. To skrbništvo velja razkrinkati, kajti svobodnega slovenskega državljana ponižuje v položaj zaščitene osebe.

Vsak korporativizem, naj bo konservativni ali socialistični, krepi državno birokracijo in slabi svobodo. Jedro liberalnega programa so izboljšave in spremembe, ki v izplenu nudijo bogato pogrnjeno mizo, ob kateri je dovolj prostora za vsakogar. To je mogoče doseči s krčenjem države in preusmerjanjem k oživljanju zasebnih in civilno-družbenih pobud. Ali drugače: to je mogoče doseči z zmanjševanjem velike potratne državne birokracije, ki svoj obseg in vpliv širi tako na račun parlamenta, še bolj pa na račun državljanov. Slovenska državna birokracija, ki je zasedla tudi vlado, izrablja stoletno slovensko korporativistično tradicijo, da še naprej oži obseg dejanske svobode državljanov. V nasprotju s to zahojeno tradicijo je novi slovenski liberalizem gibanje, v katerem prepoznavamo nove možnosti za vse pokončne ljudi, ki si upajo nase vzeti odgovornost svobode. (se nadaljuje)

0 0
Feed