»Jugoslavije ni več!« (dr. Jože Pučnik, predsednik Demosa)

Vonj po slovenski vojski

»Jugoslavije ni več!« (dr. Jože Pučnik, predsednik Demosa)

V Slovenijo je decembra 1990 skrito prispelo prvo protitankovsko orožje - ročni raketni metalci »armbrust«. Zavarovano pred očmi armadnega KOS-a je bilo hitro uskladiščeno v vojašnici Teritorialne obrambe v Kočevski Reki, kjer so nastajale posebne slovenske obrambne enote. Politično nerazpoloženje do recidivov razpadajoče federacije je bilo na vrhuncu in obrambni minister Janez Janša je s svojim namestnikom Jelkom Kacinom sklenil, da tvega izzivalno razkazovanje in demonstracijo moči. V Kočevski Reki so slovenski vojaki pred kamerami nacionalne televizije izstrelili dve ali tri rakete »armbrust« na star tank, posnetek tega dogodka pa se je v propagandne namene čez dva dni prikazal na ekranih. Stave so se še zvišale, ko se je 17. decembra 1990 v Kočevski Reki prvič javno postrojila enota Teritorialne obrambe (prej MSNZ), ki je namigovala na obsežne priprave za ustanovitev realne slovenske vojaške sile. Janša je za nagovor najprej zaprosil vrhovnega poveljnika, predsednika slovenskega predsedstva Milana Kučana, ki pa je nastop odklonil in se postroja ni hotel niti udeležiti. V mrzlem decembrskem dnevu, v katerem so rahlo naletavale snežinke, je po pregledu načelnika Republiškega štaba majorja Janeza Slaparja kot slavnostni govornik naposled nastopil predsednik vlade Lojze Peterle in armadi zalučal v obraz besede, da »je prvič resno zadišalo po slovenski vojski«.


S postrojem je slovenska vlada hotela nekaj dni pred plebiscitom pokazati, da tudi vojaško misli resno. Peterle tega niti ni skrival: »Teritorialna obramba ni prevara, je realna organizacija, pripravljena in sposobna preprečevati zunanje pritiske in odvračati posege, če bi bilo treba, pa tudi braniti Republiko Slovenijo in Jugoslavijo. Če bo treba, bo Republika Slovenija še bolj odločno pokazala, da ne dovoli nobenih pritiskov in groženj od kogarkoli. Odločeni smo vztrajati na svoji poti k samostojnosti, in vi ste eno od jamstev za to«. Slovenska stran je resno vzela psihološko vojno, ki jo je zvezni armadni vrh s Slovenijo bil že dalj časa. Morda bi kdo celo lahko pomislil, da je v JLA začelo prevladovati spoznanje, da bi kakršnikoli posegi dokončno diskreditirali Jugoslavijo na mednarodnem prizorišču in le pospešili njen razpad - udeleženci zbora enote Teritorialne obrambe so bili dosegljivi JLA iz Ribnice in Delnic, a reakcije ni bilo. Armada je delovala tišje: pripadniki zloglasnega KOS-a so zbirali podatke o rezervistih, ki so imeli vojaški razpored v rezervnih enotah JLA. Te so potem klicali na različne krajše »vaje«, ki pa so jih v glavnem izkoriščali za svoje propagandne namene. Zaradi tovrstnih akcij armade se je za nasprotne ukrepe odločila tudi Slovenija: čeprav se je vse dogajalo v najstrožji tajnosti, se je kljub vsemu razvedelo, da je bilo pripadnikom specialnih enot Teritorialne obrambe razdeljeno orožje, nenehno pa se je stopnjevala intenzivnost vojaških vaj slovenskih obrambnih sil.

Armada je od zveznega predsedstva spet terjala »uzakonitev vojaške intervencije«, ker pa večine glasov predsednik Borisav Jović za ta predlog ni mogel zbrati, je predsedstvo - s štirimi glasovi srbskega bloka in ob podpori Makedonije ter Bosne in Hercegovine - zgolj obsodilo slovenski plebiscit in zvezni vladi ter skupščini naročilo, naj »ukrepa«. Zvezna skupščina se je zbrala 18. decembra, da bi razpravljala o zahtevi zveznega predsedstva po obsodbi plebiscita: čeprav je bilo v 294. členu jugoslovanske ustave določeno, da je pri zadevah, ki so »posebnega pomena za katero od republik«, nujno doseči konsenz, srbska večina tega ni spoštovala, zato so poslanci iz Slovenije zapustili dvorano. Pozornost je zbujalo dejstvo, da so za pobudo za preprečitev plebiscita glasovali tudi hrvaški poslanci zveznega zbora jugoslovanske skupščine, ki so se pred glasovanjem posvetovali z Zagrebom.

Kot že tolikokrat dotlej v procesu slovenske demokratizacije in suverenizacije, so iz Beograda prihajali ostri toni: zvezno predsedstvo je v svojem sporočilu navajalo, da gre pri političnem in ustavno-pravnem pomenu plebiscita za odcepitev Slovenije od Jugoslavije, za protiustavno in enostransko dejanje, s katerim se skuša drugim jugoslovanskim republikam s politiko izvršenega dejstva vsiliti rešitev ne glede na njihove pravice in interese. Za predsedstvo je povsem nesprejemljivo enostransko uveljavljanje načela o samoodločbi naroda, s katerim Slovenija grobo zavrača in onemogoča pobudo zveznega predsedstva, da se po večstrankarskih volitvah v vseh republikah izpelje postopek ustavne preureditve Jugoslavije »s pomočjo mirnih, demokratičnih in legalnih postopkov«. Zato se predsedstvo ne strinja s kršenjem celovitosti države in od zvezne vlade zahteva nujne ukrepe za zaščito le-te. V Ljubljani je bilo sporočilo zveznega predsedstva prebrano dvoumno: ali v Beogradu res mislijo, da lahko zaustavijo osamosvajanje Slovenije, ali pa dejansko želijo zgolj pospešiti njen odhod. Slovensko predsedstvo se je takoj odzvalo s trditvijo, da je redukcija plebiscita na odcepitev v nasprotju z zakonom o plebiscitu, razglasom slovenske skupščine in njeno izjavo o dobrih namenih. V tem kontekstu je slovenski državni vrh mnenja, da zvezno predsedstvo na jugoslovansko javnost in slovenske državljane pred plebiscitom izvaja politični pritisk.

Delovna skupina komisije za ustavna vprašanja zvezne skupščine je zaradi slovenskega plebiscita izoblikovala deklaracijo o Jugoslaviji, ki je predvidevala, da je treba do sprejema akta o ureditvi novih odnosov v državi spoštovati ozemeljsko celovitost zvezne države in nespremenljivost meja med republikami. Te bi se morale obvezati, da bodo spoštovale veljavno jugoslovansko ustavo. Orkestriran naskok zveznih institucij je dokazoval, da uspešni plebiscit še zdaleč ne bo dobljena vojna za Slovenijo, temveč le prva v seriji bitk - zvezni Beograd je ne bo kar tako izpustil iz rok: odhod Slovenije ne bi pomenil samo amputacije Jugoslavije, pač pa skorajšnji propad vseh struktur, ki so desetletja vladale federaciji. Čeprav v razpadanju, so te sile pred plebiscitom izkazovale neverjetno vitalnost v ofenzivi proti severozahodni republiki, s katero so bile pripravljene postaviti na kocko vse, od mednarodnega ugleda države do človeških življenj. Izstop Slovenije je za omenjene oblastne strukture pomenil začetek padanja domin, tipa oblasti, ki je bila zgoščena v rokah komunistično pismenih generalov. Na militaristični režim so se kot figov list lepili ostanki nekdanjega mogočnega državno-partijskega aparata, ta pa se je preživetveno-interesno povezoval z miloševićevsko-velikosrbskimi beograjskimi strukturami, ki so slavile zmago na »demokratičnih« volitvah v Srbiji, na gigantski manipulaciji z ljudstvom, ki je hotelo biti prevarano. Zato je bilo treba preprečiti, da bi Slovenija zares odšla.

Ker so zvezne institucije doživljale pospešeno erozijo politične stabilnosti in legitimnosti, je bilo upravičeno pričakovati, da generali kmalu ne bodo več nikogar spraševali, ampak bodo ukrepali sami. V tem okviru je bila simptomatična Kadijevićeva »departizacija« armade: v generalštabu so očitno pogruntali, da je v primeru vojaškega posega bolje, če so »navadna vojska«. Državni udar ali okupacijo Slovenije bi potem lahko JLA izvedla kot vsaka regularna vojska, ne pa kot jugoslovanska Rdeča armada. Če bi v Slovenijo namesto komunistične armade prišle »zvezne enote«, bi svetovno javno mnenje lažje pogoltnilo vojaški poseg. Plebiscit torej ne bo omogočil nobenega predaha - prej obratno, takrat se bo šele zares začelo in Slovenija bo prisiljena ob vsej diplomatskosti legalistične poti demonstrirati tudi odločnost, da je pripravljena pohod tankov na Ljubljano spremeniti v ponesrečeno generalsko avanturo.

Na srečo je bil do neke mere legalist tudi zvezni obrambni minister Kadijević, ki se je - sicer s peno na ustih - tudi tokrat sprijaznil z odločitvijo ustavnega sodišča Jugoslavije. Pred njim je 20. decembra 1990 stekel postopek za ugotavljanje ustavnosti slovenskega zakona o plebiscitu, a sodišče je z večino glasov že odločilo, da zavrača predlog zvezne skupščine o uvedbi ukrepov, s katerimi bi ustavili vso dejavnost glede izvedbe plebiscita. Za to niso bili izpolnjeni ustavni pogoji, kajti plebiscit še ni bil izveden in ustavno sodišče ni moglo domnevati, kakšna bo volja slovenskega ljudstva. Ker se bo dalo o plebiscitu odločati šele po njegovi izvedbi, ga sodišče ni moglo vnaprej preprečiti. Odbor 57, ki ga je ob plebiscitnem dogajanju ustanovil krog okrog »Nove revije«, je zvezno ustavno sodišče vseeno obtožil grobega poseganja v pravico do samoodločbe, ki je po svoji naravi nad-ustavna: »To dokazuje, da skušajo federalne strukture preprečiti miren in demokratičen potek osamosvajanja jugoslovanskih narodov. Jugoslovanska država se ohranja s strahom in prisilo. Brezupni poskusi, da bi zaustavili njen naravni konec, ne morejo prestrašiti nikogar več, še najmanj pa prebivalstvo Slovenije, ki je trdno odločeno, da oblikuje svojo državo«. Na drugem bregu so beograjski mediji trobili, da je zdaj plebiscit prepovedan in zoper Slovenijo terjali vojaške ukrepe, da bi preprečili odcepitev Slovenije od Jugoslavije na nelegalen način: zakon o plebiscitu »krši ustavne določbe o tem, kdo sestavlja SFRJ, in da njenih meja ni mogoče spreminjati brez soglasja vseh republik in pokrajin«. Beograjska »Politika« je svojim bralcem za posladek odkrivala, da ima od 27 ministrov slovenske vlade tretjina nemške priimke (Mencinger, Rejc, Bastl, Osterc itd.), dva ministra sta rojena v Nemčiji (Tancig, Paš), ena ministrica v Avstriji (Boh), šest jih je rojenih na Spodnjem Štajerskem in Kranjskem v času, ko sta bili ti pokrajini pripojeni nemškemu Reichu. Skratka, zdaj je bilo razloženo vse: voditelji slovenskega Demosa so bili rojeni kot Nemci in če bi pogledali, kje vse so se Slovenci rojevali v tistih letih, jih za »Politiko« sploh ni bilo.

Predsednik slovenske vlade Lojze Peterle je na takšne neslane provokacije - tudi na tisto o vojaškem udaru v Sloveniji, do katerega naj bi prišlo v petek, 21. decembra ob 6. uri zjutraj - umirjeno odgovarjal, da je prav Srbija tista, ki je šla v osamosvajanju najdlje, saj si je pripravila vse pravne možnosti, da federaciji kadarkoli obrne hrbet. Slovenija tega ne bo počela čez noč, ampak se namerava postopno odcepljati od zveznega pravnega sistema, hkrati pa bo »predlagala pogovore o novih razsežnostih življenja v Jugoslaviji«. Vendar ti ne bodo zanemarili ogromne energije, skrite v psihološki spodbudi, da bodo Slovenci prvič v svoji zgodovini delali za lastno državo. Z njo - po izjavi predsednika Društva slovenskih pisateljev - zavračajo misel ilirizma in jugoslovanstva, v kateri je bila skrita malodušna »resnica« o slovenski maloštevilčnosti in svarilo pred nevarnostmi, prežečimi na male narode: »Prenovljena Evropa bo dom suverenih, državotvornih narodov, nova Evropa že je in bo ogromno, večstoletno in občutljivo drevo, ki ne bo moglo preživeti, če ne bodo vse veje na njem ozelenele. ...Zato ni kaj tehtati, skodelica na drugi strani, tam, kjer je odgovor 'ne' na plebiscitarno vprašanje, je pekel in je konec slovenskega naroda v celoti«. Leta po plebiscitu bodo sicer leta krize in težkih preizkušenj, toda celoten razplet razmer bo odvisen od preudarnosti in razuma - ne le od štirih milijonov pridnih rok, temveč predvsem od dveh milijonov razumnih glav, ki si bodo znale v suvereni slovenski državi urediti pogoje za osebno svobodo in pravice, bogatejše življenje, socialno pravičnost, pošteno plačano delo, pravico do lastnine, do soupravljanja in državljanskih svoboščin. (se nadaljuje)



Zgornja vsebina je povzeta po knjigi Zakaj je Slovenija postala samostojna država (Balažic, 2016).

0 0
Feed