Dovolj je tega, da so izvoljeni politiki, ki jim je vseeno ali se ekonomija razvija ali ne, važno je, da smo vsi enaki, enaki v revščini.

Volja za razvoj

Dovolj je tega, da so izvoljeni politiki, ki jim je vseeno ali se ekonomija razvija ali ne, važno je, da smo vsi enaki, enaki v revščini.

Problem slovenskega razvojnega zaostajanja ne bo kar izginil sam od sebe – že zato ne, ker nobena dosedanja vlada ni pokazala volje po razvoju. Zakaj volje po razvoju? Zaradi tega, ker sta in Estonija in Slovaška znani po resnih strukturnih reformah, ki jih je slovenski javni prostor zavračal. To vam mora odgovoriti na vprašanje, kakšna je bila cena zavračanja ekonomskih reform v času slovenske tranzicije. Če je ekonomija sposobna hitro absorbirati zunanje šoke in se naglo aktivirati, to dokazuje robustnost sistema in visok razvojni potencial ekonomije. In obratno, če zunanji šok povzroči izjemen padec, ki se v najboljšem primeru nadaljuje s stagnacijo, potem je upravičeno trditi, da imamo v primeru Slovenije opravka s srednjeveško ekonomijo. Torej? Se je splačalo boriti proti reformam in za nacionalni interes? Kdo je zares na slabšem? Paradoksalno je to, da se je tisto, kar se je z gnusom zavračalo leta 2005 ravno to, kar je leta 2008 Sloveniji zmanjkalo: reformirano robustno institucionalno okolje s fleksibilnim tržnim mehanizmom. To, da se je padlo na limance zagovornikov nacionalnega interesa, se nam v zadnjih letih vrača kot bumerang. In res je, zdaj je povsem jasno, da je bila pot slovenske politike posebna, tako posebna, da je skrenila iz uspešne poti dohitevanja razvitejših in stopila na pot držav, ki veljajo skozi celo zgodovino za konstantno problematične in odvisna od tujega denarja. Razlogi za to niso neznani in so kombinacija kreditne ekspanzije državnih bank, namenjene za polnjenje žepa paradržavnih podjetij in politično blagoslovljenih tajkunov ter deformirane tržne strukture, ki je ubijala podjetništvo in omogočala prosperiteto politično favoriziranim podjetjem. Seveda, da pa je do tega prišlo, pa je bilo potrebo dve desetletji trdega dela, da se onemogočijo reforme. Skratka, povedano drugače, prav vseeno nam je bilo ali se ekonomija razvija ali ne, važno je, da smo vsi enaki, enaki v revščini. Dobro, če je bilo to dejstvo, potem to pomeni, da je politika imela vsaj nek cilj (čeprav fascinantno totalitaren) in da zanikanje reform ni bilo zgolj v domeni zagotavljanja političnih in tajkunskih rent na račun vseh preostalih. Pa velja prav to slednje. Zato bo treba Slovenijo počistiti. Velike metle imamo pripravljene.



Zgornja vsebina je povzeta po knjigi Propad Slovenije (Balažic, 2016) in predstavlja temelj gibanja Nova prihodnost.

0 0
Feed