Ljudje v Cerarjevi vladi so navadni cirkusanti, ki so dodatno zafurali slovensko ekonomijo; druge stranke nimajo pojma, kako gospodarsko rešiti Slovenijo.

Visoki davki ubijajo

Ljudje v Cerarjevi vladi so navadni cirkusanti, ki so dodatno zafurali slovensko ekonomijo; druge stranke nimajo pojma, kako gospodarsko rešiti Slovenijo.

Druge stranke vas ne bodo obremenjevale z volilnimi zgodbami o varčevanju, optimizaciji in racionalizaciji v javni upravi, o učinkoviti privatizaciji in strukturnih reformah. Prav tako vam ne bodo ponudile zaveze o nižjih davkih. To je po eni strani dobra novica, saj je očitno, da nekatere stranke niso vstopile na politični poligon z obljubo višanja DDV, po drugi strani pa je novica slaba, saj je očitno, da za večino strank višina davkov ni problem. Ni govora o vračanju DDV-ja na izhodiščno raven, čeprav vsi dokazi kažejo, da je višji DDV dodatno zadušil zasebno potrošnjo, ničesar ni o absurdnosti dohodninske lestvice, po kateri vas 1250 evrov neto mesečno prestavi v ubijajočo davčno kategorijo, še manj je besed o tem ali bo davek na dobiček (ddpo) ostal na obstoječi ravni (z neko megleno, ampak res megleno obljubo postopnega zmanjševanja, ki je, če prav razumem, mogoča samo ob določeni konstelaciji planetov). Popolnoma ničesar ne boste našli o politiki trošarin, ki je doslej veljala za glavni instrument polnjenja proračunskih prihodkov (predvsem zaradi iluzije, da neelastične dobrine nimajo substitutov), še manj o popularnih davkih na izvedene finančne instrumente in nepremičnine. Programi strank sicer govorijo nekaj malega in parcialnega o davkih. Tako imamo delno socialno kapico, za katero ne vemo, kaj sploh je. Precej je bilo govora o olajšavah in davčnih odbitkih pri reinvestiranju dobička v inovativne dejavnosti, ampak resnici na ljubo, je to najprej drobnjakarstvo in potem še centralnoplanska obsesija. Davčna politika ni povezana z nastajanjem novih podjetij in delavnih mest, napačno je v relaciji s sivo ekonomijo (ni povezave med visokimi davki in krčenjem legalne ekonomije, ampak velja mantra o nujnosti davčne blagajne). Prav tako je davčna politika napačna z vidika prehoda Slovenije iz industrije devetnajstega stoletja v industrijo enaindvajsetega stoletja (torej od tekstila k nano-tehnologiji). Prvič, trenutno najbolj pereče vprašanje pridobitve novih 60.0000 delavnih mest ne more rešiti noben veliki plan o visokih tehnologijah. Jedro teh izgubljenih delavnih mest prihaja iz tekstilne, lesne, gradbene, kovinarske industrije in teh ljudi ni mogoč kar prezaposliti v nano-tehnologiji niti ne obstaja ne vem koliko delovnih mest, ki bi se jih lahko ustvarilo kot stranski produkt visokotehnološke ekspanzije. Povedano drugače, vsak evro, ki bo šel za te visokotehnološke plane, ne bo imel nobenega učinka na zmanjševanje trenutne brezposelnosti, ki je skorajda bolj strukturna kot pa ciklična. Drugič, domet visoke tehnologije je omejen s številom naravoslovno-tehniških diplomantov, ki jih je v Sloveniji komaj pešcica, tiste, ki pa gredo v podjetniško kariero, pa vsako leto lahko naštejete na prste obeh rok. Sklepajoč na tem dejstvu, je mogoče pričakovati zgolj infinetizimalen prispevek k rasti BDP ali pa pri zmanjševanju brezposelnosti s strani visoke tehnologije in še to po nekaj letih. Osupljiva je nikaršna obravnava sive ekonomije. Previsoki davki in prispevki očitno niso vzrok bežanja v sivo ekonomijo, niti to niso absurdne regulacije poklicev in državno administrirane koncesije, ki omogočajo opravljanje poklicev samo izbrancem, ostale pa preženejo v sivino. Namesto tega so Cerarjevo vlado obsedle davčne blagajne kot instrument izkoreninjenja sive ekonomije. Spet so tu davčne olajšave za inovativne, zelene itd., ni pa niti besede kaj naj bo z vsemi preostalimi, ki ne dosegajo visoke pesmi o neskončni dodani vrednosti, pa vseeno predstavljajo izjemno velik delež slovenskih malih in srednjih podjetij in jih kot male gradbince, gostince, ponudnike turističnih storitev, kozmetičarje, mizarje, mesarje, vodovodarje itd. visoki davki ubijajo. Še več, kar je iz programa sklepati, je to, da obstaja drugorazredno podjetništvo, ki bo moralo preko davkov plačati centralnoplanske navdihe vzpostavljanja inovativne, zelene in pametne industrije. Presenetljivo druge stranke ne vidijo problema v javnofinančni konsolidaciji. Presenetljivo zaradi tega, ker ima Slovenija težave tako z eksplozivnim zunanjim dolgom, kot s previsokim proračunskim primanjkljajem. Obanšajo se, kot da Slovenija ne bi imela bančne krize in kot da je nekaj splošnih stavkov dovolj, da se ta problem, ki je v resnici jedro problema ekonomske krize v državi, enostavno odpravi. Nikjer ni govora o osebni in odškodninski odgovornosti. Ljudje v Cerarjevi vladi so navadni navadni cirkusanti, ki so dodatno zafurali slovensko ekonomijo. Druge stranke pa nimajo pojma, kako gospodarsko rešiti Slovenijo (z izjemo ekonomskega programa NSi). Hočete živeti bolje? Potem vam je jasno, kaj morate na volitvah storiti. 



Zgornja vsebina je povzeta po knjigi Propad Slovenije (Balažic, 2016) in predstavlja temelj gibanja Nova prihodnost.

0 0
Feed