CIA naj bi po razumevanju KOS-a dajala prednost rušenju komunistične oblasti pred vprašanjem celovitosti Jugoslavije.

Velika strica slovenskih tajnih služb – ameriška CIA in nemška BND

CIA naj bi po razumevanju KOS-a dajala prednost rušenju komunistične oblasti pred vprašanjem celovitosti Jugoslavije.

Uspešnost novih slovenskih tajnih služb po oceni KOS ne bi bila tolikšna, če ne bi zadaj - poleg nemške BND - stal »veliki stric iz Amerike«, CIA. Ta naj bi hkrati vodila dve vzporedni smeri delovanja: prva je bila integralistično-jugoslovanska, druga separatistično-slovenska. Pri prvi je imel glavno vlogo predsednik zvezne vlade Ante Marković, ki so ga ZDA hotele ustvariti za velikega vsejugoslovanskega političnega voditelja, sposobnega spopasti se v vrelem kotlu Balkana z gospodarsko krizo in ponesti vizijo skupne demokratične države. Da bi lahko financiral takšen politični program, je od ameriškega veleposlanika v Jugoslaviji Warrena Zimmermanna Marković terjal štiri milijarde dolarjev. Odgovor je bil negativen: ameriška politika se je v Vzhodni Evropi osredotočala na Poljsko, Češkoslovaško in Madžarsko, ki so se brez prtljage nacionalizma hitreje gibale na reformski poti. Jugoslavija je predstavljala le nekoristno tveganje, zato je imela nizko prioriteto. Predsednik ZDA George Bush je Markoviću verbalno ponovil polno podporo jugoslovanski enotnosti in pozdravil njegovo odločnost, da izvede demokratične in tržne reforme. 


Analitični oddelek ameriškega veleposlaništva v Beogradu ni podpiral nobenih iluzij: če se Jugoslavija ne obdrži, bo izginila v morju krvi. Zato je Zimmermann Washingtonu v svojih diplomatskih depešah svetoval, da velja najti demokratično rešitev, ki bo zagotavljala nadaljnji obstoj skupne države. Če bi poudarili samo enotnost brez demokracije, bi se ZDA preveč približale armadno-srbskemu razumevanju, v katerem prostora za demokracijo ni. Če pa bi se postavili le na slovensko-hrvaško stran, odcepitev teh dveh republik tudi ne bi promovirala demokracije, saj bi to privedlo do vojne ne glede na dobre namene - v vojni pa nikoli niso bile favorizirane demokratične odločitve. Ker je bilo ameriškemu veleposlaniku jasno, da Srbija potrebuje Jugoslavijo zgolj zaradi svojih hegemonističnih ciljev, edinega pravega razloga za brutalne srbske napade na slovensko in hrvaško politično vodstvo, odcepitev Slovenije pa bi na drugi strani povzročila krvavo in negotovo vojno, je bil prva ameriška izbira Marković. Doživljali so ga kot poskus vzpostavitve načel zahodne demokracije in standardov zaščite človekovih pravic. Toda v začetku leta 1991 je bilo tudi Američanom razvidno, da Markoviću ni uspelo pridobiti podpore ključnih centrov moči v državi - za kaj drugega pa jim je zmanjkalo časa.

V drugi smeri delovanja je CIA po razumevanju KOS dajala prednost rušenju komunistične oblasti pred vprašanjem celovitosti Jugoslavije: če ZDA ne uspejo zrušiti komunizma integralno, naj bi se uporabilo strategijo razbijanja Jugoslavije in »osvajanje« enega dela za drugim. Razcepiti je bilo treba relativno revno, dramatično in komunistično Srbijo od bogatejše, stabilnejše in demokratične Evrope ter med njima vzpostaviti sanitarni kordon. Da bi se ta strategija Washingtona uresničila, naj bi CIA in DIA aktivirali svoje vohunske centre v Nemčiji, Avstriji, Albaniji, Bolgariji, Madžarski, Sloveniji, Hrvaški in Makedoniji. KOS je ocenjeval, da se je CIA infiltrirala v vse pomembnejše jugoslovanske institucije, vključno z zvezno SDV in samim zveznim predsedstvom. Najbolj so vojaški obveščevalci sumničili Janeza Drnovška: ta naj bi delal za Američane, ker je imel v času svojega predsednikovanja preveč uradnih in zasebnih srečanj z ameriškimi diplomati in odposlanci. KOS je Drnovška spremljal prek neke pevke, ki je bila njegova »hišna prijateljica« v smislu, da je dokazovala njegovo heteroseksualno usmerjenost. Kot vrhunec Drnovškovega agenturnega delovanja je KOS razumel njegovo preprečevanje vojaškega posega v Sloveniji.

Naslednji osumljen je bil slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel, ki naj bi imel v Atenah pogovore s šefi CIA: nanj naj bi pritiskali, da ob internacionalizaciji slovenskega vprašanje ne pride do enostranske odcepitve in se še naprej išče kompromisne rešitve ter se ne minira Markovića. Pred Ruplom naj bi za CIA delal že bivši predsednik Socialistične zveze Jože Smole - že od časa, ko je bil diplomat na jugoslovanskem veleposlaništvu v Indiji - KOS pa je sumil tudi Rajka Pirnata, Huberta Požarnika, Jožeta Urankarja itd. CIA naj bi tudi pomagala pri slovenskem oboroževanju, ki ga je KOS najprej toleriral zato, da bi armada imela povod za vojaški udar v Sloveniji. Orožje je prihajalo iz smeri Dunaja in Budimpešte, z njim pa so se po informacijah KOS-a ukvarjala podjetja Trend Sandija Grubeliča, avstralski Slovenec Nicholas Oman, koprska Intereuropa in zasebni podjetji iz Italije in Švice. Janša in Bavčar naj bi naknadno odprla še en tajni kanal uvoza orožja iz Nemčije in Avstrije, kjer jima je pomagal avstrijski zunanji minister Alois Mock. Obrambni minister general Kadijević je KOS v Sloveniji spodbodel, da intenzivira svoje delo: »Mi se bomo odkrito borili proti Zahodu, Vatikanu in CIA in če bo treba, jih bomo tolkli tudi z orožjem!«

Kot rečeno, je tudi slovenska VIS pozorno spremljala dejavnost vojaške varnostne službe na slovenskem ozemlju, mrežo sodelavcev KOS-a, relacije, ki jih je vzpostavila s predstavniki različnih institucij, njene prodore v strukturo slovenske politike, javne medije, Teritorialno obrambo in varnostne organe. V svojih analizah VIS ugotavlja, da se že nekaj časa spreminja narava KOS, ki se »postopoma srbizira«. Že v drugi polovici osemdesetih let je KOS osredotočen na intenzivno spremljanje »slovenskega nacionalizma« in proti-armadnega ter proti-jugoslovanskega razpoloženja v Sloveniji. Vodstvo vojaške tajne službe je bilo šokirano s hitrostjo in intenzivnostjo slovenskih političnih dogodkov, ki jim KOS ni mogel slediti. Najhujši udarec ciljem in strategiji KOS so predstavljale prve demokratične volitve, ki so pomenile začetek konca politike vojaške tajne službe na ozemlju Slovenije. Volitve so namreč pokazale, da proti-slovenska politika armadnega vrha nima širše podpore somišljenikov, brez te pa je bilo nemogoče doseči ključni politični cilj JLA - zamenjavo slovenske oblasti. Tega dejstva naj bi se po Poročilu o ugotovitvah raziskave dejavnosti varnostne službe JA v Sloveniji sicer v KOS zavedali, a si ga niso upali priznati, kar je »povzročilo brezglavo in neobjektivno informiranje vodstva službe v Beogradu, ki je dobivalo ponarejene in deformirane informacije in ocene iz slovenskega prostora«. (se nadaljuje)

0 0
Feed