"Kajti če ne znamo delati in poslovati, potem vemo vsaj to, kako se je treba bojevati" (S. Milošević, srbski predsednik).

V igro vstopi Evropa - na strani enotne Jugoslavije

"Kajti če ne znamo delati in poslovati, potem vemo vsaj to, kako se je treba bojevati" (S. Milošević, srbski predsednik).

Da bi armado prisilil k zadnjemu koraku, je dal Milošević zeleno luč srbskim voditeljem v kninski Krajini na Hrvaškem, da tega dne razglasijo neodvisnost z utemeljitvijo, kako Jovićev odstop dokazuje zaroto severozahodnih republik pri razbijanju Jugoslavije. Srbski predsednik je upal, da bo Hrvaška odcepitev srbske manjšine skušala preprečiti s svojimi policijskimi enotami, kar bi izzvalo armado, izredne razmere in vojaški poseg. Na zaprtem sestanku s srbsko politično nomenklaturo je Milošević dal vedeti, da je pripravljen katoliško Slovenijo in preostanek Hrvaške izgnati iz nove večinsko pravoslavne Jugoslavije oz. Velike Srbije, ki mu jo bo uveljavila prav armada: "Zdaj gre za razpad Jugoslavije. Resnica je, da se hočejo Slovenci odcepiti. Resnica je, da se hočejo odcepiti Hrvati. Mislim pa, da Muslimani nimajo nobenega razloga za odcepitev od Jugoslavije. ...Če bo treba, se bomo bojevali. Upam, da ne bodo tako nespametni, da bi se spopadli z nami. Kajti če ne znamo delati in poslovati, potem vemo vsaj to, kako se je treba bojevati. Vojska ima ustavno pooblastilo in dolžnost braniti jugoslovansko ustavo. Dvomim, da bi vojska ne uveljavila svojega ustavnega pooblastila samo zato, ker je predsedstvo nehalo delovati. To ni državni udar - kajti vojska bo ravnala v skladu z ustavo, če bo jutri razorožila HDZ". Vendar - Kadijević kot da se je vdrl v zemljo: Drnovšek ga je brezuspešno klical po telefonu, zvezni premier Marković je tudi izgubil vsako zvezo z generali. 


Širile so se govorice, da so generali na poveljniškem mestu in zato nedosegljivi. Generalštab se je nekje zaprl vase in analiziral razmere, druge pa puščal v zloveščem čakanju. Mesić in Drnovšek sta hotela prehiteti morebitne krvave dogodke in sta se dogovorila za protiudarec: 16. marca je Mesić v funkciji podpredsednika sklical novo sejo zveznega predsedstva, na kateri se je pet preostalih članov ogradilo od Jovićeve interpretacije stanja v predsedstvu. Drnovšek je predstavil novo politično platformo: "Tudi jaz bi se ogradil od tega, kar je povedal Jović v svoji ostavki... To se je zgodilo po poskusu precej diktatorskega načina vodenja predsedstva, zlasti v zadnjem času. Kot drugo moram konstatirati, s kakšno lahkoto zdaj odstopajo od jugoslovanske federacije. Najhitreje odstopajo ravno tisti, ki so se zanjo verbalno najbolj zavzemali; no, očitno samo do tiste točke, dokler jim je koristila, oziroma je bila v funkciji njihovih interesov. Ne zmorejo priznati, da so v tej federaciji različni interesi republik, različni narodi, in da je potrebno vse te interese spoštovati in ponekod tudi odstopiti od svojih". Namesto Jovića je po seji kot vrhovni poveljnik nastopil Mesić in pozval "razumne posameznike v vojski", naj ne posegajo po sili, ki bo povzročila državljansko vojno. Pozneje se je Mesić posmehnil sam sebi: "Toda moj vpliv na jugoslovansko vojsko (četudi s položaja vrhovnega poveljnika) je bil takšen, kot je bil moj vpliv na finsko vojsko". Vseeno pa je element presenečenja učinkoval: nepričakovana seja predsedstva je armadi sporočala, da v državi ni "nikakršnega ustavnega vakuuma" in je najvišji organ oblasti sposoben delovanja tudi brez treh članov, ki so odstopili. Predsednik zvezne vlade Marković je takoj podprl Mesića, ko je ta jugoslovanski javnosti dopovedoval, da zvezno predsedstvo in vlada delujeta, ministri pa opravljajo svoje redno delo.

17. marca 1991 zvečer armadni vrh - generala Kadijević in Adžić ter admiral Brovet - nujno pokliče na posvet srbskega predsednika Miloševića in predsednika zveznega predsedstva Jovića v odstopu. Slednji je s svojo gesto armadi pustil svoboden prostor za delovanje in si resno k srcu vzel napoved vojaškega udara. Zdaj pa je skušal armadni vrh pojasniti, zakaj se zanj ni odločil: Brovet je razložil črne ocene, da bi vojaški udar povzročil razpad države, državljansko vojno in mednarodno izolacijo. Štiri jugoslovanske republike - Slovenija, Hrvaška, Bosna in Hercegovina ter Makedonija - bi se uprle ukazom štaba Vrhovnega poveljstva, JLA bi razglasile za okupatorsko vojsko in postavile svoje oborožene sile proti njenim enotam, prebivalstvo bi pozvale na odpor, priklicale tujo vojaško pomoč in razglasile dokončno odcepitev. Mednarodna skupnost "bi nas okvalificirala kot diktatorski režim": političnim obsodbam bi sledilo pretrganje diplomatskih odnosov, prekinitev finančnih tokov, zaradi česar bi država bankrotirala, zaplemba premoženja v tujini, verjetno pa tudi vojaška blokada in - v skrajnem primeru - vojaški poseg tujih sil. V Srbiji bi lahko opozicija vrgla Miloševića, kajti politične sile, ki bi branile njegovo oblast, bi bile prešibke: zgolj generalska stranka ZK-GJ, Miloševićeva SPS in črnogorska Partija, ki bi se soočile z možnostjo "oblikovanja protikomunistične fronte, formirane s pomočjo tujine".

Nov vojaški načrt v prvi etapi ne predvideva vojaškega udara, ampak razorožitev Hrvaške in vključitev slovenske Teritorialne obrambe v ustavne okvire jugoslovanskih oboroženih sil. Šele druga etapa vsebuje blokado republiških oblasti, uporabo sile in vojaško upravo. Jović generalom svetuje, naj se osredotočijo na obrambo tistih narodov in ozemelj, ki hočejo ostati v Jugoslaviji; Milošević pa jih sprašuje, ali bo armada zaščitila oblast v Srbiji, če bo opozicija spet uporabila nasilje. Kadijević je na to vprašanje odgovoril pritrdilno, toda tem zagotovilom Milošević ni preveč verjel. S strani armadnega vrha se je čutil prevaranega, zato mu obljube generalov niso več vlivale potrebnega zaupanja. O Kadijeviću je - tako kot admiral Mamula - menil, da ni "general odločitve" in da je preveč popustljiv do tistih, ki ne želijo ostati v Jugoslaviji. Ker se je Kadijević po pogovoru z maršalom Jazovom in propadu vojaškega udara počutil šibkega, se je še bolj začel naslanjati na dozdevno najmočnejšega igralca - na Miloševića in njegov nacionalistični program prekrojene Jugoslavije kot Velike Srbije.

Milošević je bil do tega pogovora z generali prepričan, da mu je uspelo z "institucionalnim vakuumom" pripraviti armadi prostor za akcijo. Toda okrnjeno zvezno predsedstvo mu je prekrižalo načrte: armadni vrh se je ustrašil samostojnega delovanja brez političnega kritja, ki bi bilo videti kot klasični vojaški udar in bi armadi ter zveznim oblastem nasploh odvzel sleherni videz legitimnosti. K razlogom, zakaj se armada ni odločila izvesti vojaškega udara, velja pridati še naslednje: nesposobnost armade, da bi sama vodila državo in jo pripeljala iz krize, večnacionalna struktura, katere kohezivnost bi ob akcijah proti eni ali večim republikam razpadla, velika zunanja finančna odvisnost države, na katero bi se orientiral politični pritisk Zahoda, negativne izkušnje iz drugih evropskih držav (Grčija, Poljska), v katerih je vojska prevzela oblast, končno pa tudi marksistično-leninistična ideologija, ki je učila, da mora vselej Partija poveljevati puški in ne obratno. Zdaj je moral Milošević na čim bolj eleganten način preklicati prenagljene poteze ter Jovića vrniti nazaj v predsedstvo: tako Jovićev odstop v srbski skupščini ni bil sprejet, v zvezno predsedstvo sta se vrnila črnogorski in vojvodinski predstavnik, z nelegalno zamenjavo Sapundžije (Kosovo) pa je vzpostavil razmerje 4:4, ki se ni več spreminjalo.

Armada pa se je čutila ponižano in štab Vrhovnega poveljstva je 19. marca objavil nevrotično sporočilo, v katerem je bilo zapisano: prvič, JLA bo varovala meje Jugoslavije pred vsemi nevarnostmi in ne bo dovolila njihovega spreminjanja, dokler ne bo o tem dosežen morebitni dogovor, usklajen z zvezno ustavo; drugič, armada v nobenem primeru ne bo dovolila oboroženih mednacionalnih spopadov in državljanske vojne v Jugoslaviji; tretjič, pri reševanju mednacionalnih, medrepubliških in medstrankarskih sporov JLA ne bo dovolila nasilja katerekoli strani; četrtič, za življenje in delo oboroženih sil je treba zagotoviti nemotene razmere - spoštovanje naborniških in drugih oblik vojaških obveznosti, vrnitev Teritorialne obrambe v okvire ustavnega sistema enotnega vodenja in poveljevanja ter redno financiranje JLA; petič, armada se ne bo vmešavala v politične dogovore o prihodnosti države, vendar pa meni, da so našteti ukrepi pogoj za demokratično rešitev jugoslovanske krize.

To sporočilo je bilo zveznemu predsedstvu posredovano s spremnim pismom, v katerem so generali izpostavili, da oborožene sile "kljub nesprejetju predlogov niso odvezane odgovornosti za obstoj in varnost države" in da bo "dvig bojne pripravljenosti dela enot JLA izključno odvisen od razvoja situacije in konkretnih okoliščin". Armada načrtov za vojaški udar ni opustila in je še naprej ohranjala pro-jugoslovansko retoriko, čeprav se je dejansko vse bolj prilagajala Miloševiću. Frazeologija bojne pripravljenosti je skrivala stanje, v katerem armadni vrh ni več obvladoval niti same armade: na kolegiju zveznega obrambnega ministra Kadijevića 26. marca je bilo ocenjeno, da je Vrhovno poveljstvo paralizirano, da se enote JLA vse bolj razgrajujejo na podlagi nacionalne pripadnosti, da je financiranje armade ustavljeno in da ni nabornikov iz Slovenije. Armada je zagrozila, da bo kmalu sama prišla po slovenske nabornike, v kolikor jih Slovenija ne bo začela ponovno pošiljati.

Slovensko predsedstvo je 19. marca 1991 ostro kritiziralo nepodpisano izjavo štaba Vrhovnega poveljstva, ki je po njegovem mnenju nekakšen organ zunaj ustavnega sistema in kot tak napoveduje samostojno ukrepanje armade brez predhodne odločitve pristojnih institucij. Zahteva štaba glede slovenske Teritorialne obrambe in nabornikov je v nasprotju s plebiscitarno izraženo voljo slovenskega naroda, da Slovenija postane samostojna država. Ker del izjave grozi z nasilnim ukrepanjem proti legalnim odločitvam slovenske skupščine, bo Slovenija uveljavila vse potrebne ukrepe za zavarovanje suverenosti republike, JLA pa se mora popolnoma podrediti zveznemu predsedstvu in se prenehati vmešavati v politično življenje države. Za nekatere se je takšno zavračanje Beograda in ostajanje v istem risu spreminjalo v rutino stopicanja na mestu, saj ni bilo videti več nobenega pametnega razloga, zakaj se Slovenija ni enostransko razdružila "že včeraj". Tako je predsedstvo ljubljanskega Demosa opozorilo slovensko vodstvo, da takšno nerazumljivo omahovanje ogroža Slovenijo in bi lahko imelo katastrofalne posledice za slovenski narod. Ljubljanski Demos zato poziva slovenski parlament, naj ob upoštevanju plebiscitne volje takoj razglasi odcepitev Slovenije od Jugoslavije. Ta je še toliko nujnejša, ker iz jugoslovanskega glavnega mesta prihajajo informacije, da v armadnem vrhu jastrebi pod vodstvom generala Adžića ob asistenci srbskega vodstva vse bolj prevladujejo nad golobi, ki jih vodi general Kadijević - če je sploh mogoče govoriti o uniformiranih golobih. Zgodba o tej delitvi je morda nameščena, da bi se Kadijević prikazal kot "človek integritete" in zatorej edini možni naslednik kolektivnega šefa države. Predsedniku Demosa Jože Pučniku ni bilo jasno, ali generalštab sploh še priznava zvezno predsedstvo za vrhovnega poveljnika ali pa se je pravzaprav že sam razglasil za vrhovnega poveljnika - "to pa bi v bistvu pomenilo, da je v državi že prišlo do vojaškega puča". Razlog več, da ni več kaj čakati: Slovenija ima samo eno možnost, tj. da čim prej uresniči plebiscit, zato mora po Pučniku "slovenski parlament takoj uveljaviti samostojnost slovenske države".

27. marca 1991 so se v Luksemburgu sestali zunanji ministri Evropske skupnosti in se znova zavzeli za enotnost in ozemeljsko celovitost Jugoslavije. Toda v razpravi za zaprtimi vrati je bilo slišati tudi drugačna mnenja: predvsem Britanci so bili sila rezervirani do klasične formule, zato je nova deklaracija govorila o tem, da "ima združena in demokratična (nikjer pa ni bilo omenjena "ozemeljsko celovita" - op. p.) Jugoslavija najboljše možnosti, da se harmonično integrira v novo Evropo". Ker so ministri želeli temeljiteje proučiti jugoslovanske razmere po neizvedenem vojaškem udaru, so se dogovorili, da v Beograd pošljejo "trojko": aktualnega (Poss), prejšnjega (de Michelis) in prihodnjega (van den Broek) predsedujočega v ministrskem svetu. Evropski ministri so načelno podprli najnovejša prizadevanja za rešitev ustavne krize v državi, tj. napovedani omnibus sestankov predsednikov jugoslovanskih republik. Prvi se je ravno tega dne odvijal v Splitu in šest predsednikov je razpravljalo o krizi in bodoči ureditvi Jugoslavije. Slovenski predsednik je navzoče obvestil, da je skrajni rok za uresničitev plebiscitarne odločitve Slovenije 23. maj: "V tem moramo najti možnost, da se z vami dogovorimo ali pa bomo morali to narediti z enostranskim aktom...,ki je neugoden za nas vse, najbolj za Slovenijo, vendar je neugoden tudi za druge". Glede na med seboj izključujoča si izhodišča - ali zveza suverenih držav (Slovenija, Hrvaška) ali "enotna demokratična država" (Srbija) - niso ti pogovori vodili nikamor. Predsedniki so se sestali še štirikrat: 4. aprila v Beogradu, 11. aprila na Brdu pri Kranju, 18. aprila na Ohridu in 29. aprila na Cetinju, medtem ko je napovedano srečanje v Stojćevcu 7. maja odpadlo zaradi zaostrovanja razmer. Edini omembe vreden nerealiziran sklep je bil ta, da naj bi referendume izvedli po vseh republikah tja do konca maja, republiške skupščine pa bi se morale opredeliti do slovenskega predloga za razdružitev.

S prvimi žrtvami na Plitvicah so se valovi preplaha širili po vsej državi, slovensko politiko pa spodbodli, da razmisli o hitrejšem korakanju v smeri odhoda iz razpadajoče federacije. Poseg JLA na Plitvicah je bil namreč nevarna napoved tistega, kar bi se lahko kmalu zgodilo v Sloveniji. Kučan je bil prepričan, da ta demonstracija sile dokazuje, da poskuša armada na novo potegniti notranje jugoslovanske meje med republikami. Hrvaški predsednik Tuđman mu je takoj sledil: v javnem nastopu se je sicer izrekel za preureditev Jugoslavije v konfederacijo suverenih republik, od katerih bi vsaka imela svoje oborožene sile, če pa se bo Slovenija odcepila, potem Hrvaška "ne bo ostala niti dan dlje". Takšno hrvaško stališče je dodatno zapletalo položaj Slovenije, kar je Kučan opazil, ko sta se na srečanju predsednikov vseh jugoslovanskih republik na Brdu pri Kranju 11. aprila 1991 z Miloševićem oddaljila od ostalih in sama odšla na sprehod. Kučan je Miloševiću dejal, da se za Slovenijo čas izteka, saj bo spoštovala šestmesečni rok, ki je bil postavljen s plebiscitom, kaže pa, da bo enako storila Hrvaška. Milošević mu je ponovil to, kar mu je že povedal: "Če želite Slovenci oditi, temu Srbi ne morejo nasprotovati", urediti je treba le pogoje za slovenski odhod. K tem je prišteval sprejem zveznega zakona o odcepitvi, ki bi med drugim določil, da mora Slovenija plačati jugoslovanske dolgove in najti zaposlitev za nezaposlene iz drugih delov Jugoslavije. Ko bi to uredili, bi Slovenija lahko odšla iz Jugoslavije brez vojne kar pa ne velja za Hrvaško, ki so po Miloševiću s Srbi povezani s krvjo.

Iz Evrope pa so vztrajno prihajala povsem drugačna sporočila: voditelji držav in vlad Evropske skupnosti so po obisku ministrske trojke v Beogradu dali jasno vedeti, da Jugoslavija ne more računati na skorajšnjo integracijo z Evropo in ne na status pridružene članice skupnosti, če ne bo ohranila enotnosti in ozemeljske celovitosti. Celo več, če ne bo enotne Jugoslavije, bo Evropska skupnost prekinila z njo vse politične in gospodarske odnose. Mnenja Mitterranda, Kohla, Majorja, Andreottija in drugih je luksemburški premier in predsedujoči Svetu Evrope Jacques Santer povzel takole: "Vprašanje meja je politično izjemno občutljivo; prepričani smo, da ni nobenega razloga za kakršnokoli novo razpravo o mejah". Helsinška deklaracija je to vprašanje precizno rešila - po njej spreminjanja meja ni: Nemčija se je lahko združila, ker je obstala znotraj starih meja, Jugoslavija pa se ne more razdružiti, ker bi to pomenilo risanje novih evropskih meja. K temu so zunanji ministri Evropske skupnosti dodali, da se bodo uradni stiki nadaljevali samo z enotno Jugoslavijo. Evropska skupnost je svoje politične odločitve podkrepila tudi z denarjem: z Jugoslavijo je podpisala finančni protokol, po katerem ji je odobrila milijardo dolarjev posojil pod zelo ugodnimi pogoji. (se nadaljuje)


Zgornja vsebina je povzeta po knjigi Zakaj je Slovenija postala samostojna država (Balažic, 2016).

0 0
Feed