Kučan naj bi priznal, da imajo Srbi pravico živeti v eni državi, Milošević pa naj bi pristal na to, da se Slovenija lahko odcepi.

Usodni sestanek Kučana in Miloševića

Kučan naj bi priznal, da imajo Srbi pravico živeti v eni državi, Milošević pa naj bi pristal na to, da se Slovenija lahko odcepi.

Zvezna vlada je zavrnila memorandum slovenske vlade kot »nesprejemljivo in grobo kršitev zveznih predpisov«, zvezno ustavno sodišče pa je prepovedalo slovenske poplebiscitne postopke. Takoj za tem se je 17. januarja 1991 v prostorih zunanjega ministrstva prvič sestal svet Demosa, vlada pa je pripravila predlog za začetek postopka za spremembo veljavne slovenske ustave: za izvedbo na plebiscitu sprejete odločitve za samostojno slovensko državo bi morali čim prej sprejeti novo ustavo, a ker tega zaradi ideoloških razhajanj ne bo mogoče opraviti v kratkem, osamosvajanje pa je treba pospešiti, vlada parlamentu ponuja amandmaje, s katerimi se razveljavlja vse določbe o prenosu suverenih pravic Slovenije na organe federacije. Kar zadeva odnose z drugimi državami in mednarodnimi organizacijami, jih bo Slovenija urejala v skladu z mednarodnim pravom kot pravna naslednica Jugoslavije. Ta pa je ena od pravnih naslednic Avstro-Ogrske in slovenskih kronskih dežel, katere je Slovenija v nepopolnem obsegu prinesla v Jugoslavijo kot svojo doto. Slednji zgodovinski spomin je bil izpostavljen ob obisku Otta von Habsburga, poslanca bavarske CSU v Evropskem parlamentu in predsednika Panevropske unije, sicer pa »prestolonaslednika« avstrijske in madžarske krone. Nesojeni nosilec naslova dinastije Habsburžanov - uradno se je cesarskemu prestolu odpovedal - je v svojem nagovoru slovenske skupščine obžaloval, ker je po prvi svetovni vojni Avstro-Ogrska razpadla, češ da je s tem Evropa izgubila federalno državo, ki bi pred drugo svetovno vojno edina lahko onemogočila Hitlerju in Stalinu prodor v srednje-evropski prostor. Sloveniji je svetoval, naj se zgleduje po Baltskih republikah in vztrajno ter potrpežljivo seznanja Evropo s svojimi prizadevanji. Potem ko je orisal možnosti za integracijo Slovenije v Evropo, je svoj govor ob aklamaciji poslancev končal s klicem: »Bog živi svobodno in neodvisno Slovenijo v svobodni Evropi!« 

Kot reakcija na uspešno izveden plebiscit o samostojni Sloveniji je istega 17. januarja jugoslovanska skupščina sprejela sklep, da se nobena republika ne more odcepiti, dokler ne bodo določeni pogoji, pod katerimi se lahko udejanji v zvezni ustavi zapisana pravica do samoodločbe. 19. januarja je politična uprava zveznega obrambnega ministrstva izdala strogo zaupen dokument z naslovom Informacija o aktualnem položaju v svetu in v naši državi in o neposredni nalogah JLA. V njej je armadni vrh ocenil, da je mogoče ohraniti federativno Jugoslavijo in komunizem, četudi proti obema svetinjama deluje Zahod. Generalska stranka, Zveza komunistov-gibanje za Jugoslavijo, mora v Jugoslaviji postati glavna politična sila. Tej bo utrla pot razorožitev paravojaških enot pod republiškim poveljstvom Slovenije in Hrvaške, kjer se izvaja samovoljen uvoz orožja iz tujine. Tajne strankarske teroristične paravojaške oborožene formacije so usmerjene k nasilnemu rušenju jugoslovanske ustavne ureditve in oboroženemu uporu, kar predstavlja neposredno nevarnost za izbruh mednacionalnega konflikta in državljanske vojne. Zato bo armada delovala v skladu ukazom zveznega predsedstva z dne 9. januarja o razpustitvi vseh oboroženih enot in njihovi razorožitvi - z vsemi posledicami, ki iz tega izhajajo. Skoraj sočasno s to Informacijo je 5. vojaško območje s sedežem v Zagrebu izdelalo vojaški načrt Okop, ki predvideva, da bo prišlo do odcepitve Slovenije, Hrvaške in Makedonije, JLA pa bo organizirala protinapad proti oboroženim silam nekaterih sosednjih držav, ZDA in pakta NATO, ki bodo napadle Jugoslavijo.

V Ljubljani je tajna armadna Informacija prišla v roke obveščevalcem slovenskega obrambnega ministrstva, kar je bil velik uspeh glede na to, da v tem času ni obstajala prava slovenska vojaška obveščevalna služba. Njen zametek, oddelek s štirimi ljudmi, je vodil Andrej Lovšin, Varnostno-informativna služba (VIS), ki se je z reorganizacijo rojevala iz nekdanje SDV, pa ni v polni meri delovala vse do maja 1991, ko se je začela učinkovitejše spopadati, razbijati in kompromitirati obveščevalno mrežo KOS-a, armadne obveščevalne službe. 20. januarja 1991 so se v Zagrebu sestali obrambni in notranji ministri Slovenije in Hrvaške Janez Janša, Igor Bavčar, general Martin Špegelj in Josip Boljkovac. Na tem tajnem sestanku so ocenili politične, varnostne in vojaške razmere v Jugoslaviji in sklenili, da je potrebno večje usklajevanje in sodelovanje med obema republikama, pri čemer sta slovenska predstavnika nekoliko izstopila iz do tedaj veljavnega rezerviranega okvira, po katerem Slovenija zaradi specifičnih hrvaških okoliščin ne more povsem vezati svoje osamosvojitvene poti s sosednjo republiko. Najprej je bilo predlagano, naj slovensko predsedstvo in hrvaški predsednik podpišeta skupno izjavo, v kateri bi bilo izpostavljeno, da si obe republiki prizadevata za čimprejšnji sporazum o mirnem in demokratičnem izhodu iz politične krize, kjer pristajata le na suveren status konfederalnih enot.

V primerjavi s Tuđmanom je bilo slovensko predsedstvo do sporazuma slovenskih in hrvaških obrambnih in notranjih ministrov veliko bolj skeptično, saj se je zavedalo njegovih daljnosežnih posledic. Po formalni plati je sporazum močno presegal pristojnosti štirih ministrov in če bi ga hoteli uresničiti, bi ga morali potrditi obe vladi in parlamenta. Po vsebinski plati pa je slovensko predsedstvo sporazum zavrnilo in predlagalo splošno izjavo obeh predsednikov o oceni razmer in usklajevanju korakov ob morebitnem vojaškem posegu. V tem novem dokumentu, poslanem predsedniku Tuđmanu v usklajevanje, ni bilo več ne duha ne sluha o zavezniškem povezovanju v orožju, skupnem vojskovanju in radikalnem rezu s federacijo. Vsebinska razlika s sporazumom je bila očitna že na prvi pogled: prvič, Slovenija in Hrvaška si bosta prizadevali za miren in demokratičen razplet jugoslovanske krize, na pogovorih med republikami pa je potrebno ugotoviti, kakšne oblike medsebojnega sožitja med jugoslovanskimi narodi so možne v prihodnosti; drugič, če bi se ugotovilo, da dogovor o skupnem življenju v zvezi držav ni mogoč, bi prišla v poštev le razdružitev; tretjič, obe republiki menita, da se na jugoslovanskem ozemlju izvajajo aktivnosti armade, ki lahko ogrozijo miren in demokratičen razplet krize - slovensko predsedstvo in hrvaški predsednik te aktivnosti (ukaz o izročitvi orožja, najvišja stopnja pripravljenosti posebnih enot JLA, premeščanje enot s težko oborožitvijo, vojaško prevzemanje funkcij državnih organov) razglašata za očiten politični in vojaški pritisk, ki vodi v neposredno vpletanje armade v reševanje politične krize z uporabo vojaške sile; četrtič, obe republiki od zveznega predsedstva zahtevata, da takoj ustavi vse aktivnosti armade, ki ogrožajo uresničevanje pravice narodov do samoodločbe; in petič, če bi bila uporabljena oborožena sila JLA v nasprotju z ureditvijo in ukrepi legitimnih ter zakonitih organov oblasti v republikah, bosta slovensko predsedstvo in hrvaški predsednik »ukrepala v okviru svojih ustavnih pooblastil«.

V sozvočju s svojim legalističnim liberalno-demokratičnim načelom graditve neodvisne države, je slovenski parlament 23. januarja 1991 sprejel in razglasil spremembe ustavnega zakona in sveženj zakonov, s katerimi se je Slovenija izločila iz zveznega pravnega sistema. Poslancem je vlada poslala gradivo z naslovom Ocena razmer po plebiscitu in program aktivnosti za izvedbo plebiscitnih nalog. V oceni razmer vlada ugotavlja, da razvoj političnih dogodkov v Jugoslaviji potrjuje pravilnost plebiscitne odločitve, gospodarsko razpadanje federacije ob blokirani zvezni vladi pa slovensko vlado navaja, da čim prej zaščiti gospodarstvo. Program aktivnosti za izvedbo plebiscitnih ciljev obsega deset točk: sprejem nove slovenske ustave, sprejetje dodatnih amandmajev k obstoječi slovenski ustavi, najnujnejše tekoče poslovanje federacije in način njegovega financiranja, dogovor republik oz. deklaracija o možnem bodočem sožitju v Jugoslaviji, osnutek pogodbe o konfederaciji oz. ekonomski ali drugi interesni skupnosti, oblikovanje najnujnejše republiške sistemske zakonodaje, formiranje slovenskih pogajalskih ekip, sporazum o pravnem nasledstvu Jugoslavije, začetek aktivnosti za včlanjenje Slovenije v mednarodne organizacije in aktivnosti za vzpostavitev prostora za slovensko gospodarstvo v svetu. Ne glede na negotovost prehodnega obdobja bo po mnenju vlade ravnanje tujine v veliki meri določeno s slovensko pripravljenostjo za mirno in sporazumno reševanje problemov v Jugoslaviji.

V teh razmerah sta se 24. januarja 1991 v Beogradu na usodnem srečanju na temo prihodnosti Jugoslavije sestali republiški delegaciji Slovenije in Srbije, ki sta jih vodila predsednik slovenskega predsedstva Milan Kučan in srbski predsednik Slobodan Milošević. Čeprav je večji del pogovora tekel okrog slovenskega predloga za konfederacijo, je bil sestanek v javnosti takoj interpretiran kot slovensko-srbski daj-dam sporazum: Slovenija naj bi priznala, da imajo Srbi pravico živeti v eni državi, Srbija pa naj bi pristala na to, da se Slovenija lahko odcepi. Milošević je Kučanu dal vedeti, da Srbija ne bo preprečevala slovenske odcepitve od Jugoslavije. Kučan je o pogovoru poročal takole: »Na tem srečanju je bilo na dlani, da Srbi ne bodo vztrajali pri tem, da obdržijo Slovenijo v Jugoslaviji... Slovenci smo izjavili, da zahtevamo pravico do naše lastne države. Milošević je rekel, da terjajo tudi Srbi zase priznanje takšne pravice - to je, vsi Srbi v eni državi. Seveda se je moj odgovor glasil, da imajo takšno pravico tudi Srbi, vendar pa na enak način kot Slovenci, to je, ne da bi oškodovali pravice drugih narodov. Milošević je odgovoril 'Seveda, to je jasno' in s tem smo odleteli domov v Ljubljano«. Takoj po končanih slovensko-srbskih razgovorih je bilo izdano sporočilo za javnost, ki je po Jugoslaviji - še posebej pa na Hrvaškem - razburkalo imaginarij. V njem je pisalo, da mora reševanje krize v Jugoslaviji izhajati iz »narodove pravice do samoodločbe, ki ne sme biti omejena z ničemer, razen z enako pravico drugih narodov«: »uresničevanje te pravice... predpostavlja upoštevanje specifičnosti in različnosti interesov in ne sme biti v škodo drugih narodov«. Najspornejši pa je bil stavek, da Slovenija »upošteva interes srbskega naroda, da živi v eni državi in da mora bodoči jugoslovanski dogovor ta interes spoštovati«. Beograjski mediji so ta del izjave iztrgali iz konteksta in izpostavljali slovensko podporo Srbiji, slovenski mediji pa so podčrtovali predvsem načelo o nenasilnem spreminjanju meja, povezanim s sklepi helsinške konference. (se nadaljuje)


Zgornja vsebina je povzeta po knjigi Zakaj je Slovenija postala samostojna država (Balažic, 2016).

0 0
Feed