Gradualistična politika vseh slovenskih vlad je bila usmerjena predvsem v podporo državnim podjetjem, in to na račun vstopanja novih podjetij na trg.

Usodna napaka certifikatne privatizacije

Gradualistična politika vseh slovenskih vlad je bila usmerjena predvsem v podporo državnim podjetjem, in to na račun vstopanja novih podjetij na trg.

Izvirni greh tega stanja je privatizacija. Spočetje tega procesa je temeljilo na dveh ideoloških izhodiščih: prvič, mreža rdečih direktorjev je koristna, zato naj ostane; in drugič, Slovenija naj se v tranzicijo poda počasi, izolirano od preostalega sveta. V tem okviru, ki je nastal deloma kot posledica delovanja močnih interesnih skupin in deloma kot ideološka blodnja šarlatanskih slovenskih ekonomistov, smo dobili certifikatno privatizacijo, kjer so sredstva posameznikov upravljali ti sami ali pa različni investicijski skladi, istočasno pa sta dva paradržavna sklada z namenom upravljanja pokojninskega sistema (Kad) in odškodnin za denacionalizacijske upravičence (Sod) postala najpomembnejša igralca na kapitalskem trgu. Ob tesnem zaprtju za neposredna tuja vlaganja (ker so pri politiki najeti dežurni domačijski ekonomisti »znanstveno« potrdili, da tujci zgolj kradejo in vnašajo nestabilnost v gospodarstvo) se je začelo tekmovanje v grabljenju premoženja in pridobivanju moči med posameznimi interesnimi skupinami. Medtem ko se je koaliciji rdečih direktorjev, rdečih politikov in rdečih sindikatov posrečilo razpresti svoje interese in ustvariti svoje monopole, je desna polovica političnega pola šele pred dobrim desetletjem v večji meri vstopila v igro. Čeprav sta bili obe koaliciji ideološko različni, so bile metode enake - ustavitev privatizacije v vseh sektorjih, razen če so si s privatizacijo lahko zagotovili posebne interese. 


Namen kradljivih privatizacij je bil zgolj prevara pravne države, hkrati pa so nekatere na podlagi neučinkovite proti-monopolne zakonodaje vzpostavljale monopolne trge. Na večini trgov (zavarovalništvo, bančništvo, distribucija goriv, mrežni trgi, mobilna in fiksna telefonija, trgovina na drobno, proizvodnja pijač, mediji) se je privatizacija, ob raznih populističnih izgovorih (nacionalni interes, nacionalni šampioni, zaščita nastajajoče domače industrije, neustrezna cena na mednarodnih kapitalskih trgih ...) popolnoma ustavila. 


Posledica je bila nastanek monopolov, ki so se navkljub mehanizmom pravne države nemoteno razvijali, in to celo ob kartelnih dogovorih. Za primer naj navedemo samo kartelni dogovor o bančnih obrestnih merah in oblikovanju cen mobilne telefonije. Dva sramotna dogovora, ki sta prerazdeljevala denar s porabnikov na interesne skupine, in dva sramotna dogovora, ki so ju nekateri domačijski ekonomisti podprli s sramotnimi kupljenimi analizami, politiki pa so s poceni zgodbicami javnosti metali pesek v oči, da je tako dogajanje normalno za tržno gospodarstvo. Če se je medtem na trgu pojavil tuji konkurent, so oboji naredili vse, da bi ga čim prej izločili s trga.

Nekatere privatizacije niso imele nujno ekonomskega smisla, ampak so izpeljane v funkciji kupovanja volilnih glasov. Pomen privatizacije namreč ni deliti podjetij vsevprek, ampak najti najučinkovitejše vlagatelje, ki bodo zagotavljali učinkovito delovanje. Političnih igric s privatizacijo je bilo seveda še več. Spomnimo se številnih kapitalskih bitk za medije, v prvi vrsti za najbolj politično piarovski časnik Delo. Kombinacija je bila enostavna: lastnica Pivovarna Laško (s privatizacijami in ob pomanjkanju upoštevanja instrumentov pravne države oblikovan monopolist), katere glavni kadri so neposredno ali posredno vpleteni v politiko, so s privatizacijskimi koalicijami naredili odličen politični kapital - vsakemu mandatarju lahko kadarkoli ponudijo največji slovenski časnik kot piarovsko glasilo, in ker ga ni politika, ki bi si to drznil odkloniti, bodo v zameno vedno dobili nove koncesije od različnih vlad. Vsaj tako je bilo načrtovano. Cela množica trgov je monopolizirana z različnimi tržnimi distorzijami in izčrpava zasebno potrošnjo, konkurenca na številnih trgih je nična, posledično pa imamo najnižjo dinamiko nastajanja podjetij in najhitreje umirajoča podjetja v regiji. Trg dela je najbolj tog, bančni trg je med najšibkejšimi v regiji, prestrukturiranje podjetij najpočasnejše, mediji pa izpostava najmočnejših interesnih skupin. Imamo pa neverjetno število monopolov, ki zase trdijo, da so branik pravičnosti, socialnih momentov in slovenstva. Kot vladarji Slovenije so ustoličeni privatizacijski demoni, ki vodijo državo na obrobje zgodovine.

Ob upoštevanju tega, da je bil osrednji proces tranzicije rekonstrukcija gospodarstva (privatizacija ali razpad socialističnih podjetij in nastanek novih), lahko ugotovimo, da je bila gradualistična politika usmerjena predvsem v podporo državnim podjetjem, in to na račun vstopanja novih podjetij na trg. To je država lahko naredila na dva načina: prvič s tem, da se ni hotela umakniti iz gospodarstva in se je vanj aktivno vmešavala; in drugič, da je ohranjala tog trg delovne sile in s tem preprečevala prehod delovne sile v zasebni sektor. Kakšne možnosti je torej imel podjetniški sektor? Če je hotel podjetnik vstopiti na trg, je moral najprej plačati nepovratne stroške, ki so bili posledica visokih administrativnih ovir. Potem se je moral odpovedati delu svojega dohodka, ker je država kot glavni igralec na večini trgov s subvencioniranimi (cenejšimi) izdelki izrivala nova podjetja s trga. Podjetnik je moral prek zaplembe sredstev (davkov) financirati tudi subvencioniranje istih podjetij, ki so ga izrivala s trga. Seveda pa iz svojih prihodkov podjetnik ni plačeval samo obstoja državnih podjetij, ki brez subvencij ne bi preživela, ampak tudi obstoj državnih podjetij, ki so trg za svoje izdelke imela, pa jih je država razglasila za nacionalne šampione, ki so imeli to pravico, da so lahko financirali svoj razvoj iz sredstev (davkov), ki bi jih sicer podjetniki namenili za svoj razvoj. (se nadaljuje)

0 0
Feed