"Predsedstvo SFRJ je na včerajšnji seji sprejelo sklep o premeščanju poveljstev, enot in ustanov JLA iz ozemlja Republike Slovenije v druge dele Jugoslavije..." (Predsedstvo SFRJ, sklep št. 149)

Umik jugoslovanske armade iz Slovenije

"Predsedstvo SFRJ je na včerajšnji seji sprejelo sklep o premeščanju poveljstev, enot in ustanov JLA iz ozemlja Republike Slovenije v druge dele Jugoslavije..." (Predsedstvo SFRJ, sklep št. 149)

Na zasedanju vojnega parlamenta je bilo opaziti zanimivost - v stilu izida boja za slovensko samostojnost. Poslanca Milan Aksentijević in Milan Balažic sta zamenjala vlogi: Balažic se je v skupščini pojavil v uniformi častnika Teritorialne obrambe, saj je na sejo prišel neposredno iz svoje enote, polkovnik JLA Aksentijević pa je prišel v civilni obleki. Balažicu je že v preddverju skupščinske dvorane oponesel poslanec SDP Peter Bekeš z besedami, da uniforma ne sodi v hram demokracije. Balažic svojemu bivšemu strankarskemu kolegu ni ostal dolžan in je odvrnil, da mu je v teh vojnih dneh v čast nositi uniformo Teritorialne obrambe tudi v prostorih slovenskega parlamenta. Novinarji so imeli občutek, da Balažic tudi govori v imenu uniforme, ki jo je nosil: v svojem nastopu je namreč povedal, da ljudje v Teritorialni obrambi s skepso gledajo na Brionsko deklaracijo, kajti armada jo bo verjetno izrabila za prestrukturiranje in možni novi udar na Slovenijo. Zaradi teh dvomov se bo ob glasovanju vzdržal, ker Brionska deklaracija odstopa od deklaracije o neodvisnosti Slovenije, sprejete v tem parlamentu: "V tem času federalna armada kar naprej krši določila Brionske deklaracije. Sedanji čas ni ne čas vojne ne čas miru. JLA je brez nadzora, v vrhovnem poveljstvu se pišejo sklepi predsedstva SFRJ, zvezna vlada pa kot marioneta igra po taktu generalske klike. Če bo potrebno, bomo teritorialci spet šli v spopad z armado". Ko je začel razpravo polkovnik Aksentijević in zatrdil, da se tudi armada čvrsto zavzema za mir in torej podpira Brionsko deklaracijo - je del poslancev Demosa ob tem zapustilo skupščinsko dvorano. Poslanec JLA je imel sicer pripravljen daljši govor, vendar mu predsednik skupščine France Bučar ni dovolil, da bi povedal več kot to, kako bo glasoval. Zato je Aksentijević uspel zgolj na kratko opozoriti na dilemo vojne ali miru: slovenski vojak je streljal na jugoslovanskega, ta na slovenskega, pa sta se skupaj učila obrambe pred sovražnikom iz tujine. 


Večina poslancev si je prizadevala poiskati kompromisno rešitev, ki bi Evropo prepričala, da je Slovenija tista, ki želi do svojega cilja priti s pogajanji, pri tem pa ne bi smel biti preveč prizadet slovenski ponos. Med nakovalom hotenja po mednarodnem priznanju samostojne države in kladivom Brionske deklaracije se je našla skorajda čarobna formula: ta se je najprej imenovala "sklepi in stališča", kasneje pa Izjava Skupščine Republike Slovenije. Avtorji tega predloga so bili prav Grosovi liberalci, ki so nameravali z izjavo vsaj posredno omiliti trde pogoje Brionske deklaracije oz. Evropski skupnosti povedati, do katere mere in na kakšen način bo Slovenija uresničevala deklaracijo. Ostali zmernejši poslanci iz vladajoče koalicije in opozicije so ostali pri tem, da se v izjavi pove, da Slovenija ne bo odstopila od že storjenega na svoji poti k neodvisnosti. Zadržki so v Izjavi bili na liniji tega, da bo Slovenija po treh mesecih nadaljevala z vsem, kar je bilo predvideno - s postopno in sporazumno zagotovitvijo samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, njenim mednarodnim priznanjem in sporazumno ureditvijo odnosov z drugimi narodi oz. republikami v Jugoslaviji. Zahteve Sloveniji po deaktiviranju Teritorialne obrambe in vrnitvi vseh objektov in opreme JLA ne morejo biti na škodo plebiscitne odločitve državljanov Slovenije. Na predlog SDP je bil sprejet sklep, da mora vlada pripraviti program aktivnosti, da bi uresničili plebiscitni cilj, se pravi, izhodišča za pogajanja o razdružitvi z dosedanjo Jugoslavijo.

Izjava še posebej podčrtuje naslednje ključne momente: prvič, pravica do samoodločbe Slovenije ni bila nikoli sporna za nobeno jugoslovansko republiko ali zvezno institucijo ter je izrecno poudarjena tudi v jugoslovanski ustavi - predmet spora je samo način uveljavitve te pravice, ki jo Brionska deklaracija potrjuje z ugotovitvijo, da "le narodi Jugoslavije in zgolj oni sami lahko odločajo o svoji prihodnosti"; drugič, prebivalci Slovenije so se plebiscitarno odločili, da želijo živeti v samostojni državi - čeprav je Slovenija 25. junija ponovila svoj predlog za pogajanja, se zvezne oblasti niso bile pripravljene pogovarjati o osamosvojitvi Slovenije, temveč so proti njej nastopile z oboroženo silo; tretjič, armada je v Sloveniji doživela neuspeh in privolila v prekinitev ognja, obenem pa še vedno grozi z novim množičnim napadom z uporabo vseh sredstev - ker želi preprečiti nadaljnje prelivanje krvi in vztraja pri demokratičnih pogajanjih, je Slovenija sprejela usluge trojke Evropske skupnosti in za 90 dni ustavila implementacijo ustavnih aktov o osamosvojitvi; četrtič, Slovenija pričakuje, da bo Evropska skupnost preprečila nasilje JLA nad Slovenijo - prekinitev ognja in ustavitev sovražnosti Slovenija razume kot obveznost za vse strani, zato bo vsako dopolnjevanje vojaških garnizij JLA štela za flagrantno kršitev prekinitve ognja in Brionske deklaracije; petič, Slovenija pričakuje, da bo Evropska skupnost posebej pozorna do nekaterih odprtih vprašanj: pospešene mobilizacije rezervnega sestava armade zlasti v Srbiji, zagotavljanja varnosti starešinam in vojakom JLA, ki so v času vojne zapustili svoje enote, vrnitve vojakov JLA, ki so slovenski državljani, povračila škode, ki je bila Sloveniji povzročena v času vojaške intervencije; in šestič, slovenska skupščina sprejema Brionsko deklaracijo brez pridržkov in pogojev - kot da vse zgoraj našteto niso pridržki in pogoji - ter tako izraža polno zaupanje v dobronamernost Evropske skupnosti.

Skupščina naj bi sprejela tudi posebno pismo, ki so ga pripravili v slovenskem predsedstvu, in naj bi ga naslovili na druge jugoslovanske skupščine. V njem bi te opozorili na nastali položaj in jim predlagali, naj priznajo Slovenijo kot samostojno državo. Poslanci so podprli vsebino pisma, vendar menili, da bi ga morali dopolniti s stališčem, da se mora armada umakniti z ozemlja Slovenije. Pismo vsebuje še povabilo vsem republikam, da se udeležijo dogovorov o prihodnjem medsebojnem sodelovanju pri zagotavljanju prostega pretoka blaga, kapitala, ljudi in idej. Brionska deklaracija je bila na koncu sprejeta s 189 glasovi za, 11 proti in 7 vzdržanimi. Za obrambnega ministra Janeza Janšo je bil s tem napravljen velik korak nazaj, kar je s seboj nosilo to, da bo treba v prihodnje napraviti nešteto milimetrskih premikov, ki bodo v seštevku pomenili dva koraka naprej. Dejansko so imeli z deklaracijo največ problemov teritorialci, ki so morali po vojaški zmagi popuščati - in to poraženi armadi, katere ostanki v Sloveniji niso bili zaradi demoraliziranosti več toliko nevarni. Predsednik slovenske skupščine France Bučar je po sprejeti deklaraciji na novinarski konferenci menil, da gre najbrž za prvo slovensko soočenje s trdo evropsko stvarnostjo: pogoje v njej je Evropa Sloveniji diktirala. Slovenska razdružitev je bila res enostranski akt, a vanj je bila Slovenija prisiljena, ker v Jugoslaviji ni našla partnerja za pogovore; upati je, da bo 1. avgusta drugače. V Sloveniji je zdaj začel vladati - in strašiti - mir: uganka, ali nova država živi v miru, premirju ali v prekinitvi ognja, je ostajala do nadaljnjega nerazrešena. A napetost je vseeno popuščala, Sloveniji pa so zelo prav prišle številne kršitve premirja s strani JLA, tako da je lahko tudi sama prilagajala in odlagala uresničevanje Brionske deklaracije.

Slovenija ni v trimesečnem obdobju imela nikakršnih zagotovil Bruslja ali Washingtona, da jo bodo v primeru ponovnega napada armade branile sile pakta NATO. V zraku so obvisele zgolj medle obljube Evropske skupnosti, da bi ta ob novi vojni Slovenijo priznala kot neodvisno državo. Na podlagi Brionske deklaracije je v Sloveniji znova od mrtvih vstajala Jugoslavija, toda tolažilno dejstvo je bilo, da je njena oborožena sila na slovenskem ozemlju iz dneva v dan bolj usihala. Ker so bile razpadajoče enote JLA v Sloveniji nesposobne izvesti kakršnokoli vojaško akcijo večjega obsega, je generalštab potrdil Kadijevićevo oceno, da je v tem trenutku najkoristneje umakniti enote in vojaško tehniko iz Slovenije. Nov načrt je predvideval okupacijo Hrvaške, od koder naj bi se potem brez večjih težav odrinili nazaj proti Sloveniji ali pa le zaokrožili ozemlja Velike Srbije - in si sproti prilastili čim večji del nekdanjega skupnega zveznega premoženja. S tem razmislekom je armadni vrh pričakoval sejo zveznega predsedstva 18. julija 1991, na kateri naj bi padla odločitev o umiku armade - moštva, opreme in oborožitve - iz Slovenije v roku naslednjih treh mesecev. Za štiri člane srbskega bloka, ki jih je nadzoroval Milošević, je bilo jasno, da bodo glasovali za omenjeni sklep.

Janez Drnovšek se je vrnil na svoj položaj v zveznem predsedstvu, da bi zagotovil odločilni peti glas. Vendar pa se je izkazalo, da to niti ni bilo potrebno: po tem, ko so v sklep vstavili besedico "začasen", sta se z njim strinjala tudi predstavnika Makedonije ter Bosne in Hercegovine, Tupurkovski in Bogićević. Formulacija je poudarjala, da se s takšno odločitvijo ne prejudicira prihodnja ureditev odnosov v Jugoslaviji in se ne postavlja pod vprašaj njena ozemeljska celovitost. Tako oblikovani sklep - da se do dokončnega dogovora o bodočnosti Jugoslavije JLA umakne iz Slovenije - je armadi omogočal morebitno vrnitev v Slovenijo, Srbiji pa vzvod za pritisk na Ljubljano, če bi bilo to potrebno. Na nek način pa so se vsi bolj ali manj tiho zavedali, da ne gre za začasen umik in da odhod armade iz Slovenije pomeni, da se je ta bivša jugoslovanska republika dejansko odcepila od Jugoslavije. Edini član predsedstva, ki je glasoval proti umiku, je bil Stipe Mesić, ki je bil vznemirjen ob dejstvu, da se je Slovenija odcepila sama - brez Hrvaške, kateri Beograd tega ne bo dovolil. Mesić se je razpravi o umiku armade iz Slovenije hotel izogniti s proceduralno domislico o točki dnevnega reda, kjer bi razpravljali o varnostno-političnih razmerah na Hrvaškem. Njegov predlog je po hitrem postopku pogorel, kajti dogovori med Drnovškom in srbskim blokom ter Miloševićem in generalom Kadijevićem so bili trdni.

V Sloveniji je bilo naslednjega dne čutiti obzirno in pritajeno zadovoljstvo, ko je v Ljubljano s 127. seje zveznega predsedstva prispel sklep št. 149, ki je tako rekoč neformalno priznaval osamosvojitev Slovenije in njeno vojaško zmago: "Gospodin Milan Kučan, predsednik Predsedništva Republike Slovenije, Ljubljana. Poštovani predsedniče, Predsedništvo SFRJ je na jučer održanoj sednici donelo odluku o premeštanju komandi, jedinica i ustanova JNA sa teritorije Republike Slovenije u druge delove Jugoslavije...". V trenutku, ko je bil objavljen ta sklep zveznega predsedstva, je med nekaterimi oficirji JLA prišlo do čustvenih odzivov: tako je, denimo, poveljnik 5. letalskega korpusa polkovnik Bajić generala Kadijevića razglasil za izdajalca, poklical pilote in jim ukazal bombandiranje ciljev v Sloveniji - ukaz je bil po posegu generalštaba hitro preklican. Predsednik predsedstva Milan Kučan in obrambni minister Janez Janša sta si medsebojno čestitala za skupen uspeh odločitve, da se Slovenija brani z orožjem. Sanje, ki jih je v zadnjem stavku svojega govora 26. junija 1991 dovolil Kučan, so začele postajati resničnost. Besedam vizije samostojne države se je splačalo z voljo, znanjem in pogumom dati ustrezno težo. Slovenija je postajala svobodna in praktično neodvisna država, ker tokrat ni bilo zamujeno okno zgodovinske priložnosti. Stava je bila dobljena, ker je Slovenija razumno tvegala norost vojne: "Slovenija se je odločila za silo in si osvojila glavno nagrado. Evropi je dala lekcijo, na katero mirovni posredniki nikoli še pomislili niso - da vojna včasih ne predstavlja le globoko racionalne poti, ki jo je treba ubrati, zlasti še, če človek ve, da v njej lahko zmaga, marveč je včasih tudi edini način, da človek dobi, kar hoče" (L. Silber, A. Little).

Toda diplomatska bitka za mednarodno priznanje še zdaleč ni bila dobljena in Slovenija je bila globoko vpletena v mednarodni medijski spopad, kjer so prevladovali proizvodi Miloševićeve propagande. Zgoščeno je srbska agitacija izgledala takole: Slovenci so kovali zaroto in s svojim zavzemanjem za konfederacijo razbijali Jugoslavijo; ko jim ta projekt ni uspel, so izvedli referendum in se odcepili, napadli enote JLA, zavzeli stražnice na mejah in prevzeli mednarodne prehode suverene jugoslovanske države; Kučan je skrivaj uvažal orožje, mobiliziral 30.000 pripadnikov Teritorialne obrambe in jim ukazal ubijati; tako je bilo mrtvih 42 vojakov JLA in zajetih 2000; slovenske sile so blokirale vojašnice, z ujetniki ravnale nehumano in v nasprotju z mednarodnim pravom, na vse mogoče načine pa so maltretirale družine jugoslovanskih oficirjev itd. Vse do kraja se je sprenevedavi srbski predsednik Milošević držal interpretacije, v kateri je njegova odločilna vloga pri razbijanju Jugoslavije zvedena na neobstoječo, na pozicijo heglovske "lepe duše", ki se zgolj pritožuje nad tokom sveta, povsem pa spregleda lastno odgovornost za dogodke. V globalnem smislu sta za propad Jugoslavije tako krivi Evropska skupnost in ZDA: ta primer naj bi iz lastnih koristi izbrali zato, da bi prek vzpostavitve nacionalno čistih državic razbili tedaj veljavni pravni sistem OZN in moralna načela, na katerih temelji svetovna civilizacija. (se nadaljuje)


Zgornja vsebina je povzeta po knjigi Zakaj je Slovenija postala samostojna država (Balažic, 2016).

0 0
Feed