V jedru vseh politik dosedanjih vlad je igra ropanja nepreviligirane večine, enaka kot je bila prej, pod Cerarjem je odprta le sezona vnovične delitve naropanega kolača.

Ukinimo tajkunsko dogovorno ekonomijo

V jedru vseh politik dosedanjih vlad je igra ropanja nepreviligirane večine, enaka kot je bila prej, pod Cerarjem je odprta le sezona vnovične delitve naropanega kolača.

Številne tajkunske interesne skupine, ki se bojijo, da bodo izgubile privilegij brezpogojnega vsiljevanja svojih parcialnih interesov nepriviligirani večini državljanov, nas vneto prepričujejo, da vodijo strukturne reforme v popoln zlom. Podobne apokaliptične diagnoze ponujajo tudi režimski ekonomisti. Paradoksalno pri tem je, da so prav oni tisti, ki so s svojim gradualističnim eksperimentom pripeljali Slovenijo na rob socialne katastrofe. Vse dosedanje »reforme« ne predvidevajo odpravljanja institucionalne mešanice samoupravnega socializma in gradualizma, v katerem danes uspevajo interesne skupine, vsi drugi pa smo ujetniki njihovih parcialnih interesov. Kateri so torej tisti dejavniki, ki bi jih morale reforme odpraviti, če bi res hoteli vstopiti v sistem tržne demokracije?


1) Reforme se niso lotile jedra dogovorne ekonomije - ekonomsko-socialnega sveta, ki kot nevoljeni organ dogovorno korigira izide tržnega gospodarstva. To seveda pomeni, da bo prostor tržne demokracije še naprej omejen samo na tiste odločitve, ki bodo v soglasju s parcialnimi interesi socialnih partnerjev (kako zelo socialni so ti partnerji, si lahko danes ogledamo na primerih tekstilne, lesne, obutvene pa še katere druge industrije). Če bi bile reforme resnično liberalne, bi bil eden prvih ukrepov odprava tega totalitarističnega organa. Ni namreč jasno, zakaj se lahko posameznik na političnem trgu odloča po svoji presoji in voli tistega, za katerega meni, da najbolje zastopa njegove interese, medtem ko mu na gospodarskem trgu ni dano odločati o samem sebi, ampak se mu vsili posrednike, ki oktroirajo v ekonomsko-socialnem svetu. Torej, kaj je tako liberalnega v tem, da volivci izberejo spremembe, dobijo pa spremembe, ki so v skladu s parcialnimi interesi njim vsiljenih posrednikov?

2) Reforme niso odpravile političnega trga prerazdeljevanja, ampak so ga samo preuredile. Vse, kar so prinesle, je to, da so s tega trga izrinile eno vrsto podjetnikov in jo zamenjale z drugo – državno-tajkunsko. Ti bodo imeli to srečo (resnici na ljubo, si jo bodo z vztrajnim lobiranjem prigarali), da bodo v imenu razvoja vseh nas upravičeni do denarja, ki ga zaslužijo drugi. Povedano drugače, če ste podjetnik, ki nima te sreče, da bi ga razsvetljeni vladar razvrstil v kategorijo nacionalnih šampijonov, prednostnih projektov nacionalnega pomena, podjetniške elite oziroma česa podobnega, boste to občutili tako, da vam bodo reformisti sredstva, ki ste jih zaslužili s svojim delom na trgu, enostavno preusmerili k investicijskim načrtom drugih podjetnikov. Ne glede na velike besede o debirokratizaciji, umikanju politike iz gospodarstva in urejanju poslovnega okolja podjetij. Doslejšnje »reforme« tako še enkrat več ohranjajo relikt dogovorne ekonomije podaljšane v gradualizem - namesto povečanja moči trga bo nepriviligirana večina, ki dela na trgu, še vedno podrejena prerazdeljevanju na političnem trgu. Seveda iz podjetij, ki se jim veliko bolj splača lobirati na političnem trgu kot delati na gospodarskem trgu. Kaj je v tem tako liberalnega, da dobijo posamezniki, ki nastopajo na gospodarskem trgu, ne glede na svojo produktivnost, samo toliko, kolikor jim priviligirani državni podjetniki s političnega trga blagohotno dovolijo vzeti?

3) Ni jasno, v čem je model počasne privatizacije v »nacionalno pomembnih sektorjih«, ki poteka tudi pod patronatom državi ljubih tajkunskih podjetnikov, tako zelo različen od izrazito neliberalnega modela gradualistične privatizacije? Očitno je, da je privatizacija še enkrat več zajadrala pod vpliv interesnih skupin, ki pod krinko zaskrbljenosti za nacionalno substanco sledijo zgolj svojim ciljem. Kaj je tako liberalnega v tem, da država upravlja velike sisteme? Sta mogoče politično kadriranje in politično alociranje naložb liberalna?


Pahorju, Bratuškovi in Cerarju očitno ni jasno, da ni mogoče delati tržnih reform v institucionalnem okolju samoupravnega socializma, ki je navajeno na keynesiansko navdahnjeno gradualistično ekonomsko politiko. Namreč, če se bo nevoljenim parastrukturam v obliki koalicij državnih podjetnikov, delodajalcev iz državnih podjetij, sindikatov, različnih karteljašev, ekonomsko-socialnega sveta, GZS in podobnih paralelnih skupin iskalcev rent tako zazdelo, potem bodo imeli vse možnosti institucionalne blokade tistih reform, ki se ne bodo skladale z njihovimi parcialnimi interesi. Povedano drugače, naredili ne boste ničesar. Državljani pa bomo lahko šli še milijonkrat na volitve, ampak na koncu bo o naši usodi vedno znova odločal eden izmed centralnoplanskih organov, ki se na daleč ogiba volje volilnega telesa, če ta ni v skladu z njegovo vizijo družbe. Zato gradualisti, sindikati, državni podjetniki, ljubitelji nacionalnega interesa, karteljaši in drugi iskalci bližnjic v tržni demokraciji ne skrbite, v jedru je še vedno igra ropanja nepreviligirane večine, enaka kot je bila prej, odprta je le sezona vnovične delitve naropanega kolača.


Zgornja vsebina je povzeta po knjigi Propad Slovenije (Balažic, 2016) in predstavlja temelj gibanja Nova prihodnost.

0 0
Feed