Ker želimo razvoj slovenskega gospodarstva, ne bomo ponavljali napak prejšnjih neuspešnih vlad z novim političnim vmešavanjem v gospodarstvo.

Ukinimo ministrstvo za gospodarstvo

Ker želimo razvoj slovenskega gospodarstva, ne bomo ponavljali napak prejšnjih neuspešnih vlad z novim političnim vmešavanjem v gospodarstvo.

Delovanje državnega aparata v podporo podjetništvu bi bilo optimalno takrat, ko zagotavlja upoštevanje pravil tržne igre (vladavine prava) in prepušča odločitve o oblikovanju tržne igre tržnim igralcem. Toda glede na vsesplošno prepričanje, da je država pametnejša od podjetnikov in ji je zato podeljen mandat usmerjanja gospodarstva k ciljem, oddaljenim v prihodnost, bi bilo za razvoj tržnega gospodarstva najbolj zdravo, da bi ministrstvo za gospodarstvo ukinili. Z navedenimi predpostavkami namreč gospodarska politika izriva podjetnike s trga in (niti ne preveč paradoksno) oddaljuje lastne želene cilje daleč v prihodnost. To se dogaja po več poteh. Prvič, prek prerazdeljevanja sredstev, pobranih z davki, ki jih plačujejo vsa podjetja, k posameznim klientelističnim ciljem v gospodarstvu (oziroma skupinam podjetij). S tem intervencionistično ministrstvo za gospodarstvo neposredno spreminja naložbeno politiko podjetij, ki plačujejo davke. Dvomimo namreč, da bi katerokoli podjetje samo od sebe imelo preferenco po usmerjanju lastnih sredstev v financiranje programov prestrukturiranja tekstilne industrije ali v podporo podjetjem nanotehnologije, pa jih danes zaradi preferenčne funkcije države mora, četudi na račun lastnega razvoja. Drugič, vedno ko deli sredstva država, se zamegli signal, ki ga sicer oddaja trg, o ustreznosti posameznih funkcij ponudbe podjetij, saj se njihovi parametri ne oblikujejo na podlagi tržnega mehanizma, ampak državnih akcijskih načrtov. In, tretjič, država s prerazdeljevanjem sredstev omogoči, da jih dobijo plenilski iskalci rent, ki imajo zaradi političnega cikla, ki mu je podrejeno ministrstvo za gospodarstvo, možnost izkoristiti različne privilegije - bodisi zaradi asimetričnih informacij, ki jih imajo podjetniki, ki so močnejši lobisti, bodisi ker pride do moralnega hazarda, kjer igra država tržno igro z denarjem drugih, tako da podpira tajkunska podjetja, v katerih je lastniško udeležena. Namesto takšnega dirigističnega aparata bi morali zainteresirani podjetniki sami prostovoljno oblikovati različna interesna gospodarska združenja, ki bi na tržni podlagi ponujala različne programe in zbiranje sredstev za njihovo izvajanje. Prednosti takšnega sistema je več. Prvič, podjetniki lahko sami za svoj denar uresničujejo svoje naložbene načrte brez strahu, da bi njihova sredstva prerazdelili na druge, s podjetji nepovezane projekte. Drugič, gospodarstvo postane po tej poti neodvisno od političnega cikla, kar pomeni manj možnosti za vizionarske načrte in eksperimente različnih vlad ter manj poti za iskalce rent, ki izkoriščajo politične povezave (lastniške ali asimetrične informacije). In če je logično, da je cikel denarne politike neodvisen od političnega cikla, zakaj ne bi bil tak tudi poslovni cikel? Tretjič, če hoče podjetnik voditi poslovno politiko samotnega volka ali ugotovi, da se mu takšna poslovna politika bolj splača, naj mu bo takšna izbira tudi omogočena. Četrtič, ni jasno, zakaj bi bilo zagotavljanje nekaterih javnih dobrin (na primer zalog nafte) bolj učinkovito v državnih rokah kot v sistemu zasebnih koncesij. In nenazadnje, petič, če bodo podjetniki ocenili, da za vložen denar v različnih interesnih združenjih ne dobijo dovolj, lahko takšno interesno združenje mirne volje zapustijo ali pa razpustijo. »Birokratskega prerazdeljevalnika« v obliki današnjega ministrstva pa nikakor ne morejo kaznovati za dejanja, ki so v nasprotju z njihovimi naložbenimi načrti. Ker želimo res spremeniti razvojno pot slovenskega gospodarstva, ne bomo ponavljali napak intervencionistične gradualistične politike prejšnjih neuspešnih vlad z novim vmešavanjem v gospodarstvo in prerazdeljevanjem denarja od tistih, ki ga ustvarjajo, k iskalcem rent v obliki monopolov, političnih lobijev, državnih podjetij in nacionalnih šampionov. Ne bomo igrali vloge razsvetljenega vladarja in ustanavljali vedno novih mehanizmov za koordinacijo gospodarstva, ampak bomo to prepustili podjetnikom samim oziroma trgu. Priporočilo »we will be watching you« naj se torej čimprej spremeni v »we don't want to see you« - seveda ob predpostavki, da hočemo imeti učinkovito gospodarstvo, ki je bolj podobno tržni demokraciji ter temelji na individualni svobodni izbiri, in ne na kolektivistično-planskem nadzornem mehanizmu tipa Sovjetske zveze. Najbolj posemanja vredne uspešne in bogate družbe so na zahodu, ne na vzhodu.



Zgornja vsebina je povzeta po knjigi Propad Slovenije (Balažic, 2016) in predstavlja temelj gibanja Nova prihodnost.

0 0
Feed