Zdaj poslušamo ultimat za ultimatom. Agresor bo nagrajen, napadeni pa kaznovani.

Tveganje z Brionsko deklaracijo

Zdaj poslušamo ultimat za ultimatom. Agresor bo nagrajen, napadeni pa kaznovani.

4. julij 1991 je bil do neke mere slovesen dan, kajti Slovenija je po tednu dni vojne spet nadzorovala vse mejne prehode. Zahod je še vedno menil, da je Slovenija po sporazumu s predsednikom zvezne vlade Markovićem pretiravala s postavljanjem zahtevnih pogojev za umik armade, zaradi česar so generali najavljali ostre protiukrepe. Iz besed zahodnih diplomatov je bilo mogoče razbrati hipokrizijo: zaskrbljeni so bili zaradi možnega razvoja dogodkov v Beogradu, ki je še vedno upal, da bo slovenska neodvisnost zgolj nekajdnevna epizoda. Toda v nečem so imeli prav - iz bivše jugoslovanske prestolnice je prišel nov ultimat. Na seji zveznega predsedstva, katere se Janez Drnovšek ni udeležil, so ostali člani pod predsedovanjem Mesića soglasno sprejeli sklep, s katerim so od Slovenije terjali, da do 7. julija 1991 do 12. ure znova vzpostavi zvezni mejni režim, Teritorialno obrambo pa razoroži. Mnogi v slovenskem političnem vrhu so bili presenečeni nad glasovanjem Mesića, ki naj bi zastopal interese "zavezniške" Hrvaške, Drnovšek pa se ni preveč čudil: prav Mesić je bil med najbolj zagretimi, ki so slovensko vodstvo skušali prepričati z "zadnjim svarilom", naj se Slovenija vda, saj so generali trdno odločeni, da jo zmeljejo.


Ker je omenjeni ultimat povečal zaskrbljenost, ki je po utrditvi premirja malo popustila, je obrambni minister Janez Janša poveljnikom in častnikom Teritorialne obrambe poslal brzojavko, v kateri je ultimat zveznega predsedstva označil kot nasprotovanje plebiscitni odločitvi slovenskega naroda. Slovenija nanj ne bo pristala niti v primeru, če bi Evropska skupnost in ZDA podprle ultimat, ker ni mogoče ravnati v nasprotju z odločitvijo absolutne večine slovenskega volilnega telesa. Poleg tega zahodna javnost močno pritiska na svoje vlade in parlamente ter jih sili k mednarodnemu priznanju Slovenije. V teh razmerah je moč pričakovati nova zaostrovanja in resnejše spopade. Zato Teritorialna obramba krepi svoje enote na slovenski jugovzhodni meji: če bo nasprotnik uspešno zadržan in ne bo mogel prodreti v globino ozemlja, lahko Slovenija računa na mednarodno podporo "in skorajšnje priznanje, kar lahko hipoma ustavi agresijo".

Zvezno predsedstvo je s svojim ultimatom poskušalo povzeti stališča generalštaba, tako da bi ta spet poslušal svojega vrhovnega poveljnika. Obenem pa se je naslanjalo na sveženj dogovorov z evropsko trojko, ki je pričakovala obnovitev ustavne oblasti po vsej Jugoslaviji. Vendar je zvezna država nehala obstajati - vsaj v Sloveniji: le-ta ni več priznavala jugoslovanske ustave, zaradi napete situacije pa se je upirala, da bi slovenske oborožene sile potegnila nazaj v vojašnice, saj teh pravzaprav niti ni imela. Premirje je Teritorialna obramba izkoristila za to, da je okrepila barikade: začasne barikade, postavljene z avtobusi in tovornjaki, so bile nadomeščene s pastmi za tanke - "španskimi jezdeci" - narejenimi iz prekrižanih traverz in bodeče žice. Ponižani generali so bili zaradi tega razjarjeni in Kadijević je prek Tupurkovskega Kučanu sporočil, da ni Slovenija izpolnila ničesar od dogovorjenega, zato bo armada ukrepala. Že dva dni prej so namreč v generalštabu sestavili načrt masivnega napada na Slovenijo, katerega cilj je Kadijević razkril z neodmerjeno strastjo: "Dvignil sem vse, grem neselektivno, izbrisal jih bom z obličja zemlje". Iz besnega zveznega obrambnega ministra je še zadnjič govoril general Adžić, ki je vztrajal pri pokoritvi Slovenije in ohranitvi celovite Jugoslavije.

Kadijević pa je vse bolj sprejemal Miloševićeve argumente: jasno mu je bilo, da bodo srbski predstavniki v zveznem predsedstvu preprečili nov napad JLA na Slovenijo, kateri je Milošević za zaprtimi vrati že priznal pravico do odcepitve. General Kadijević je bolj razmišljal o tem, da bi bilo treba Slovenijo zaradi upora in sramotnega poraza armade kaznovati, nato pa ji dovoliti, da gre svojo pot. Če je Milošević vse bolj obvladoval zvezno vojsko, pa mu pri zvezni diplomaciji, ki jo je vodil Budimir Lončar (Hrvaška), tega še ni uspelo. Ta je bila Sloveniji skoraj tako nevarna kot armada: po zahodnih prestolnicah je umirjala razmere z zatrjevanjem, da poseg od zunaj ni potreben, ker zvezno predsedstvo in vlada delujeta normalno, armada je pod kontrolo in se umika. Predsednik Milan Kučan je na seji slovenskega predsedstva ob tem skoraj sarkastično govoril o "potolaženi Evropi": na mejah bo vzpostavljeno prejšnje stanje, Ljubljana bo federaciji spet plačevala carine in Slovenija se bo znašla tam, kjer je bila - v enotni Jugoslaviji, ki jo podpira Zahod in zapletena v neskončna pogajanja s federacijo, ki ne bodo peljala v nobeno produktivno smer. Za to Evropo je bilo v Sloveniji očitno prelito premalo krvi.

5. julija so se vse enote JLA - razen tiste na Brniku - vrnile na svoje izhodiščne položaje v vojašnice. Čez noč se je sicer še zgodilo nekaj manjših provokacij, a republiška koordinacija je Teritorialni obrambi prepovedala energičnejše odgovore, da ne bi vse skupaj znova preraslo v nov spopad. Po prvih ocenah vladne komisije je škoda agresije na Slovenijo znašala 2,7 milijarde dolarjev, ne upoštevajoč tega, da Teritorialni obrambi ni bilo vrnjeno orožje, odvzeto maja 1990 in vredno več kot 700 milijonov dolarjev. Na seji slovenskega predsedstva nihče ni razmišljal o izročitvi meje nazaj armadi, zvezni policiji in carinikom. Predsednik vlade Lojze Peterle in Janez Drnovšek sta poročala s svojih obiskov v Belgiji in Švici: očitno je bilo, da še ni čas za kakršenkoli pretiran optimizem glede spremembe splošnega negativnega stališča zahodnih vlad do slovenske neodvisnosti. Evropska skupnost je ta dan celo sprejela deklaracijo o zamrznitvi gospodarske pomoči in prepovedi prodaje orožja za celotno območje Jugoslavije. Zunanji ministri evropske dvanajsterice pa so na sestanku v Haagu izrazili zahtevo po zamrznitvi vseh osamosvojitvenih dejanj od 25. junija naprej. Slovensko vodstvo, postavljeno med Scilo pritiskov iz tujine in Karibdo groženj armadnega vrha, je na ultimat zveznega predsedstva odgovorilo v dveh ključnih točkah: prvič, nesprejemljivo je postavljanje ultimatov brez pogajanj, kot da gre za center na eni strani in uporno provinco na drugi, ne pa za sporazumno reševanje sporov med dvema državama; in drugič, zahteva, da se na mejah vzpostavi stanje pred 25. junijem 1991, je za Slovenijo nesprejemljiva.

Medtem se je na Brionih začel sestanek med predstavniki Slovenije, Hrvaške, Jugoslavije in Evropske skupnosti. Čeprav Srbija in armada na teh pogovorih nista neposredno sodelovali, se je evropska trojka - tokrat v sestavi zunanjih ministrov Nizozemske (van den Broek), Luksemburga (Poos) in Portugalske (de Pinheiro) - že naučila, da se mora posebej lotiti srbskega člana zveznega predsedstva Jovića, izza katerega je stal Milošević s svojim vplivom na armadni vrh. Jović je pričakoval pogovor o zamrznitvi "separatistične odločitve" Slovenije za tri mesece, da bi v vmesnem času poiskali sporazumno politično rešitev. Vendar je bil prisiljen poslušati še marsikaj drugega: van den Broek je dal Joviću jasno vedeti, da v kolikor znova pride do nasilja in enostranske vojaške akcije, potem bo Evropska skupnost verjetno takoj priznala slovensko samostojnost. Narediti je treba vse, da do tega ne pride, k čemur prispeva tudi izjava srbskega predsednika Miloševića, da sprejema pravico do samoodločbe, kar lahko sčasoma privede do odcepitve posameznih jugoslovanskih republik. Pogajanja o prihodnosti Jugoslavije imajo smisel, če se utrdi premirje, to pa je moč zagotoviti le s polnim delovanje zveznega predsedstva in njegovim ustavnim nadzorom nad armado.

Evropska trojka je bila neusmiljena, van den Broek skoraj sovražno razpoložen do Slovenije. Arogantno obnašanje ni dopuščalo veliko razprave in trda alternativa - ponudbo, kakršna je na mizi, vzemi (je enako mir) ali pusti (je enako vojna) - ni dovoljevala velike izbire. Kučan je uvodoma podčrtal, da je treba spor internacionalizirati, saj armada brez civilnega nadzora spet lahko napade: "Slovenija je bila napadena in napadena je bila na slovenskih tleh". Da do tega ne bi spet prišlo, Slovenija potrebuje poroštvo mednarodnih institucij, trimesečni rok pa razume kot čas pogovorov, v katerih sta odprti obe možnosti - ali popolna neodvisnost Slovenije ali zveza držav. Van den Broek mu je predstavil štiri zahteve - Bučar jih je ocenil za ultimat, ne pa pogajanja - od katerih Evropska skupnost ne namerava odstopiti: prvič, mejne prehode nadzira slovenska policija v skladu z zveznimi predpisi, na meje pa se vrne tudi JLA; drugič, carine so zvezna pristojnost; tretjič, na mejah je potrebno vzpostaviti stanje pred 25. junijem 1991; in četrtič, Slovenija mora ukiniti blokado vojašnic JLA in svoje enote vrniti v vojašnice. Malo kasneje je bila dodana še peta zahteva - izpustitev vseh ujetnikov (tudi oficirjev JLA) najkasneje do 8. julija do polnoči. Kučan je odgovoril, da bo sprejetje omenjenih petih točk v Sloveniji razumljeno kot kapitulacija: gre za omejevanje pravice do samoodločbe, od slovenske deklaracije o neodvisnosti pa ne bi ostalo tako rekoč nič. Slovenija ne more sprejeti takšnega ultimata, saj je položaj drugačen kot prej: v JLA ni več Slovencev, zato ljudje neslovenske vojske ne bodo več spustili nazaj.

Kučan je zaostroval: "V Sloveniji je vojna in vojna še traja. ...Ante Marković ves čas govori, da je to državna meja, na njej pa mora biti armada - ki strelja na naše ljudi. Mogoče bi to bilo opravičljivo prej, ko je to bila še JLA, torej tudi naša. Danes v tej armadi ni več Slovencev, ne Hrvatov, ne Makedoncev; to je srbska armada, in koga naj varuje srbska armada?" Če armada sprejme sklep, da ne bo šla na mejo, je Slovenija pripravljena demobilizirati Teritorialno obrambo. Pritegnil mu je Peterle z opazko, da trimesečni moratorij s seboj nosi ponovno tlačenje Slovenije nazaj v Jugoslavijo, tu pa je še armada: "Za naše ljudi bo nesprejemljivo, da pustimo agresorja priti po mirni poti na mejo, če ga prej nismo pustili s silo". Člani slovenske delegacije so bili obupani in menili, da evropski ultimat predpostavlja odpoved neodvisnosti. Nekateri med njimi so si že predstavljali, kako jim po vrnitvi v Ljubljano na zasedanju slovenske skupščine odirajo kožo. A Nizozemec je ostal trden - če bo Slovenija vztrajala pri enostranskih odločitvah, je konec s posredovanjem Evropske skupnosti, Slovenija pa se bo soočila z nadaljevanjem vojne. Pri svojem predlogu ne dovoli spremeniti niti črke, ker se mu zdi uravnotežen - malo kaznuje Slovenijo, malo pa Markovića.

Generali so van den Broeku dali trdna zagotovila, da ne bodo več uporabljali sile. Za Kučana je bilo slednje nekoliko preveč: "Ključni problem je razmerje JLA-Predsedstvo SFRJ. Kdo lahko jamči za življenje tistim oficirjem, ki so zapustili JLA. Sprejem vseh pogojev bi bila kapitulacija. Jugoslovanska vlada daje nemogoče predloge. Slovenija se je šest let sama bojevala za demokracijo. Grožnje JLA so grožnje demokraciji v Jugoslaviji. Mesića vprašajte, ali ima predsedstvo oblast nad JLA. ...Spoštujemo vse predloge, ker so razumni, vendar je to premalo. Sprejeti jih morajo tudi drugi. Ali lahko da JLA izjavo, da se odpove vsem akcijam za tri mesece?" Slovenija sicer težkega srca sprejema druge predloge, toda po Kučanu je treba vedeti, da tu ne gre za soočanje z argumenti, marveč z grobo silo. Van den Broek skuša Kučana pomiriti z obljubo, kako je status quo le začasen, torej za obdobje treh mesecev, v katerem se rahlemu miru daje nekaj več možnosti. Kučan ostro replicira: "To ni samo moja kapitulacija, temveč vseh; kaj smo s tem pridobili? Nekaj mrtvih, ranjenih in škode za tri milijarde dolarjev". Nizozemec Kučana ostro opozori zaradi te izjave, kar še enkrat vzpodbudi Peterleta: "Tisti, ki smo ustavili divjanje JLA, zdaj poslušamo ultimat za ultimatom. Agresor bo nagrajen, napadeni pa kaznovani. Slovenija je eno leto ponujala pogovore o odprtih vprašanjih in že zdaj ve, kako bodo potekali pogovori od zdaj naprej. Pod takšnimi pogoji mora vlada odstopiti - prihodnjič se boste pogajali z vojaško skupino".

Nič ni pomagalo: van den Broek je ostal neomajen in hitro za tem sklical plenarno sejo, na kateri je bila podpisana Brionska deklaracija. Osrednji del skupne deklaracije je obsegal pet točk, okrog katerih se vse strani strinjajo, da morajo biti v celoti spoštovane: prvič, le narodi Jugoslavije in zgolj oni sami lahko odločajo o svoji prihodnosti; drugič, v Jugoslaviji je nastala nova situacija, ki zahteva natančen nadzor in pogajanja med različnimi stranmi; tretjič, nujno, vendar ne kasneje kot 1. avgusta 1991, se morajo začeti pogajanja o vseh vidikih prihodnosti Jugoslavije, brez vnaprejšnjih pogojev in na osnovi načel Helsinške listine in Pariške listine - vključno s spoštovanjem pravice narodov do samoodločbe in ustreznimi načeli mednarodnega prava, ki se nanašajo na ozemeljsko celovitost držav; četrtič, zvezno predsedstvo mora vzpostaviti polno avtoriteto in odigrati svojo politično in ustavno vlogo, zlasti glede na zvezne oborožene sile; in petič, vse vpletene strani se bodo vzdrževale slehernih enostranskih, zlasti nasilnih dejanj.

Brionska deklaracija je v slovenskem vodstvu kljub vsemu porajala dvome, še bolj pa zaskrbljenost, kako bo sprejeta v Sloveniji. Kučan jo je v svoji prvi izjavi za javnost interpretiral kot način za doseganje miru, kjer je Slovenija pokazala svojo fleksibilnost in si pri Evropski skupnosti zato pridobila zaupanje; avgusta 1991 se bodo začela pogajanja o prihodnosti Jugoslavije, tako da bo pot do dokončnega priznanja slovenske samostojne države še dolga. Ko se je naslednjega dne, 8. julija, slovenska delegacija vrnila z Brionov, se je isti hip razvnela vroča debata o tem, ali naj slovenska skupščina sprejme ali zavrne Brionsko deklaracijo. Alternativa je bila jasno artikulirana že na razširjeni seji slovenskega predsedstva: ali dosledno uveljaviti deklaracijo in dogovore z Brionov, kar bi pomenilo, da bi Slovenija izgubila vso svojo težko izborjeno vojaško prednost - enote JLA bi, zaščitene z deklaracijo ostale v Sloveniji in bile dopolnjene s srbskimi rezervisti, tako da bi bila Slovenija praktično okupirana; ali pa zavrniti deklaracijo, kar bi po vsej verjetnosti vodilo v nove letalske napade in kopenski napad na Slovenijo velikih razsežnosti - ob tem, da bi Ljubljana izgubila evropsko podporo in zašla v politično ter gospodarsko blokado. Pretehtalo je spoznanje, da Slovenija nima druge možnosti kot da zaupa Bruslju, hkrati pa izkoristi Miloševićevo politiko, ki ni več načrtovala nasilno zadrževanje Slovenije v okvirih Jugoslavije, saj je svojo prednostno nalogo videla v oblikovanju Velike Srbije. (se nadaljuje)


Zgornja vsebina je povzeta po knjigi Zakaj je Slovenija postala samostojna država (Balažic, 2016).

0 0
Feed