Slovenska politika in diplomacija sta hiteli, saj je v zraku visel občutek, da je vprašanje priznanja Slovenije vprašanje nekaj tednov.

Trimesečni moratorij in boj za priznanje neodvisnosti

Slovenska politika in diplomacija sta hiteli, saj je v zraku visel občutek, da je vprašanje priznanja Slovenije vprašanje nekaj tednov.

Ker je bil v Brionski deklaraciji 1. avgust 1991 določen kot datum, ko bi se morala med (bivšimi) jugoslovanskimi republikami začeti pogajanja o prihodnji obliki skupne države oz. razdružitvi - teh pa ni bilo na spregled od nikoder - je z vednostjo in podporo State Departmenta znova stopila v akcijo evropska trojka (van den Broek, Poos, de Pinheiro). V Beogradu so bili 4. avgusta pogovori z Miloševićem povsem neuspešni, saj je srbski vožd zavrnil evropske predloge z izgovorom, da hoče Evropska skupnost vzpostaviti nad Jugoslavijo protektorat in pripeljati na njeno ozemlje evropske enote. Trdil je, da Srbija ni z nikomer v vojni, zato tudi ne bo podpisala nobenega premirja. Jović je evropske zahteve celo primerjal z ultimatom Avstro-Ogrske leta 1914 in resolucijo Informbiroja leta 1948. Trojka je jezna zaradi takšnega odziva hitro odšla v Slovenijo, kjer so jo na Brdu pri Kranju sprejeli Kučan, Drnovšek, Bučar, Peterle, Rupel in Janša. Slovensko vodstvo je trojki izročilo dokument, ki ga je na podlagi osnutka zunanjega ministrstva dopolnilo in sprejelo razširjeno predsedstvo dva dni prej. 


V omenjenem dokumentu so bile poudarjene naslednje temeljne točke: prvič, Slovenija je dosegla bistvene elemente državnosti, zato želi v najkrajšem času pridobiti mednarodno priznanje; drugič, Slovenija bo kot neodvisna država dejavnik stabilnosti na Balkanu in bo služila kot model za proces postopnega prilagajanja in vključevanja prostora jugovzhodne Evrope v evropske politične in ekonomske integracije; tretjič, Slovenija ne želi svoje samostojnosti doseči na račun dezintegracije ostale Jugoslavije, zato si rešitev predstavlja v sosledju treh pasov - prvi je Slovenija, drugi Hrvaška, tretji pa Srbija, Črna gora, Bosna in Hercegovina ter Makedonija; četrtič, Slovenija želi postati nevtralna država, zato bo svojo varnost z lastno vojsko (Teritorialno obrambo) zagotavljala v okviru KEVS; in petič, Slovenija namerava skozi postopno prilagajanje postati članica Evropske skupnosti. Razočarani nad Miloševićem so bila trojki slovenska stališča sprejemljivejša kot dotlej. V neuradnem delu pogovora je Poos Bučarju celo namignil, da Evropa ne bo nasprotovala slovenski samostojnosti. Na srečanju ministrov Evropske skupnosti 6. avgusta je trojka ustno poročala: Milošević je bil prvič nedvoumno označen kot glavni krivec za razpad Jugoslavije; Srbija pripravlja vojno proti Hrvaški in drugim republikam, da bi si priključila ozemlja in ustvarila etnično homogen srbski teritorij. Na zasedanju KEVS 7. in 8. avgusta pa je resolucija o Jugoslaviji terjala, da se morajo pogovori o prihodnosti države začeti najkasneje 15. avgusta.

Zadnji ameriški veleposlanik v Jugoslaviji, Warren Zimmermann, je v svojih poročilih Washingtonu - pozneje pa tudi v objavljenih spominih - zavračal odgovornost Zahoda in ZDA za razpad Jugoslavije, našel pa jo je in sistematično porazdelil med vse bivše jugoslovanske republike ter njihove voditelje: "Ko zgodovinska sodba izvaja svoje raziskovanje o smrti Jugoslavije, sam vidim naslednje obtožnice: Slovenija za sebičnost proti svojim jugoslovanskim sodržavljanom; Tuđmanova Hrvaška za neobčutljivost proti srbskemu prebivalstvu in lakomnost proti bosanskim sosedom; JLA za ideološko trdoto in aroganco, ki sta kulminirali v vojnih zločinih; Radovan Karadžić za napad na načelo strpnosti v etnično najbolj pomešani jugoslovanski republiki; in nad vsemi, Slobodan Milošević za načrtovanje in izvajanje strategije, ki je neposredno privedla do razpadanja države in smrti več sto tisoč njenih državljanov. ...V poskusu, da vzpostavi nad Jugoslavijo gospostvo, jo je Slobodan Milošević uničil". Čeprav so ZDA reševanje jugoslovanske krize formalno prepuščale Evropski skupnosti, so iz ozadja krepko vplivale na razvoj dogodkov. Veleposlanik Zimmermann je pred začetkom mirovne konference v pogovoru s predsednikom Kučanom izrazil pričakovanje Washingtona, da bo Slovenija kot suverena država tvorno sodelovala v mirovnem procesu in urejanju jugoslovanske krize. V zamenjavo za takšno aktivno vlogo je Kučanu ponudil, da ZDA ne bodo raziskovale, kdo je za kaj kriv, čeprav "jim je jasno, da bistveni del odgovornosti za to, kar se v Jugoslaviji dogaja, nosi Slovenija". Američani so dolžni povedati, da je Slovenija ravnala enostransko in ni bila pripravljena na pogajanja.

Kučan je o vsebini tega pogovora poročal na seji slovenskega predsedstva 5. septembra 1991, na kateri je tekla razprava o slovenskih izhodiščih za mirovno konferenco v Haagu. Predlog o sklicu mednarodne konference so namreč članice Evropske skupnosti 3. septembra operacionalizirale v deklaraciji in njen pričetek naznanile 7. septembra. Pod predsedovanjem lorda Carringtona naj bi konferenca izhajala iz znanih načel: prvič, da enostransko nasilno spreminjanje meja ni možno; drugič, da je potrebno zaščititi pravice vseh v Jugoslaviji; in tretjič, da velja dosledno spoštovati vse legitimne interes in težnje. Dodatno so k tem načelom poudarile, da se že dolgo časa zavedajo obstoja nove situacije v Jugoslaviji: ta po njihovem mnenju zahteva nove odnose in strukture, ki bodo izšle iz načela, po katerem lahko o svoji prihodnosti samostojno odločajo samo narodi Jugoslavije. V tem kontekstu izraža Evropska skupnost pripravljenost sprejeti vsako rešitev, ki bo rezultat pogajanj v dobri veri. Slovensko vodstvo je na podlagi stališč ZDA in držav Evropske skupnosti ocenilo, da obstaja velika možnost za daljše prehodno stanje in podaljšanje trimesečnega moratorija, kjer Slovenija ne bo dobila mednarodnega priznanja. Prej nasprotno - Washington in nekatere evropske države še naprej podpirajo oblikovanje neke drugačne Jugoslavije, v objemu katere bi se znova znašla tudi Slovenija. Zato je predsedstvo sklenilo, da bo Slovenija sicer pomagala pri urejanju razmer v Jugoslaviji, kot država, ki je le še posredno vpeta v spopad, pa ne bi sodelovala v tistem delu haaške mirovne konference, ki bo posvečen neposrednemu razreševanju jugoslovanske krize.

Sloveniji se je 7. oktobra iztekel trimesečni moratorij, sprejet z Brionsko deklaracijo. Takoj naslednji dan je slovenska skupščina sprejela odločitev o poimenovanju nove slovenske denarne enote: v konkurenci s karantom in klasom je bilo izbrano ime tolar. Ta je v obtok prišel v obliki bonov, ki so bili za jugoslovanski dinar zamenjani v razmerju 1:1. Prvi pravi tolarski bankovci bodo izdani septembra 1992. 26. oktobra 1991 se je armada dokončno umaknila z ozemlja Slovenije. Dogovorjeni rok je bil 18. oktober, a je bil zaradi "tehničnih težav" ta podaljšan z novim sporazumom: eden od problemov umika armade je bil ta, da je postavila minska polja okrog vojašnic, ponekod pa minirala vagone z borbeno tehniko. Po zadnjem sporazumu je armada pristala, da ta ostane v Sloveniji in tako je po tednu dni napetega podaljška iz koprskega pristanišča zadnji vojak JLA zapustil slovensko ozemlje.

Slovensko politično vodstvo je dan pred začetkom sedme plenarne seje mirovne konference v Haagu 25. oktobra 1991 odločno povedalo, da Slovenija ne bo pristala na nobeno povezavo, pa naj bo ta še tako ohlapna. To pa ni ovira, da ne bi bivše jugoslovanske republike kot nove suverene in neodvisne države razvijale vsestransko sodelovanje in sklenile pogodbe o nenapadanju, demilitarizaciji, coni proste trgovine ipd. s skupnimi organi za koordinacijo. Če je Evropska skupnost potiho že priznavala Sloveniji poseben status, se je slovensko vodstvo nekoliko balo, da bodo ZDA s svojim delovanjem v ozadju konference utegnile zavreti proces osamosvajanja in mednarodnega priznanja. Posebej je bila zaskrbljujoča dejavnost posebnega odposlanca OZN Cyrusa Vancea, ki je imel nalogo usklajevanja ameriških in evropskih stališč. To je praktično pomenilo, da so ZDA nenehno močno pritiskale na Nemčijo, da ne bi prekršila skupaj formuliranih stališč in izstopila iz konsenza o nepriznanju samostojnih držav, nastalih na ozemlju bivše Jugoslavije. Vance je trdno stal za svojim prepričanjem, ki ga je opremljal ameriški veleposlanik v Beogradu Zimmermann, da nobeno vodstvo republik nima za seboj množic, ampak zgolj podporo nacionalističnih sil. Ker je tudi v Sloveniji tako, ne more računati na nobeno priznanje samostojnosti, poleg tega pa krši embargo o prepovedi uvoza orožja - tako za sebe kot za Hrvaško - zato je potrebno proti Sloveniji (zaradi orožja) in proti Srbiji (zaradi kršenja premirja) uvesti gospodarske sankcije. Tako se je tudi zgodilo: ko je Srbija 5. novembra zavrnila četrto različico Carringtonovega dokumenta in je bila mirovna konferenca prekinjena, so 8. novembra zunanji ministri Evropske skupnosti na zasedanju v Rimu uvedli ekonomske sankcije proti vsem republikam bivše Jugoslavije, zamrznili trgovinski sporazum in ukinili programe pomoči.

19. novembra 1991 je v apokaliptičnih prizorih padel Vukovar in Evrope se je lotil stari dobri občutek krivde. Prej že večkrat uspešno potlačeni moralni soodgovornosti in zgroženosti se je pridružil bes politične nemoči in prepričanje, da je nekaj vendarle treba storiti. Še posebej, ker je kot neposredno posledico srbske okupacije Vukovarja Hrvaška dokončno prekinila svojo zadnjo vez z Miloševićevo Jugoslavijo in odpoklicala predsednika zveznega predsedstva Mesića: "Nobenega razloga ni, da bi Stipe Mesić še ostal v predsedstvu SFRJ", je v svoje sporočilo zapisal vrhovni državni svet Hrvaške in nadaljeval: "Jugoslavije ni več, pa tudi predstavnik Republike Slovenije, Janez Drnovšek, je predsedstvo zapustil". Srbska agresija na Hrvaško in Miloševićevo prevzemanje popolnega nadzora nad "zveznimi" organi ni smelo ostati nekaznovano. Lord Carrington je že pred tem izjavil, da bo priznanje tistih republik, ki si to želijo, postalo neizogibno, odgovornost prve odločitve pa je 20. novembra Evropska skupnost prenesla na Badinterjevo arbitražno komisijo. Ta naj bi podala ekspertno mednarodno-pravno mnenje o tem, ali so se tiste jugoslovanske republike, ki so - ali pa še bodo - razglasile samostojnost, (po srbskem mnenju nelegalno) odcepile, ali pa imajo prav te republike, ko trdijo, da gre za razpad Jugoslavije, tako da bi bile te mednarodno priznane kot naslednice bivše federacije.

Badinterjeva komisija je svoj odgovor predstavila 7. decembra 1991: v njem ugotavlja, da je Jugoslavija predvsem v mednarodnih organizacijah sicer ohranila svojo mednarodno identiteto, medtem ko so štiri republike - Slovenija, Hrvaška in Makedonija na referendumih, Bosna in Hercegovina pa s skupščinsko resolucijo o suverenosti, kateri so nasprotovali bosanski Srbi - jasno izrazile svojo voljo po neodvisnosti. Struktura in delovanje zveznih institucij ne ustrezajo več merilom za predstavljanje in sodelovanje republik, kar je temeljni pogoj za federalno državo. Uporaba sile je povzročila spopade med različnimi deli jugoslovanske federacije, zvezne in republiške oblasti pa niso bile sposobne zagotoviti spoštovanje sporazumov o prekinitvi ognja. Arbitražna komisija zato meni: prvič, da je Jugoslavija v procesu razdružitve; drugič, da so republike dolžne reševati probleme sukcesije, ki izhajajo iz procesa razdružitve, v skladu z načeli mednarodnega prava; in tretjič, da se republike, ki to želijo, lahko medsebojno odločijo za nove demokratične povezave, ki jih same svobodno izberejo. Zadnje stališče je impliciralo tudi možnost mednarodnega priznanja republik bivše Jugoslavije, za katerega je te dni za priprtimi vrati Nemčija bojevala politične in diplomatske bitke. Miloševićeva Jugoslavija je seveda ostro protestirala: srbsko vodstvo se je v perspektivi priznanja Slovenije in Hrvaške balo predvsem tega, da bi bivši republiki kot samostojni državi na svoje ozemlje v pomoč poklicali tuje oborožene sile, kar bi izzvalo vojno širših razsežnosti in prevesilo tehtnico na bojišču v nasprotno stran.

Slovenska politika in diplomacija sta hiteli, saj je v zraku visel občutek, da je vprašanje priznanja Slovenije vprašanje nekaj tednov - v obeh smislih rečenega: ali bo nova država priznana v kratkem času ali pa do tega pozneje ne bo več prišlo in se bodo nadaljevali pritiski za vzpostavitev neke nove skupnosti jugoslovanskih republik. Ker je imela pri tem projektu ključno vlogo Nemčija, sta predsednik Kučan in zunanji minister Rupel 3. decembra 1991 obiskala nemškega kanclerja Kohla. Ta jima je brez fige v žepu odkril, kako so razdeljene karte: "Vi ste sedaj gotovo zadovoljni s situacijo, v kateri je Slovenija, saj se je vse končalo na način, kot ste si želeli. Moja ocena glede priznanja Slovenije in vprašanj, ki vas posebej zanimajo, se ni spremenila. Vi ste že dalj časa zunaj konfliktov in vaš položaj ni sporen. Še pred božičem bomo sprejeli potrebne odločitve. Če ne bi bili zdaj pred sestankom v Maastrichtu, potem bi vas priznali že zdaj. Toda imamo dobre razloge zoper to, da bi o tej temi govorili pred Maastrichtom, ali da bi priznanje Slovenije in Hrvaške postalo sporna tema na tem sestanku. Težko bo dobiti za priznanje enotno odločitev ES, ker vse države še niso pripravljene zanj. Grki že ne bodo podprli priznanja, nekateri drugi se skrivajo za njihovim hrbtom".

Grška uradna politika na frontni črti zavračanja priznanja je skupaj s tistimi državami v ozadju, ki so se predvsem bale nove nemške moči, čakala, da Berlin naredi napako. Tega se je nemška diplomacija zavedala, zato se je hotela na vsak način izogniti dvema nevarnostima: prvi, da bi šla v priznanje Nemčija sama; in drugi, da bi se ob priznanju Nemčija znašla v kombinaciji držav, ki bi spominjale na leto 1941 (Italija, Madžarska, Avstrija, Bolgarija itd.). Nemčija mora paziti, da ne zbuja (pra)strahu, poleg tega pa bi osamljeno nemško priznanje ustvarjalo vtis, da je Slovenija postala nemški satelit. Kancler Kohl je zato poudaril, da ni pomembno le priznanje samo, temveč datum priznanja, ki bi znotraj Evropske skupnosti s seboj nosil čim širši konsenz. Kučanu in Ruplu je obljubil trdno nemško podporo in zavezo, da se bo takoj lotil največjih trdih orehov - francoskega predsednika Mitterranda in britanskega predsednika vlade Majorja. Navkljub oviram je Kohl pogovor zaključil optimistično, naj se Ljubljana pripravi na veselo božično praznovanje: "Priznanje seveda ni darilo, ampak rezultat vaše vztrajnosti in pametne politike. Če bi enako modro kot vi, ravnali tudi drugi, ne bi zdaj bili v slepi ulici". (se nadaljuje)


Zgornja vsebina je povzeta po knjigi Zakaj je Slovenija postala samostojna država (Balažic, 2016).

0 0
Feed