Ko so Beograd dosegle vznemirljive novice, da Slovenija skrito oblikuje pravo (kontra)obveščevalno službo, je sodu izbilo dno.

Trije stebri jugoslovanskega varnostnega sistema so hudo razmajani

Ko so Beograd dosegle vznemirljive novice, da Slovenija skrito oblikuje pravo (kontra)obveščevalno službo, je sodu izbilo dno.

Že v sedemdesetih in osemdesetih letih so republiška vodstva SDV spreminjala in frizirala zaupne informacije, ki so bile poslane v beograjsko centralo, tako da zvezna SDV pravzaprav nikoli ni imela prave slike o dogajanju v državi. Zaradi konkurenčnih republiških interesov je bilo po padcu Rankovića na Brionskem plenumu leta 1966 opuščeno sveto operativno pravilo, da se centrali pošilja vse informacije neposredno in brez obdelave. Takšni nastavki so v začetku devetdesetih dodatno prispevali k temu, da je varnostno-obveščevalni sistem v Jugoslaviji - z izjemo vojaške KOS, ki je še zmeraj odkrivala sovražnike države po celotnem ozemlju Jugoslavije, od albanskih ilegalnih skupin do slovenskih skupin »punk-nacistov« - dejansko razpadel na svoje republiške komponente. Ljudje iz zvezne SDV so zapuščali Beograd in se skušali z vljudnostno izjavo lojalnosti angažirati v republiški SDV - v Sloveniji pa v njeni naslednici, VIS. Nekonsistentnost formalno še vedno enotnega sistema je bilo opaziti že pri razpisanih tiralicah: srbsko notranje ministrstvo je, denimo, razpisalo tiralice za albanskimi udeleženci »kačaniškega sestanka«, kjer se išče tudi pokrajinski minister za notranje zadeve Kosova Jusuf Karakuši, ti ljudje - tako kot še mnogi preganjanci Miloševićevega režima - pa so svobodno živeli v Ljubljani ali Zagrebu. Ne samo, da so od obeh republiških vlad dobili politično podporo, varovala jih je tudi slovenska oz. hrvaška tajna služba. Z demokratičnimi volitvami so vsaj v Sloveniji največje spremembe zadele prav tajno službo, v kateri je notranji minister Igor Bavčar delal na tem, da predčasno upokoji vse bivše, nepreverjene ali težko preverljive obveščevalce. Ti so bili sicer strokovno vešči, toda večina njih je delovala na projektih ideološkega, političnega in družbenega nadzora - na notranjih in zunanjih sovražnikih, pripadnikih »sovražne« emigracije, opozicijskih političnih zvezah, novih družbenih gibanjih, mladinski organizaciji, disidentih ipd. Vse to je zdaj v veliki meri odpadlo, kajti namesto Partije na oblasti je v demokratičnih razmerah nove »sovražnike« preko slovenskih meja in v beograjski smeri določal večstrankarsko sestavljen parlament in posebna skupščinska komisija za nadzor nad delovanjem tajnih služb. 


Decembra 1990 je zvezno notranje ministrstvo od slovenskega zahtevalo, da mu to dostavi podatke o obstoju slovenskih paravojaških enot. Iz Ljubljane je bil v Beograd poslan naslednji odgovor: »Obveščamo vas, da so spremenjeni medsebojni odnosi, kar je posledica sprejema Ustavnega zakona o izvedbi ustavnega amandmaja XXVI Ustave Republike Slovenije. ...Na seji ožjega kolegija sekretarja za notranje zadeve Republike Slovenije, ki je bila 31. oktobra 1990, je bilo sprejeto stališče, da RSNZ (Republiški sekretariat za notranje zadeve, se pravi, notranje ministrstvo - op. p.) Republike Slovenije še naprej sodeluje z ZSNZ (Zvezni sekretariat za notranje zadeve, torej zvezno notranje ministrstvo - op. p.), s tem, da se bo sodelovanje odvijalo na področjih, ki so varnostno zanimiva za Republiko Slovenijo«. Ko so Beograd dosegle še vznemirljive novice, da »dežela« skrito pred očmi javnosti oblikuje pravo (kontra)obveščevalno službo in da je »profesionalca« Štefana Tepeša na mestu načelnika slovenske SDV oz. VIS zamenjal »civilist« in univerzitetni profesor dr. Miha Brejc, je sodu izbilo dno: Slovenija po zgledu Nemčije ustanavlja »urad za zaščito ustavnega reda«, novo tajno policijo, ki - za razliko od nemške - ne sodeluje z zvezno, marveč je njena naloga zgolj zaščita »mlade demokracije«. Zvezni notranji minister general Petar Gračanin je najavil, da bo v Slovenijo poslal svojo inšpekcijo. Slovenski notranji minister Igor Bavčar mu je odgovoril, da »ni nobene potrebe, da se izvede inšpekcija RSNZ Slovenije«. Gračanin se nekaj časa nato ni odzval, potem pa je sredi februarja odšel v zvezno skupščino in poročal: »Zveznemu SNZ je onemogočeno učinkovito izvajanje njegove funkcije v skladu z odgovornostmi za varnost države. ZSNZ je soočen s popolnim ignoriranjem s strani RSNZ Slovenije«.

Jugoslovanski varnostni sistem se je naslanjal na tri stebre pri obrambnem (KOS), notranjem (SDV) in zunanjem ministrstvu (SID - Služba za istraživanje i dokumentaciju). Nedotaknjen je ostajal le še prvi steber, kjer je bilo poveljstvo razdeljeno na obrambno ministrstvo in generalštab: znotraj prvega je delovala XII. uprava varnosti (KOS), v okviru drugega pa II. uprava generalštaba, tj. Vojaško-obveščevalna služba (VOS). KOS so še vodili zagovorniki Jugoslavije, zato so vse do leta 1991 podobno obravnavali tudi ključna politična voditelja v državi - Miloševića in Kučana. Oba sta vzbujala prvovrstno zanimanje armadnega vrha, zato je ta skušal skozi KOS odkriti, kdo so ljudje in institucije, ki ju podpirajo. Ker sta bila ocenjena kot »nevarna« - proti-jugoslovansko usmerjena nacionalista, ki oživljata »velikosrbski sindrom« in »slovenski separatizem« - so hoteli njuno politično dejavnost spremljati prek njunih ožjih sodelavcev. Kot se je v tekmi s KOS po prsih tolkla vse manj »zvezna« SDV, naj bi blizu Kučana imeli svojega agenta, njegovi obveščevalni podatki pa so posredovani v dveh smereh: srbskemu predsedniku zveznega predsedstva Joviću in srbskemu političnemu vodstvu. (se nadaljuje)

0 0
Feed