Zlobec je poklical Kučana v Beljak in mu razmere opisal s stavkom, da "diši po državnem udaru".

Sta Bavčar in Janša izvedla državni udar?

Zlobec je poklical Kučana v Beljak in mu razmere opisal s stavkom, da "diši po državnem udaru".

Iz Beograda so prihajale vesti, da general Adžić s skupino zadrtih generalov pripravlja vojaški udar, s katerim bo odstranil obe oviri - zvezno predsedstvo in vlado. Tako bi dobil proste roke za akcijo, kajti armada je v Sloveniji razpadala, letalski napadi pa niso zadostovali za simbolno zmago. Učinki raketiranja in bombandiranja so v Sloveniji sicer povzročali strah med civilnim prebivalstvom, med teritorialci pa vse večji bes in odločnost. Če je Bavčarja ob začetku spopadov skrbelo, ali bodo pripadniki slovenske Teritorialne obrambe in policije psihološko sposobni streljati na vojake JLA, ga je za razliko zdaj skrbelo to, ali bodo na koncu znali nehati streljati. V Ljubljano sta namreč z novim predlogom za premirje pripotovala novoizvoljeni predsednik zveznega predsedstva Stipe Mesić in član tega telesa iz Makedonije Vasil Tupurkovski. Oba sta bila precej vznemirjena, ko sta med pogovori po televiziji spremljala vdor srbskih mater v republiško skupščino. Slovensko stran so ti prizori prepričali, da vojna proti Sloveniji ni v interesu večine Srbov: pokazalo se je, da je imel slovenski partizanski general Svarun prav, ko je Janši svetoval, da je treba vzdržati, ker se bodo ob krstah, ki bodo prihajale v Srbijo, seznamih mrtvih in ujetih sami Srbi zamislili nad početjem svojih generalov in političnih voditeljev. Krst na srečo ni bilo veliko: v celotni desetdnevni vojni je imela JLA 37 mrtvih, medtem ko je padlo 5 pripadnikov Teritorialne obrambe in 4 policisti - ob 5 mrtvih civilistih in 10 tujcih. 


Sredi Beograda so demonstranti terjali odstop zveznega predsedstva in oblikovanje vlade narodne enotnosti, umik armade iz Slovenije in odgovornost armadnega vrha zaradi poraza. Vse to je bila voda na mlin Miloševićevega velikosrbskega scenarija, ki je zamenjal centralistično vsejugoslovanskega: demonstrante in stisko srbskih staršev je vožd izkoristil za dodatni pritisk na armado, da z umikom iz Slovenije svoje enote razmesti na "pravo mejo". Poslanci njegove stranke SPS so v srbski skupščini na glas povedali, da nimajo nič proti slovenski odcepitvi, Milošević pa je v televizijskem nagovoru državljanom dejal, da "mora armada braniti tiste narode, ki želijo ostati v Jugoslaviji". Mesić in Tupurkovski sta slovensko vodstvo prepričevala, naj ne vztraja za vsako ceno pri svojih osamosvojitvenih aktih, saj je general Kadijević "že povsem nor", o Adžiću pa nista hotela niti izgubljati besed. Na telefonski liniji je bil tudi zvezni premier Marković, ki si je prizadeval Kadijevića umiriti - brez uspeha. Zvezni obrambni minister je odpravil sebi nadrejenega premiera z odgovorom, da ne bo prekinil letalskih napadov: "Slovenija je hotela vojno, sedaj jo ima, mora kapitulirati formalno in dejansko, Kučan mora na kolena".

Na razširjeni seji slovenskega predsedstva je Mesić povedal, da je na zveznem predsedstvu admiral Brovet zahteval politično podporo helikopterski oskrbi enot JLA v Sloveniji, v nasprotnem bo armada udarila z vso silo. General Kadijević pa je Mesiću zabrusil, da ne priznava zveznega predsedstva kot vrhovnega poveljnika, zato armada deluje neposredno po jugoslovanski ustavi in "v Sloveniji počne, kar hoče". Če je bilo Adžićevo jugoslovanstvo "iskreno", ga je Kadijević le še igral in v dogovoru z Miloševićem ponujeno premirje sprejel. Za to ponudbo - enostransko razglasitev prekinitve ognja - se je slovensko predsedstvo odločilo po oceni položaja, ki še zdaleč ni bil slab, kajti ofenziva JLA je bila že zlomljena. Še najbolj nezadovoljni s to odločitvijo so bili poveljniki Teritorialne obrambe, ki so v en glas zatrjevali: "Pa ravno zdaj, ko bi potrebovali samo še nekaj ur". Ob 9. uri zvečer so na novinarski konferenci Kučan, Mesić in Kacin javnosti predstavili elemente premirja: prekinitev sovražnosti, razdvojitev enot Teritorialne obrambe in JLA, trimesečna zamrznitev odločitve o samostojnosti in izpustitev ujetnikov. Ko bo premirje obveljalo, se bodo na najvišji ravni nadaljevali pogovori o medsebojnih odnosih v Jugoslaviji - toda ob dejstvu, ki ga je Kučan poudaril s stavkom, ki je šel v zgodovino: "Po koncu te vojne nič ne bo tako, kot je bilo prej".

Ker se je še vedno bal Kadijevićevih groženj, je Mesić po konferenci namesto v Beograd odpotoval v Zagreb, od koder je razmere pojasnjeval evropskim zunanjim ministrom in ameriškemu veleposlaniku Zimmermannu. Navkljub napovedanemu premirju je tujim državnikom dopovedoval, da armada ni pod nadzorom zveznega predsedstva in je dejansko že izvedla vojaški udar - celo predsednik zvezne vlade se ima za njenega ujetnika. Zimmermann mu je takoj prenesel stališče ameriške administracije, da morata oba s predsednikom zvezne vlade znova vzpostaviti nadzor nad armado, sicer bosta - če bo še naprej prihajalo do uporabe sile - izgubila simpatije ZDA. Jugoslovanski narodi se naj sami odločijo, ali še želijo živeti skupaj: Washington ne podpira niti enotnosti države za vsako ceno niti enostranskih separatističnih odločitev. K temu se je pridružila še izjava ameriškega sekretarja za zunanje zadeve Jamesa Bakerja, ki je zanikala ameriško privolitev v to, da naj Marković v državi naredi red z vojsko. Po Bakerju "je jugoslovanska vlada prekoračila dovoljene meje pri uporabi sile".

Ta dan, 2. julija, za katerega se je zdelo, da ga nikoli ne bo konec, se je v ozadju omenjenih vojaško-političnih dogodkov v Sloveniji odvijala politična drama, ki je po svoji razsežnosti spominjala na poskus državnega udara, izvedenega proti slovenskemu predsedstvu s strani slovenskih oboroženih sil in obeh prvakov - obrambnega ministra Janeza Janše in notranjega ministra Igorja Bavčarja. Vse se je odigralo z bliskovito naglico v času, ko se je predsednik slovenskega predsedstva Milan Kučan v Beljaku pogovarjal z nemškim zunanjim ministrom Genscherjem. Po Kučanovi vrnitvi se je kratkotrajna, a huda kriza v slovenskem političnem vrhu, hitro pomirila in kot da se ni nič zgodilo je naslednji dan slovensko vodstvo spet delovalo enotno. Slovenska javnost o tem dogajanju - razen nekaj govoric - seveda ni bila obveščena. Ko je Kučan odpotoval v Beljak, je za svojega namestnika postavil člana predsedstva, akademika Cirila Zlobca. Ob 9. uri zjutraj je sklical razširjeno sejo slovenskega predsedstva, toda Janša in Bavčar nista prišla, ker sta bila zaposlena z eskalacijo spopada pri Krakovskem gozdu in nevtralizacijo povračilnih ukrepov armade. Medtem, ko ju je slovensko vodstvo (brez Kučana) čakalo, da bi začeli sejo, je prispela depeša italijanskega zunanjega ministra de Michelisa, ki je Sloveniji očital, da ne spoštuje premirja: poleg tega je še izjavil, da ne razume Slovencev, kako niso sposobni nadzorovati svoje Teritorialne obrambe in zakaj v trenutku, ki je za vprašanje vzpostavitve miru ključen vztrajajo, da mora armada pustiti orožje.

Nenadoma se je v prostorih predsedstva pojavil Janšev namestnik Bogataj, ki je prisotne obvestil, da sta Janša in Bavčar "na položaju", se pravi, v kleti Cankarjevega doma, kjer je bil lociran center operacij. Predsednik skupščine France Bučar se je po tem sporočilu odrekel nadaljnjemu čakanju, premier Lojze Peterle, ki je odšel v center operacij po oba ministra, pa se ni vrnil na predsedstvo, saj je tudi sam ostal v centru. Drugi člani predsedstva - Zlobec, Kmecl, Oman in Plut - so skupaj z Drnovškom vztrajali, da je sejo treba izvesti: Zlobec je poklical Kučana v Beljak in mu razmere opisal s stavkom, da "diši po državnem udaru". Kučan je Zlobcu naročil, da mora najti Janšo in Bavčarja, s katerima naj se dogovori o spoštovanju ustavitve ognja. Janšev opis dogajanja se nekoliko razlikuje: "Zaradi velike dinamike in čakanja na poročila je na sejo predsedstva odšel samo Igor Bavčar, pa še on je malo zamudil. Milana Kučana je nadomeščal Ciril Zlobec, ki je bil tisti dan z moralo povsem na tleh. Če bi tisto sejo po naključju prenašala televizija, bi pogum v naših enotah na mah uplahnil za sto odstotkov. Izrečenih je bilo veliko ostrih besed, a ko sem sam kasneje prišel na sejo s poročili, je bil glavni vihar že mimo. Ciril Zlobec je na vsak način vztrajal pri tem, naj vojski znova ponudimo premirje, jaz pa sem ga prepričeval, da smo premirje že imeli, pa ga prav JA ni spoštovala. Torej ji ni do premirja, sicer ne bi pripravila in izvedla druge ofenzive. Vsi skupaj pa smo se strinjali, da ponoven poskus seveda ne more škoditi".

Tisti "kasneje", ki ga omenja Janša, se je zgodil okrog 12. ure, ko je moralo predsedstvo - če se je hotelo sestati z obrambnim in notranjim ministrom - oditi na sestanek z njima v center operacij. Zlobec je obema ministroma dejal, da naj, če hočeta nadaljevati vojno, najprej prevzameta oblast. Dokler obstaja to predsedstvo, bosta spoštovala njegove sklepe o premirju, ne pa vodila vojno izza njegovega hrbta. Bavčar ga je zavrnil, da ni vprašanje, ali onadva hočeta vojno - vojna že je. Janša je ocenil, da so "nekateri politiki druge lige... bili že močno omajani". Zlobec pa je pozneje v telefonskem razgovoru z italijanskim generalnim konzulom Cristianijem omenil delitev slovenskega političnega vrha na "jastrebe" in "golobe", kar se je razširilo po evropskih medijih. Ta kratka politična kriza je pokazala, kako pomembna je bila vloga predsednika predsedstva Milana Kučana pri konstruiranju osamosvojitvene enotnosti: s konceptom razširjenih sej predsedstva je Kučan znal presegati izhodiščno vzajemno nezaupanje, ki je še iz časa pred prvimi demokratičnimi volitvami tlelo v obeh političnih taborih in se izkazovalo kot Demosov proti-komunizem na eni ter opozicijski strah pred revanšizmom in avanturizmom nove oblasti na drugi strani. Kučan je bil vešč zagotavljati strateško in operativno enotnost pri ključnih odločitvah, pri tem pa je imel opraviti "z veliko bonapartizma, zlasti sekretarjev za obrambo in notranje zadeve, ki sta neposredno izvoljeno predsedstvo upoštevala približno toliko, kot je vrh JLA upošteval zvezno predsedstvo" (B. Repe).

V noči z 2. na 3. julij je občasno še prihajalo do spopadov, čez dan pa je armada sporadično kršila premirje in se z vojaškim letalstvom trudila nagnati strah v kosti. Prepozno - bojni duh med slovenskimi teritorialci in policisti je bil na vrhuncu, politika pa se je prizadevala pravi čas ustaviti oborožene spopade, preden bi ti prerasli v konflikt mnogo večjih razsežnosti z nepredvidljivimi posledicami in žrtvami. Položaj na bojišču je bil od začetka vojne še najbolj v prid Sloveniji: premirje se je prvič nekako obdržalo (k takojšnji ustavitvi ognja pozove tudi generalni sekretar pakta NATO Woerner), preostanki oklepnih kolon so postajali nenevarni, mejne in druge enote JLA pa so se še naprej vdajale. Popoldne je v Zagreb pod vodstvom člana predsedstva Dušana Pluta odpotovala slovenska delegacija, kjer se je na letališču Pleso sestala z delegacijo JLA in zveznega notranjega ministrstva, ki sta jo vodila generala Rašeta in Gračanin. Pogajanja o tehničnem vidiku ohranitve premirja so bila mučna in tako rekoč brezplodna, kajti armada je poskušala za zeleno mizo dobiti tisto, kar ji ni uspelo z orožjem.

Generali so hiteli reševati svoj globoko ranjeni vojaški ponos, v Beogradu pa je v korist Slovenije sprevrženo deloval njen "tihi zaveznik", srbski predsednik Milošević. Zvezno obrambno ministrstvo se je v umanjkanju velikih zmag JLA tolažilo z grotesknimi brzojavkami, ki so jih pošiljali po enotah. V eni od teh se je politični upravi ministrstva zapisalo, da so s pomočjo propagandne dejavnosti tudi pred svetom uspešno razgalili moralno zavrženost vodilnih politikov v Sloveniji: "Glede na brezobzirno nadaljevanje oboroženih napadov in drugih dejavnosti, ki so ogrozile varnost pripadnikov armade, se je štab vrhovnega poveljstva oboroženih sil SFRJ odločil, z letalstvom energično napasti oborožene sile in nekatere objekte v Sloveniji. Prebili smo številne blokade in energično in uspešno nadaljevali z akcijami. Oborožene sile Slovenije so imele precejšnje izgube. Bilo je več mrtvih in ranjenih. S tem je bilo vodstvo Slovenije dejansko prisiljeno zaprositi za prekinitev ognja. V propagandno informativnem delu smo popolnoma razkrinkali zvijačnost, vojno norost in podlost voditeljev Slovenije. Večina svetovnih agencij je poročala, da je dogovor o kršitvi o prekinitvi ognja kršila Slovenija". (se nadaljuje)


Zgornja vsebina je povzeta po knjigi Zakaj je Slovenija postala samostojna država (Balažic, 2016).

0 0
Feed