Zunanji minister Rupel je dopovedoval, da v dneh po plebiscitu v nobeni mednarodni organizaciji osamosvajanje Slovenije ni prišlo na dnevni red.

Srečno novo leto 1991?

Zunanji minister Rupel je dopovedoval, da v dneh po plebiscitu v nobeni mednarodni organizaciji osamosvajanje Slovenije ni prišlo na dnevni red.

26. decembra 1990 sta na slovesni razglasitvi izidov plebiscita na svečani seji slovenskega parlamenta spregovorila France Bučar in Milan Kučan. Predsednik skupščine je pred visokim zborom najprej ugotovil, da se je slovenski narod s prepričljivo večino skoraj soglasno izrekel za samostojno državo. To je dejanje njegove volje, za katero ni - razen samemu sebi - nikomur odgovoren, nase pa prevzema tudi vse posledice te odločitve. S tem je bila dokazana sposobnost soočanja z izzivi časa in okolja: to sposobnost so Slovencem večji sosednji narodi večkrat zanikali in trdili, da niso zgodovinski narod, da Slovenci nimajo možnosti za samostojno narodno življenje in pravice do samostojne države. Takšno zanikanje je služilo kot moralno opravičilo za napadalni nacionalizem, ki je z etičnim predznakom sacro egoismo della patria vodil do stalnih vojn, Slovencem pa onemogočal zavestno življenje nacije. Na družbenem pogorišču, h kateremu je olja na ogenj dolil totalitarni realsocializem, se je zastavila nedvoumna dilema: pristati na unitaristično izgubo individualnosti ali pa napraviti odločilen korak k svoji lastni državi, ki bi se neposredno povezovala z najširšim evropskim in svetovnim prostorom. Odgovor na to vprašanje je dal plebiscit: odločitev za samostojno državo ni zanikanje Jugoslavije niti vnaprejšnje pristajanje nanjo. Možno je interesno povezovanje tudi v okviru prostora, ki ga predstavlja Jugoslavija, zato ni vnaprej odmišljena kot teren uresničevanja slovenskih nacionalnih interesov. Volja, izražena na plebiscitu, ni zgolj dejanje hotenja, ampak tudi poguma: »Tudi mi lahko danes ponovimo isto misel, ki je zapisana kot izhodišče v ameriški deklaraciji o neodvisnosti iz leta 1776, da namreč v toku zgodovinskih dogodkov za 'neko ljudstvo postane nujno, da pretrga politične vezi, ki so ga povezovale z drugimi, in da med silami na zemlji zavzame izdvojen in enak položaj, kot mu gre po naravnih in božjih postavah; dolžno spoštovanje do nazorov človeštva pa terja, da navede tudi razloge, ki so ga prisilili v izločitev'. S pripravami na plebiscit in z odločitvijo smo to jasno in nedvoumno povedali«. 


Za razliko od Bučarjevega, je bil Kučanov nastop mnogo bolj programske narave. V imenu slovenskega predsedstva predlaga nekaj temeljnih usmeritev za uresničevanje plebiscitne odločitve: prvič, sprejem nove ustave Republike Slovenije kot samostojne države spomladi 1991; drugič, oblikovanje lastnega gospodarskega sistema s spremembo lastniške strukture in socialno varnostjo ljudi; tretjič, urejanje odnosov z drugimi jugoslovanskimi republikami s pripravo predloga konfederalne pogodbe, pri čemer ta razmerja ne smejo izhajati iz odcepitve, temveč iz razdružitve narodov oz. republik; četrtič, prevzemanje pristojnosti, katerih uresničevanje je bilo dotlej preneseno na federacijo, torej preseganje dvovladja, v katerem se prepletajo in medsebojno blokirajo republiške in zvezne kompetence - šestmesečni rok, ki ga je postavil zakon o plebiscitu zato ni le odhajanje, ampak »tudi poskus prehajanja v novo skupnost«; petič, vzpostavitev mednarodnih stikov in aktivnost za priznanje neodvisne Slovenije kot države in samostojnega subjekta mednarodnega prava; ter šestič, zavarovanje in obramba slovenske suverenosti, kjer velja poleg koncepta Teritorialne obrambe dati enakopravno možnost »projektu o demilitarizaciji Slovenije«. Politično podlago za naštete dejavnosti Kučanu predstavlja strankarsko soglasje, s čimer zavrne pobudo Žakljevih socialistov po vzpostavitvi »vlade strankarskega soglasja« v smislu vlade narodne rešitve oz. nacionalne enotnosti: »Če nam bo to uspelo, potem so odveč tudi razprave o vladi nacionalne enotnosti. Mi vlado imamo. Je rezultat in izraz demokratičnih volitev. Ona mora nositi vso odgovornost do novih volitev, ki jih bo potrebno razpisati po sprejetju nove ustave«.

Predsednik Demosa Pučnik se glede vlade tokrat s Kučanom strinja: nacionalni konsenz vseh parlamentarnih političnih strank in polna odgovornost Demosove vlade za izvedbo plebiscitnega »povelja slovenskih volivcev« so pogoj za to, da Slovenci kot majhen narod - s svojim samoohranitvenim instinktom, hitrim učenjem, prilagajanjem novi situaciji in pragmatičnim lotevanjem nalog - izkoristijo ugodne perspektive. Po Pučniku je slovenska republika pripravljena na pogovore z vsemi znotraj in zunaj Jugoslavije. Skozi intenzivne bilateralne odnose je treba preveriti, ali je možno specifično povezovanje s Hrvaško, Bosno in morda še katero državo. Toda Pučniku je kljub tej načelni odprtosti »tuja misel o kakršnikoli državni povezavi. Jaz bi celo - iskreno vam povem - to odklonil. Svoje neodvisnosti ne smemo oddati niti za milimeter, jo prepustiti komerkoli«, zato so lahko povezave z drugimi zgolj pogodbenega tipa.

Sanje so bile za trenutek dovoljene, toda kruta realnost je govorila drugo zgodbo: sam zunanji minister Rupel je dopovedoval, da v dneh po plebiscitu v nobeni mednarodni organizaciji osamosvajanje Slovenije ni prišlo na dnevni red - pravzaprav celotna Jugoslavija ni kotirala visoko na listi prioritet mednarodne skupnosti. Politični predstavniki Slovenije v Evropi praktično niso imeli pravega formalnega sogovornika, kar je Rupel razlagal s položajem v vicah: Slovenija je za Evropsko skupnost »zaenkrat sestavni del Jugoslavije in si je prizadevala za evropeizacijo Jugoslavije. ...Mi smo nekje na sredi poti med administrativno enoto Jugoslavije in samostojno državo«. To stanje je bilo seveda določeno razočaranje za slovenski politični razred, ki si je megleno predstavljal, da bodo po plebiscitu vendarle začela kapljati prva priznanja samostojnosti Slovenije. Vstop v Evropo je bila vodilna misel tako rekoč vseh sprememb, ki so se odvijale, in nova politična elita je takoj po prihodu na oblast brez obotavljanja naznanila svojo željo po hitri priključitvi k Evropski skupnosti. Ta naj bi sama po sebi rešila vse probleme, s katerimi se je soočala nova demokracija. Za množice je bila Evropa sinonim za napredek in boljše življenje, za elito pa jamstvo svobode, samostojnosti, podjetništva in demokracije. Evropa je bila kot idealizirana podoba bodočega razvoja brez vsakih zadržkov sprejeta pri vseh slojih prebivalstva.

Slovenski predstavniki so po hodnikih evropskih prestolnic še tja do aprila 1991 ponujali model konfederacije po vzoru združevanja v Evropsko skupnost. V Bruslju so temu modelu želeli na vsak način verjeti, čeprav so resne analize uglednih družboslovcev opozarjale na spoznanje, da lahko samo še čudež reši Jugoslavijo - tudi v obliki ohlapne konfederacije. Nekateri (P. Lendvai, V. P. Gagnon) so celo napovedovali verjetni scenarij, po katerem se bosta obe severozahodni republiki odcepili, temu pa bo sledil izbruh oboroženega nasilja. V prednovoletnih komentarjih zadnjih dogodkov - slovenskega plebiscita, hrvaške ustave in srbskih volitev - sta si po evropskih medijev podajali roko dve šoli - jugoslovanska in post-jugoslovanska. Prva je argumentirala, da z Jugoslavijo še ni konec, ker so se politična razmerja med centralisti in konfederalisti spremenila v prid slednjim: čas dela za konfederacijo in prava pogajanja o prihodnji podobi Jugoslavije šele prihajajo. Za drugo šolo je Jugoslavija na koncu - nobeno beograjsko krizno zasedanje je ne more več oživiti. Slovenija in Hrvaška nočeta več sodelovati pri prizadevanjih, da bi ohranili razpadajočo federacijo. Ker je težišče moči tistega, kar še predstavlja Jugoslavijo, boljševistična zveza med Srbijo in armado, je nevarnost vojaškega udara alarmantna, racionalna ekonomska politika v takšnih razmerah nemogoča, Evropa pa zelo zelo daleč.

Zlasti za predsednika Demosa Jožeta Pučnika dokončna osamosvojitev sploh ni mogla biti prezgodnja in je bila hkrati nujno vselej prezgodnja: opozicija proti prezgodnji razglasitvi samostojnosti ni nič drugega kot opozicija proti stremljenju Slovenije sploh, da postane samostojna država. Oportunisti hočejo osamosvojitev brez osamosvojitve, medtem ko edina pot do samostojnosti pelje skozi vrsto »prezgodnjih« dejanj. Če bi čakali na »pravi trenutek« za dokončno osamosvojitev Slovenije, ga preprosto nikoli ne bi dočakali, saj »objektivne okoliščine« ne bi - brez aktivne subjektivne politične volje Slovenije - nikoli bile dovolj zrele in naklonjene temu dejanju. Polletni rok, ki teče od plebiscita naprej, mora udejanjiti, ponoviti in potrditi to, kar se je na začetku - z ustavnimi amandmaji septembra 1989 in Deklaracijo julija 1990 - zdelo še naključno in možno. Jugoslavija je živela le še zato, ker je pozabila, da je že mrtva: mnenju, ki je še vedno verjelo v konfederacijo, se je zato Pučnikovo delovanje prikazovalo kot osebna samovolja, kot nekaj naključnega. V skladu s Heglovo teorijo zgodovinskega ponavljanja – »mnenje ljudi nasploh odobri neko politično revolucijo tedaj, ko je obnovljena« - je torej veljalo plebiscitno razglasitev samostojnosti Slovenije ponoviti znotraj polletnega roka, ta ponovitev pa pomeni prehod od naključnosti k nujnosti in od samorasle stihijnosti k zavesti. Zgodovinska zavest namreč izkusi nujnost generativnega procesa tako, da prizna dogodek (plebiscit za samostojno Slovenijo), ki ga je predhodno že doživela. Igra na konici noža je bila povsem odprta in želje po srečnem novem letu 1991 negotove. (se nadaljuje)


Zgornja vsebina je povzeta po knjigi Zakaj je Slovenija postala samostojna država (Balažic, 2016).

0 0
Feed