Tiskani mediji (Delo, Dnevnik, Mladina) polni levičarskih traktatov o neoliberalizmu, vsi po vrsti pa so tajkunsko lastniško vezani na davčno oazo neoliberalnega kazino-kapitalizma.

Sprevrženost tajkunskih medijev

Tiskani mediji (Delo, Dnevnik, Mladina) polni levičarskih traktatov o neoliberalizmu, vsi po vrsti pa so tajkunsko lastniško vezani na davčno oazo neoliberalnega kazino-kapitalizma.

Kdo ključno sooblikuje slovenski javni prostor? Ali se vam ne zdi neverjetno, da so tiskani mediji (Delo, Dnevnik, Mladina) polni traktatov o neoliberalizmu, podivjanem kazino–kapitalizmu, ameriškem imperializmu itd., vsi po vrsti pa so lastniško in poslovno vezani na davčno oazo, imenovano Luksemburg? Samo v Sloveniji je mogoče, da obstajajo mediji, ki so utemeljeni na uredniških komentarjih o demokratičnem socializmu, polni pa jih denar iz davčnih oaz, čeprav se kažejo kot kredibilni levičarski mediji. Imamo tiskane medije, ki se že leta bori proti kapitalizmu, imperializmu itd., skratka vsem »tržnim svinjarijam« tega sveta. Avtorji teh medijev naj bi dobesedno umirali za ideale demokratičnega socializma, medtem, ko jim reže kruh in plačuje položnice podjetje iz luksemburške oaze. Da je to podjetje del neoliberalnega kazino-kapitalizma, jih seveda ne obremenjuje. Ko bodo na Dnevniku, Delu in Mladini protestirali proti neoliberalizmu, bodo ves čas meditirali pod okriljem »neoliberalnih« davčnih oaz. Vidite paradoks? Vam je jasno, kakšna fatamorgana levega novinarstva so omenjeni tiskani mediji? Naravnost fascinantno je, da so lastniki (in njihovi zastopniki) naših herojskih medijev, ki se tako zelo borijo proti kapitalizmu, sklicujejo na socializem in si prizadevajo za novo pravično družbo, polno enakosti, vsi po vrsti v preiskavah zaradi sumov »neoliberalnih« poslovnih goljufij. Naj vam na kratko povzamemo polpreteklo zgodovino: 1) Mladina: Zastopnik Mladininega solastnika, Vega Finanz s.a. iz Luksemburga, Filippo Dollfus je v Italiji pod preiskavo zaradi suma sodelovanja s kriminalno združbo (mafijo) in korupcijo. Nekdanji solastnik in ključni člen uredništva Franci Zavrl je skupaj s Petanom ovaden pri celi množici primerov, vezanih na sum poslovne goljufije. Preidimo torej na ovadbe in preiskave, ki družijo Zavrla in lastnika Dnevnika Petana; 2) Dnevnik: lastnik Dnevnika Bojan Petan je pod preiskavo NPU zaradi suma izčrpavanja družb Marina Portorož, Terme Čatež in Turistično podjetje Portorož. V BiH je skupaj s Pušnikom ovaden zaradi organiziranega kriminala, manipuliranja s cenami, zlorabe položaja in pranja denarja na škodo DZS; 3) Delo: lastnik Dela (čeprav ne ve, da to je, ker je samo nadzornik pri FMR) Petrič je pod preiskavo NPU zaradi zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti (primer Etra 33) in še enkrat zaradi zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti in davčne zatajitve (imperij iz davčnih oaz, ki si ga baje ne lasti sam, ampak lastnik sliši na ime Hoogewerf; kot že rečeno v parodiji, v resnici Petrič ne ve niti tega, da je sam lastnik). V zadnjih desetih letih se je vsem normalnim že popolnoma odtrgalo od neprestanega bombardiranja Mladine, Dela in Dnevnika o nacionalnem pomenu slovenskih para-državnih bank. Tisti nekaj manj racionalni banke ne dajo in jih dokapitalizirajo, čeprav so že skoraj poginili zaradi brezposelnosti, tisti bolj racionalni pa se sprašujejo, v čemu je fora, da cvetober slovenskih tiskanih medijev bank ne da. Dajmo biti iskreni: zato, ker jih brez reprogramiranja lastnikov že davno ne bi bilo več. Mladina: kaj naj sploh še rečemo o kot-da radikalno levem tedniku, ki obsoja bančne umazance in se zavzema, da naj bodo banke naše, istočasno pa se drugi krak lastniške verige zaključi pri italijansko–slovenski krvavi banki KB1909 in NLB? Na eni strani kazino podjetje iz davčne oaze, na drugi pa para-državna NLB in para-slovenska KB1909? Dnevnik: Vukovićeva in Rankova sta na lastni koži izkusili lekcijo iz naslova para-državnega bančništva. Nekako se jima je zdelo, da sta pomembni vsaj tako kot Bojan Petan, ugotovili pa sta, da jih je ravno državna NLB obsodila na novinarsko odmiranje. Lastnik Dnevnika državne banke potrebuje in to krvavo, predvsem NLB, ki ni samo priročna v Petanovih bosanskih poslih, ampak ga vsakič znova herojsko reprogramira. Kje bi bil Petan brez para-državnih bank? Delo: »novi« lastnik dela Petrič (prosim ne povejte mu, da je lastnik, on tega ne ve, je samo nadzornik) je svoje dni lastniško (skupaj s svojim zetom) sedel v Abanki, tisti čudoviti para-državni banki, ki se je utopila v para-bančnih poslih in to tako silno, da je skoraj finančno poginila. Potem se je presedel v nadzorni svet NLB. Naj vam samo še dodamo, da je NLB solastnica Petričevega imperija, imenovanega Kolektor, mutis mutandis je danes lastniško usedena tudi v Delo. In NLB sedi v tem Delu že dolgo časa, še iz časa nastanka in zatona Šrotovega imperija. Torej? Noben od teh tiskanih medijev ne zmore brez luksemburških davčnih oaz in noben ne zmore brez para-državnih bank, posebno ne brez NLB. Petanu rešujejo njegova brežiško pozlačena jajca, Mladino in Delo pa si posredno lastijo. In zdaj se vi čudite, kako je mogoče, da vsi ti trije mediji vsak dan najdejo milijarde abotnih argumentov, zakaj naj banke ostanejo v državni lasti in kako neverjetno zlobni so vsi preostali bančniki, ki ne prihajajo iz para-državnega bančnega sektorja. To je farsa in to tako proslula, da bodo zanamci resno presojali, kako lahkoverni so bili njihovi predniki. Lastniki vseh treh medijev so znani po krjavljevskih poslovnih obrazcih. Torej po nečem, na kar ne more biti prav nihče ponosen, saj se metode prav nič ne ločijo od tipičnih gostilniških nategov. Vsi trije mediji niso levi, ampak so prekleto oportuni in zaigrajo na noto ekstremnega populizma vedno, ko je potrebno ščititi njihove para-državne lastnike in financerje. Vsi trije mediji vodijo agendo njihovih lastnikov in prav ničesar drugega. Tu ni nobenega prostora za romantične ideale in bitke za pravični svobodni svet, kaj šele demokratični socializem. Obstaja zgolj diktat tajkuinskega kapitala v svoji najbolj brutalni različici. Lastniki, ki se vdajajo para-državnim bankam, razumejo davčne oaze kot bistveni element poslovanja, sklepajo kravje kupčije in so vsi po vrsti pod drobnogledom preiskovalnih organov. To so danes Delo, Dnevnik in Mladina, vir resnice za naše borce proti kapitalizmu. Vse skupaj seveda ne more vzrokovati čemurkoli drugemu kot popolni degeneraciji javnega medijskega prostora.



Zgornja vsebina je povzeta po knjigi Propad Slovenije (Balažic, 2016) in predstavlja temelj gibanja Nova prihodnost.

0 0
Feed