"Danes je 16. dan slovenske samostojnosti in 15. dan vojne" (Milan Kučan, slovenski predsednik)

Sprejeti ali ne sprejeti Brionsko deklaracijo?

"Danes je 16. dan slovenske samostojnosti in 15. dan vojne" (Milan Kučan, slovenski predsednik)

Vsi možni scenariji so imeli eno skupno izhodiščno točko - slovenski (ne)sprejem Brionske deklaracije, ki je bila 10. julija uvrščena na dnevni red zasedanja slovenske skupščine. Opozicijske stranke so že vnaprej najavile, da bodo deklaracijo podprle, na jutranjem sestanku poslanskega kluba Demos pa ni bilo razpoloženje poslancev sprejetju deklaracije nič kaj naklonjeno. Tudi pogajalci z Brionov na trenutke niso bili najbolj prepričani, kaj je za Slovenijo boljše - sprejeti evropski ultimat ali ne. Sprva sta bila do deklaracije precej zadržana Janša in Bavčar, ki ju je močno skrbelo, da so pogajalci na Brionih preveč popustili. Tako kot pri odločitvi poslanskega kluba Demos za razpis plebiscita v začetku novembra 1990 v Poljčah, je bil tudi tokrat ključna oseba obrambni minister in podpredsednik SDZ Janez Janša s svojim osamosvojitvenim simbolnim kapitalom. Zanj sta bila za podporo deklaraciji odločilna dva momenta: "Sprejem deklaracije bi se dalo v parlamentu zlahka preprečiti ali vsaj proceduralno zavleči odločitev. Sam sem že prejšnji dan razčistil ključno dilemo. Minuli dan je pokazal, da bo JA po stari navadi poskušala izigravati dogovor, čeprav je bil zanjo neprimerno ugodnejši kot za nas, saj ji je vračal vse, kar je z vojno izgubila. To je bilo zanjo seveda močno nespametno, toda institucija ni mogla iz svoje kože. V protestu prejšnjega dne, poslanega predsedstvu SFRJ, je bilo za nas veliko možnosti za izgovore. Če nasprotna stran krši sporazum, ga lahko tudi mi uresničujemo bolj počasi. Vendar to ni bilo najbolj odločilno. Tisto, kar je mene in mnoge, s katerimi sem se kasneje pogovarjal in jih prepričeval, prepričalo za ratifikacijo brionske deklaracije, je bilo povsem preprosto dejstvo, ki se mu pravi enotnost". 


Janša je tako dal prednost politiki, ker je verjel, da bo enotna Slovenija navkljub podpisu ultimata prišla bolje skozi moratorij . Če bo slovenska politika združeno vztrajala pri samostojnosti države, potem ima njena neodvisnost veliko večje možnosti kot v primeru razkola in spopada med obema taboroma. S takšnim razcepom bi Slovenija armadi in svetovnim silam, ki so ji ultimat vsilile, zgolj olajšala delo. V svojem daljšem nastopu na seji poslanskega kluba Demos je Janša po tem, ko je predstavil slabe in dobre plati Brionske deklaracije, razvil ta argument in z njim prepričal večino poslancev. Čeprav je šlo za usoden trenutek osamosvajanja Slovenije, ni nihče ne z leve ne z desne predlagal oblikovanje velike koalicije narodne rešitve ali sprave: Slovenija je vojno in negotovi čas ne-vojne-ne-miru zdržala z običajno vladno večino in s parlamentom, za katerega ni nihče mogel predvideti, kako bo na koncu glasoval. Zato je najtežje delo na seji vseh zborov skupščine čakalo prav pogajalce z Brionov - še vedno je bilo kar lepo število poslancev, ki so bili negotovi, kaj bo Brionska deklaracija pomenila za osamosvojitev. Nekateri so menili, da so slovenski pogajalci povsem popustili, drugi - predvsem opozicijski poslanci - pa so dogovor sprejemali kot znosen kompromis za končanje vojne, saj je bila še vedno odprta realna možnost, da armada pod vodstvom nebrzdanih generalov ponovno napade in udari po civilistih.

Kot se je spodobilo za tako usodno sejo slovenske skupščine, se je ta 10. julija 1991 pričela točno opoldne. Intonacije k razpravi so podali že uvodničarji - predsednik predsedstva Milan Kučan, predsednik vlade Lojze Peterle in začasno znova član zveznega predsedstva Janez Drnovšek. Zgovoren je bil Kučanov uvodni stavek: "Danes je 16. dan slovenske samostojnosti in 15. dan vojne". Ta se dogaja v Evropi, ki si je v Helsinkih in Parizu zgradila čvrsto vizijo svoje demokratične in varne prihodnosti. Vpeljala je red, ki ga zapoveduje in ga sama prostovoljno sprejema v interesu svoje varnosti in miru, demokracije, gospodarskega razvoja in višje kvalitete življenja. Evropska skupnost po Kučanu upravičeno zahteva, da ta red dosledno spoštujejo vsi Evropejci: ker Slovenci to so, želijo to biti tudi v prihodnje, zato bo pot do popolnega priznanja samostojnosti dolga. Slovenija se s svojo neodvisnostjo pridružuje ideji Združene Evrope, medtem ko Jugoslavija z ogrožanjem slovenske odločitve o uveljavitvi pravice do samoodločbe ogroža demokracijo in temeljne vrednote sodobne evropske civilizacije.

S sprejetjem Brionske deklaracije Slovenija še ne bo dobila mednarodnega priznanja, dobila pa bo možnost za zaustavitev neobvladanega in neutemeljenega političnega in vojnega nasilja, ki ga lahko po Kučanu zamenja za evropsko ponudbo sporazumevanja: "Ne gre pozabiti, da ta nesmiselna vojna, ki je nasilno prekinila pot v slovensko samostojnost, divja v samem srcu Evrope. S sklepi, ki so zahtevali, da JLA zapre meje in da se vojna sila uporabi v zameno in zaustavitev demokratičnih procesov, je jugoslovanska vlada grobo kršila Helsinško listino in tako vso odgovornost za vzpostavljanje miru enostransko prevalila na Evropsko skupnost. Deklaracija seveda še ni rešitev problema, še ni mir in priznanje slovenske samostojnosti. Je pa temeljno zagotovilo, da bo mir in da nam bo mogoče po mirni in demokratični poti, brez nasilja in vojne, priti do tega priznanja. Tako kot smo se zavezali našim ljudem, ki so nam z volitvami pokazali, da nam zaupajo. Bi z vojno dobili kaj več? Na koncu sleherne vojne so zopet pogajanja. Samo mnogo življenj je žrtvovanih. Nas Slovencev je premalo, da bi si mogli privoščiti, da razen v skrajni sili, ko gre za našo svobodo in obstoj, izgubljamo življenja. Naše matere in žene rojevajo sinove za mir in ne za vojno".

Problem slovenskega osamosvajanja in mednarodnega priznanja je po Kučanovem mnenju zdaj internacionaliziran z imanentnimi zagotovili, da bo Slovenija mednarodno priznana takoj, če bo zoper njo spet uporabljena vojaška sila. Samo mednarodni nadzor lahko ustavi maščevalni pohod armade in vseh tistih, ki so jo zlorabili proti Sloveniji. Na vrednotah evropske demokracije je mogoče pričakovati drugačen odnos do uresničevanja pravice narodov do samoodločbe, kar mora biti vsebina pogajanj z drugimi republikami in zveznimi organi - vključno s postopnim umikom armade iz Slovenije. Na njenem ozemlju je bila vojna, umirali so ljudje in ogenj je zdaj le prekinjen: "Za vojno, za agresijo na slovensko suverenost in svobodo ni bilo nikakršnega opravičila. Ko nam je bila vsiljena, smo Slovenci, kot že dvakrat v novejši zgodovini, pokazali, da smo svobodo pripravljeni in da jo znamo braniti. Mi nismo narod vojne, smo narod miru. A treba je vedeti, da brez zmage v prvi odločilni bitki te vsiljene vojne danes ne bi bilo te deklaracije, in mir bi bil veliko dlje od nas, kot je zdaj. Zato gre vsem pripadnikom TO in OZNZ Republike Slovenije (Teritorialne obrambe in policije - op. p.) pa tudi vsem našim ljudem velika zahvala in priznanje. Borili so se odločno in hrabro, na očeh vsega sveta. Storili so, kar je od njih zahtevala domovina, in več! Zdaj je na tem, kar so iztrgali vojni, mogoče preizkusiti mir. In ohraniti sposobnost Slovenije, da v teh negotovih razmerah zavaruje svojo samostojnost". Z deklaracijo je Slovenija dobila tri mesece negotovega miru, ki jih velja racionalno izrabiti. Po teh treh mesecih bo morda mogoče reči, da je Slovenija prišla do svoje neodvisnosti na temelju sporazuma z drugimi narodi in republikami. Kučan zato v imenu predsedstva poslancem predlaga, da sprejmejo Brionsko deklaracijo: "Vem, da boste to storili po težo globoke moralne dileme, v takšni dilemi smo bili tudi vsi slovenski pogajalci na Brionih. Razlomili smo jo pod težo skupne evropske realnosti in z mislijo, da mir odtehta negotovo bližnjico do svobode. Naj bo 15. dan vojne prvi dan miru".

Predsednik vlade Lojze Peterle je ugotovil, da je agresor v Sloveniji doživel dve presenečenji: prvo je bilo učinkovit odpor, ki je armado prisilil, da je v drugi fazi napada svojo moč kazala z zastraševalnimi napadi na civilne cilje; drugo presenečenje je bila enotnost Slovenije in njenega političnega vodstva, v katerem glede obrambe ni bilo razpok. Slovenija je bila brez potrebe prisiljena tudi s krvjo potrditi svojo odločitev za samostojnost: "Pred petnajstimi dnevi smo v tem prostoru dvignili roke za samostojno državo Slovenijo. Priznati moramo, da je bil nasprotnik galanten, saj nam je pustil praznovati rojstvo države skoraj vso noč, preden je začel na podlagi odločitve ZIS (zvezne vlade - op. p.) in ob umetni pasivizaciji predsedstva Jugoslavije uresničevati svoj brutalni okupatorski načrt. Z več kot 500 tanki in drugimi oklepnimi vozili je hotel poteptati in pokoriti mlado državo, govoreč mladim vojakom, da je treba braniti Jugoslavijo pred vdorom tujih sil. Razumemo, da je agresor identificiral nasprotnika v Evropi, saj pomeni uveljavljanje evropskih standardov tudi spremembo njegovega dominantnega položaja v strukturi države. V nekaj urah naj bi bilo po načrtu vse končano, od osemdesetih mejnih prehodov bi jih delovalo pod vojaškim nadzorom še osem, potem bi prišle na vrsto komunikacije, institucije in na koncu odprava demokratično izvoljene oblasti. Če bi dopustili uresničitev tega mračnega načrta, ob katerem je bilo večkrat povedano, da bo Slovenija zravnana z zemljo, se ne bi odpovedali samo svoji svobodi, ampak tudi prihodnosti. Ker smo vedeli, kaj branimo, smo bili, čeprav neenaki, v boju uspešni".

Ta boj je treba zdaj za Peterleta prenesti na politično-diplomatsko polje, kjer slovenska vlada evropske sogovornike in brionsko deklaracijo razume tako, da gre za mir v funkciji svobode, ne pa za ponovno pokoritev Slovenije. To je olajšano s tem, da je s podobe Jugoslavije odpadla vsaka olepšava in glazura, kar je lahko spoznala najširša svetovna in politična javnost: "Slovenija se je z odporom tankovskemu totalitarizmu in centralizmu dokazala kot subjekt, ki se je bojeval za vrednote Evrope. Evropa bi morala vedeti, da ta boj na meji nekdanje železne zavese ni bil samo boj za Slovenijo. Pomenil je mnogo več. Gospe in gospodje, aquila non captat muskas. Orel ne lovi muh, so rekli Latinci". V tem pomenu udejanjanja slovenskih ciljev in v interesu miru slovenska vlada skupščini predlaga sprejem deklaracije, vključno s trimesečnim moratorijem na nadaljnja osamosvojitvena dejanja: "Če smo čakali stoletja, bomo še tri mesece". Drnovšek je k obema uvodničarjema dodal jasno alternativo: "Sprejetje brionske deklaracije je odločitev med vojno in mirom. Povezan je s prizadevanji slovenske države za njeno priznanje. Pomeni odgovor na to, ali bo v teh prizadevanjih Slovenija ostala sama ali bo za njo stal ves svet". (se nadaljuje)


Zgornja vsebina je povzeta po knjigi Zakaj je Slovenija postala samostojna država (Balažic, 2016).

0 0
Feed