Politični pritiski na slovensko Partijo so z zveznega državnega in partijskega vrha vse hujši.

Sprejem slovenskih ustavnih sprememb in partijska Evropa zdaj

Politični pritiski na slovensko Partijo so z zveznega državnega in partijskega vrha vse hujši.

Še bolj skrb zbujajoče pa je bilo dejstvo, da se je v proti-slovensko ofenzivo vključila armada, ki je trdila, da pravica do odcepitve nima temelja v sklepih AVNOJ-a in v ustavi SFRJ. Če bi se kateri od jugoslovanskih narodov odločil za izločitev iz državne skupnosti, bi bilo to »enako temu, kar je storil okupator, ko si je priključil posamezne dele Jugoslavije ali pa ustvaril satelitske državne tvorbe«. Armada ne bo nikoli priznala razkosane Jugoslavije, pri čemer jo podpirajo stara pravna načela o dominantni pravni moči zvezne ustave nad ustavami republik. Otroci se igrajo z ognjem in kazen pride, zapreti armada: »Zato bi bili drugi narodi Jugoslavije, ki bi jim bila na ta način okrnjena celovitost ozemeljske integritete, pravno pooblaščeni, da preprečijo takšno dejanje«. 14. septembra 1989 je v nekdanji Titovi rezidenci v Dobanovcih sklican sestanek zveznega državnega predsedstva s temo slovenskih ustavnih dopolnil. Z izjemo predsednika Drnovška vsi po vrsti brez izjeme obsojajo Slovenijo – Miloševićev človek Jović vehementno: »Odločili ste se razbiti Jugoslavijo – to je jasno kot beli dan«, Hrvat Šuvar pa nekoliko bolj »kulturno«. General Kadijević vztraja, da se amandmaji »popravijo«, sicer bodo sprožili odgovornost, ki jo imajo oborožene sile. Če bodo ustavne spremembe sprejete, bodo uporabljena vsa ustavna sredstva, kar Kučan prevede v obtožbo kontra-revolucije, razglasitev izrednih razmer in vojaški poseg s suspendiranjem legalnih slovenskih oblasti.


Milošević od Kadijevića terja takojšnjo izvedbo vseh priprav za preprečitev slovenskih namer. Kadijević nase prevzame obvezo, da s svojimi službami v generalštabu in zveznem obrambnem ministrstvu pripravi vojaško akcijo »v funkciji odgovornosti JLA za zaščito ustavne ureditve Jugoslavije«. Načrtovani scenarij vojaškega udara v Sloveniji se začne odvijati 25. septembra 1989. V odsotnosti predsednika zveznega državnega predsedstva Janeza Drnovška – ta je v New Yorku na zasedanju OZN – Borisav Jović kot podpredsednik in član predsedstva iz Srbije skliče Svet za zaščito ustavne ureditve. Svet sklene, da bi bilo treba sprejem slovenskih ustavnih dopolnil preprečiti in Slovenijo pozove, naj od njih odstopi. General Kadijević razloži vojaško-politično izhodišče za akcijo zveznega predsedstva, če bi Slovenija kljub vsemu dopolnila sprejela. Na veliko presenečenje srbskega bloka, ki pričakuje odločno akcijo armade s tanki, pa Kadijević vztraja v okvirih »slovenskega« tolmačenja zvezne ustave: najprej mora zvezno ustavno sodišče oceniti, ali res obstaja neuglašenost slovenskih ustavnih sprememb z zvezno ustavo, potem zvezni zbor jugoslovanske skupščine pozove slovensko skupščino k uskladitvi slovenske z jugoslovansko ustavo, potem je na Slovencih, da ubogajo ali ne, in če ne, potem velja zvezna ustava… itd. Miloševiću je vse bolj jasno, da v Jugoslaviji na zvezni ravni ni institucije, ki bi bila sposobna Sloveniji preprečiti sprejem amandmajev. Upanje, da bo stvari v roke vzela armada, se je izjalovilo, in preostalo je le še to, da Centralni komite zvezne Partije zlomi hrbtenico slovenskih komunistov.

V noči s 26. na 27. septembra je šef slovenske Partije Milan Kučan na seji zveznega Centralnega komiteja v skoraj enournem govoru obširno branil slovenska politična stališča in sklepe slovenske Partije, ob tem pa nedvoumno sporočil, da bo Slovenija v vsakem primeru nadaljevala s postopkom sprejetja ustavnih sprememb. Zbrane je posvaril pred uničujočim neposrednim spopadom med silami demokratičnih reform na eni strani in silami avtoritarne agresije na drugi. Svojim partijskim tovarišem iz drugih jugoslovanskih republik je naznanil, da se slovenska Partija ravna po čebinskem izročilu iz leta 1937, po katerem »smo predvsem Slovenci in šele nato komunisti«. Slovenski komunisti so na peklenski seji obranili slovensko ustavno reformo in slovenska skupščina je dan po tej mračni noči sprejela in razglasila ustavna dopolnila s Prešernovo Zdravico na ustih. Amandmaji so določali neodtujljivo in trajno pravico slovenskega naroda do samoodločbe, preprečevali so, da bi lahko kdorkoli uvedel izredno stanje proti volji Slovenije, onemogočali so zoževanje pravic republike, zagotavljali uporabo slovenščine v zveznih organih, delujočih v Sloveniji itd. Beograd je v zagnanih napadih na omenjene ustavne rešitve popolnoma spregledal, da so slovenska ustavna dopolnila ukinjala partijski monopol, uvajala večstrankarski sistem, neposredne volitve, pluralizem lastnin in druge pomembne demokratične novosti, nasprotne zvezni ustavi. Na odkrite grožnje s silo, če se Slovenija ne bo uklonila pred političnimi pritiski in preprečila sprejema ustavnih dopolnil, se je slovenska Partija prvič resnično odločno uprla. Prenovitelji v njej so svoj obstoj in padec vezali na amandmaje, ohranili v hudem političnem spopadu pokončno držo in igro pokra – dobili.
Skupščina je izbruhnila v viharno ploskanje, ki je bilo namenjeno tudi slovenskemu političnemu vodstvu s Kučanom na čelu; v celoti se je udeležilo razglasitve, da bi Jugoslaviji in svetu demonstriralo svojo enotnost. »V tej vojni živcev so slovenski ljudje izpričali, da so sposobni biti gospodarji svoje zgodovine. Za Slovenijo je to zgodovinski trenutek«, je v mirnem, toda v povzdignjenem in prekipevajočem ozračju povzel predsednik slovenskega predsedstva Janez Stanovnik. Častni gost te prve razglasitve suverenosti slovenske države je bil predsednik zveznega državnega predsedstva Drnovšek. Ko so v New Yorku do njega prispele dramatične vesti, se je odločil za predčasno vrnitev – v Ljubljano. Letalo JAT-a je letelo na redni progi New York-Beograd, vendar je pilotom naročil pristanek v Ljubljani. Ta poteza je nekaterim dokazovala, da je za Drnovška Slovenija pomembnejša od njegovega položaja v federaciji, kar v trenutni situaciji ne bi bilo najprimernejše simbolno sporočilo. V Beogradu, Titogradu in Novem Sadu so se namreč napovedovali veliki proti-slovenski protesti, ki naj bi armado pozvali k orožju in vojaškemu redu. Zato je Drnovšek že na letališču Brnik diplomatsko klical k nadaljevanju dialoga: »V zvezi s tem bi želel izjaviti, da popolnoma zaupam odgovornosti in zrelosti slovenske skupščine, ki bo danes razpravljala o ustavnih amandmajih. Torej: vsi ustavni spori, ki bi lahko nastali, se morejo in morajo reševati samo mirno, konstruktivno, z dialogom, kot je predpisan tudi v veljavni ustavi, torej ne pride v poštev nobeno neustavno sredstvo za branjenje obstoječe ustave, saj bi to seveda bil nesprejemljiv paradoks«.

Takšni pozivi čustvenih reakcij čez vsako razumno mero niso mogli zaustaviti. V Titogradu, denimo, je šef črnogorske Partije Bulatović na mitingu zahteval ukrepanje vojske proti Sloveniji, morda prav zato, ker je bila ekonomsko bankrotirana Črna gora največja prejemnica slovenskih subvencij. Bulatovića to dejstvo ni preveč motilo: »Nihče nam ne more zameriti, če zahtevamo orožje. Mi imamo to orožje. Je v rokah Jugoslovanske ljudske armade, kajti mi smo njeni vojaki«. Slovenci so nasprotno kot eni od dedičev srednje-evropske podonavske monarhije verjeli, da so pravne norme lahko učinkovite tudi v Jugoslaviji – kar se je obrestovalo: general Kadijević in armadni vrh sta se navzlic ideološki bližini in političnemu pritisku Miloševićevega režima hotela držati obstoječe zvezne ustave, ki je bila po Kadijeviću še vedno boljša izbira od »popolne anarhije«. Milošević se zato začasno taktično umakne in odpove napovedano veliko zborovanje v Beogradu. Obstajala je možnost napadov na Slovence v Beogradu in na slovensko premoženje, to pa bi morda Sloveniji ponudilo nov izgovor, da bi zaradi ogroženosti pod vprašaj postavila še status Beograda kot glavnega mesta zvezne države.

Na posamezne očitke, da se slovenska politika še vedno premalo zaveda odločilne besede armade v državi in njene odgovornosti zgolj same sebi, Kučan odgovarja, da nezadovoljstvo zbujajo tisti, ki javno razmišljajo o tem, kako so komunisti Slovence spravili v takšno Jugoslavijo, v kakršni niso enakopravni. V prvi vrsti gre za nastajajočo slovensko opozicijo: »Novi politični subjekti nimajo nobene odgovornosti. Jemljejo si legitimnost, ki ni nikjer preverjena. V njihovih programih je zapisana, poleg bolj radikalizirane zahteve po Evropi, ki jo dostikrat vidijo brez Jugoslavije, kar je povsem nerealno. Kot da bi Evropa komaj čakala na ljudi, ki so razdejali lastno hišo, zdaj pa naj bi jih vzeli Evropejci za podnajemnike, ne da bi imeli zagotovilo, da tudi njihovega doma ne bodo razdejali. Nikjer sosedi nimajo radi človeka, ki je požgal lastno hišo«. V porajajoči se politični konkurenci Kučan ponuja program Evropa zdaj: »To geslo ne pomeni zavzemanja za odcepitev od Jugoslavije in potem vstop v Evropo, ampak gre predvsem za to, da bi tudi doma začeli delati in živeti po najbolj zahtevnih evropskih merilih«. Za Kučana kot izjemnega politika je bila Slovenija kljub vsemu premajhna, čeprav bi lahko prav ta svetu pokazala, kaj je demokratični socializem: »Navsezadnje se naše ambicije ne zaustavljajo na mejah Jugoslavije in tudi ne na mejah Evrope«.
Svobodno in samostojno odločanje slovenskega naroda o svojem političnem statusu za slovensko Partijo vključuje pravico do odcepitve in združitve z drugimi narodi. To pomeni, da zavrača tako vnaprejšnje zanikanje smisla večnacionalnih federacij in razvoj slovenskega naroda izven Jugoslavije kot edino perspektivo, kot enako zavrača zanikanje pravice narodov do samoodločbe in poskuse majorizacije nad manj številnimi narodi. Ali konkretneje: Slovenije in Jugoslavije si v bodoči združeni Evropi ni mogoče predstavljati izven teh evropskih združevalnih procesov. Sprememba federativnega modela bo vsekakor rezultirala v spremembi moči na politični in ekonomski ravni – novi ustavni model bo pred povezovanjem z Evropo okrepil – ali Slovenijo in Hrvaško (asimetrična federacija) ali Srbijo s sateliti (unitarna federacija). Na ljubljanski klic Evropa zdaj! se je iz Beograda namreč slišal odmev: »Velika Srbija zdaj!« To je bilo še posebej očitno ob izsiljenem sklicu izrednega zveznega partijskega kongresa, kjer naj bi si nasprotne strani pomerile moči. Zadnji slovenski partijski kongres je v ta namen pooblastil delegate za zvezni kongres, naj se »dosledno zavzemajo za preoblikovanje ZKJ v zvezo samostojnih republiških organizacij, ki se svobodno povezujejo«. Razpoloženje tega kongresa, ki v Ljubljani poteka 22. in 23. decembra 1989 v senci romunske proti-komunistične revolucije, je najboljše izrazil Stojan Kokošar: »Bližajo se usodni dnevi za jugoslovansko federacijo. Zadnjo skupno priložnost pomenijo na gospodarskem področju vsekakor uspešno izpeljani ukrepi Markovićeve vlade, zadnjo skupno priložnost na političnem področju pa uspešno in demokratično izpeljan 14. kongres ZKJ ter demokratično izpeljane spremembe zvezne ustave. Ob morebitnih neuspehih na omenjenih področjih bomo morali resno razmisliti o samostojni poti v evropsko kakovost življenja z ali brez Jugoslavije. Ne moremo več čakati. Zato tudi beseda konfederacija v programskem dokumentu ne more biti bogokletna«.

Pričakovati je bilo, da bo slovenski predloga za »zvezo zvez« sprožil burne reakcije. Konec koncev v slovenski Partiji ni šlo le za preobrazbo zvezne Partije v zvezo samostojnih republiških organizacij, ki se svobodno povezujejo. Morda celo pomembnejši vidik je bil v razmisleku, da velika politična polarizacija v jugoslovanski Partiji zahteva zavarovanje slovenskih demokratičnih procesov pred posegi od drugod tudi s potrebno samostojnostjo slovenske Partije. Temu predlogu so nasprotovali vsi, razen hrvaške Partije, ki pa se je bila pripravljena tolči za to načelo le do zadnjega Slovenca. Ciril Ribičič, novi šef slovenske Partije, je vnaprej napovedal, da bodo za vsak primer »kovčki pripravljeni«, čeprav misli, da do odhoda s kongresa »ne bo prišlo«. Večina slovenskih delegatov za zvezni partijski kongres je pogajalsko politično platformo podprla, kar pa ni veljalo za obe krili, liberalno in boljševiško. Tako Milan Balažic na predkongresni seji slovenskega Centralnega komiteja radikalizira kritiko kongresne deklaracije, ki se sklicuje na mrtvi AVNOJ, namesto da bi ponudila novo konsenzualno artikulacijo konfederalne družbene pogodbe. Balažicu ostro replicira Vinko Hafner, ki se retorično vpraša, »ali gremo za tem, da Jugoslavijo še bolj oslabimo in celo razbijemo«. V Beograd je tako odhajala pluralno sestavljena slovenska delegacija z očitnimi razlikami. Kučanova sredina ni ponujala gradov v oblakih: čim hitreje naj se pripravi načrt moderne slovenske ustave po evropskih vzorih, ki bi ga sprejeli na vseljudskem referendumu. Ta bi odločal predvsem o statusu Slovenije v Jugoslaviji – z majhno Kučanovo pripombo: »Zavedati se moramo, da svet zanima le Jugoslavija kot celota, kot politično stabilna država, ki redno plačuje svoje dolgove«. (se nadaljuje)


Zgornja vsebina je povzeta po knjigi Zakaj je Slovenija postala samostojna država (Balažic, 2016).

0 0
Feed