Ni nobenih realnih možnosti za preobrazbo Jugoslavije v konfederacijo, razen med Hrvaško in Slovenijo.

Sporazumna razdružitev ali vojna?

Ni nobenih realnih možnosti za preobrazbo Jugoslavije v konfederacijo, razen med Hrvaško in Slovenijo.

Da bi bilo še bolj turbulentno, so v tem času v Slovenijo prihajala nenehna resna svarila, naj se ne prenagli pri odhodu iz Jugoslavije, saj v primeru vojaškega posega armade Slovenije nihče ne bo vzel v varstvo. Pomembnejše države na Zahodu in mednarodne organizacije, kot sta Evropska skupnost in NATO, so izražale nenaklonjenost slovenski samostojnosti, slišati je bilo tudi ostre besede na račun slovenskih sebičnih interesov. Zunanji minister Dimitrij Rupel je brez velikega uspeha prepričeval svoje sogovornike v zahodnih prestolnicah. 14. februarja se mu je v Bruslju na tajnem sestanku s pomočnikom generalnega sekretarja NATO za politične zadeve Johnom Kriendlerjem pridružil še obrambni minister Janez Janša. Visoki predstavnik pakta jima je v pogovoru razložil, da ima NATO Balkan in Jugoslavijo za zelo nestabilno področje. Njihov strateški interes je premakniti meje Zahoda čim bolj proti Vzhodu in v tem kontekstu so zadovoljni z razpletanjem dogodkov, kajti dosegli so uspeh, »ne da bi jim bilo treba karkoli storiti«. Kriendler je menil, da lahko razmere v Sovjetski zvezi in Pribaltiku neposredno vplivajo na možno posredovanje armade v Jugoslaviji, še posebej, če se zavleče spopad v Zalivu in posrka večji del vojaškega potenciala Zahoda. 


Politična stališča NATO v zvezi z Jugoslavijo in Slovenijo so enaka stališčem Evropske skupnosti in Zahoda nasploh: čeprav s simpatijami spremljajo demokratične spremembe v Sloveniji, ni nobenega navdušenja nad slovenskim osamosvajanjem. Oba slovenska sogovornika sta prišla do zaključka, da ima NATO zelo verjetno izdelan podroben načrt ukrepov, če bi v Jugoslaviji prišlo do oboroženih spopadov ali državljanske vojne. Prvi cilj bi bil, da se konflikt omeji na Jugoslavijo, a NATO se vsaj v začetni fazi ne bi vmešal; če že, bi se odločil za posredno sodelovanje pod okriljem OZN, ko bi ga odobril Varnostni svet. Bolj ko se je slovenski sen minulega leta, zgoščen v pojmih samostojnost, neodvisnost in državnost, približeval svoji uresničitvi, bolj nevarno je postajalo. Enkratna zgodovinska priložnost ne bo trajala v nedogled, pa še ta enkratnost je bila posuta z visokimi ovirami, ki so stremele po nasprotnem udejanjenju večne neuresničenosti osamosvojitve, povezane s širšimi varnostnimi in finančnimi premisleki.

Pri vročem barantanju v balkanski krčmi je bilo namreč potrebno še kako računati na interese tujih posojilodajalcev, ki jih je skrbelo povračilo jugoslovanskih dolgov. Slovenska vlada je izdelala ponudbo za delitev pravic in obveznosti, kjer se je želela pogovarjati o razdružitvi, potem pa morda o ohlapni obliki gospodarske povezave, skupnem jugoslovanskem trgu, carinski in trgovinski uniji. Če bi prišlo do dogovorjene razdružitve in ne do enostranske odcepitve, je bila Slovenija pripravljena prevzeti 20 % premoženjskih pravic in 25 % jugoslovanskih obveznosti. Glede na zaostrene politične razmere ni bilo veliko možnosti za razumno razdruževanje, v katerem bi republiški pogajalci in zvezni izvedenci v prihodnjih nekaj mesecih uspeli razvozlati vsa finančna vprašanja dediščine - eni so za to imeli premalo znanja, drugi premalo politične volje, vsi skupaj pa premalo časa. Zato je v optimistični varianti slovenska vlada stavila na to, da bosta federacija in mednarodna skupnost zaradi »motečega vedenja« Slovenije rajši odobrili plebiscit in priznali samostojno Slovenijo, tako da bi iz Jugoslavije legitimno nastala dva mednarodno priznana subjekta.

K temu je težila nova politična odločitev slovenskega vodstva, da še v februarju predlaga uvedbo postopka za sporazumno razdružitev Slovenije od Jugoslavije, kjer bi morala Ljubljana polno izkoristiti navzkrižne geostrateške interese: nemško željo po dostopu na toplo evropsko morje in francoski ter italijanski interes po širjenju vpliva na Vzhod. 18. februarja 1991 je slovensko politično vodstvo pod pogovore s predstavniki jugoslovanskih republik potegnilo črto: predsedstvu je bilo s posvetovanj predloženo poročilo, iz katerega je bilo več kot očitno, da razen Hrvaške konfederalizacija Jugoslavije nikogar ni resno zanimala in da mora zato Slovenija resno premisliti o lastni samostojni državi. Iz poročila je bilo jasno razvidno, da je nesmiselno vztrajati v prizadevanjih za neko novo Jugoslavijo, ki jo še najbolj zavračata Srbija in armada - Srbija s krajo denarja in monetarno destabilizacijo države, armada pa s svojim preživelim konceptom centralistično urejene socialistične države. Toda ključni razlog dokončni slovenski odpovedi konfederaciji je bila Miloševićeva politika, po kateri so subjekt nastanka Jugoslavije narodi, ne glede na republiko, v kateri živijo. Obstoječe republiške meje naj bi bile zgolj administrativne, saj republiških držav in njih suverenosti v času nastanka Jugoslavije leta 1918 ni bilo. Ker je interes srbskega naroda, da živi v eni državi, Srbija ne more sprejeti slovensko-hrvaškega modela konfederacije več mednarodno priznanih držav, v katerih živijo Srbi.

Predsednik slovenskega predsedstva Milan Kučan je že v uvodni besedi omenjeno sejo - navzoči so bili še Kmecl, Oman, Plut, Zlobec, Bučar, Peterle, Bavčar, Janša, Rupel in Drnovšek - nedvoumno intoniral z besedami, da ni »nobenih realnih možnosti za preobrazbo Jugoslavije v konfederacijo, razen med Hrvaško in Slovenijo«. Sloveniji naj bi tako ustrezala le razdružitev in v tem smislu se mora v dnevu ali dveh postaviti tudi slovenska skupščina. Če je še pred slabimi štirinajstimi dnevi prišlo do velikih polemik in kritik Jožeta Pučnika zaradi izjave, da Slovenija dokončno izstopa iz Jugoslavije, je zdaj razširjeno predsedstvo pravzaprav potrdilo njegove besede: »Iz opravljenih pogovorov sledi, da sta Srbija in Črna gora za Jugoslavijo kot federacijo, BiH kot zvezno državo, Makedonija pa se o obliki državne povezave še ni opredelila. Samo Slovenija in Hrvaška zastopata stališče, da je prihodnja jugoslovanska skupnost možna samo kot zveza oziroma skupnost samostojnih neodvisnih in suverenih držav... . Pogovori z delegacijami drugih republik, ki so potekali v zadnjih dneh, so pokazali, da ni realnih možnosti za preoblikovanje SFRJ v smeri konfederalne ureditve, kot sta jo v svojem modelu ponudili oziroma opredelili kot možen način ureditve odnosov Slovenija in Hrvaška. Zato ostaja RS, v skladu s plebiscitarno odločitvijo, le razdružitev, ki jo bo skušala doseči na sporazumen način«, torej s pogajanji, o katerih bo slovenski parlament sproti obveščen. Ta je 20. februarja 1991 sprejel Resolucijo Skupščine RS o predlogu za sporazumno razdružitev SFRJ, ki predvideva razdružitev federacije v dve ali več suverenih držav, vsa vprašanja glede pravnega nasledstva pa bi reševali skladno z mednarodnim pravom. Nove države, ki nastanejo z razdružitvijo, so suverene in imajo vso oblast na svojem ozemlju. Z dejanjem razdružitve si medsebojno priznavajo popolno mednarodno-pravno subjektiviteto. V skladu z mednarodnimi listinami bodo nove države vzajemno spoštovale vse sedanje meje in ne bodo storile ničesar, kar bi bilo v škodo ozemeljski celovitosti, politični neodvisnosti ali enotnosti katerekoli države. Poslej se bodo vzdržale slehernih dejanj, ki bi predstavljala grožnjo s silo ali uporabo sile.

8. marca 1991 je bil kljub razvnetim strastem sprejet ustavni zakon o služenju vojaškega roka, po katerem služenje tega v JLA za državljane Slovenije ni bilo več obvezno. Na dan žena je tri tisoč slovenskih mater dobilo darilo v obliki ustavljenega pošiljanja slovenskih fantov v armado: pozive, ki so jih obvezniki že dobili, je slovensko obrambno ministrstvo tik pred napotitvijo nabornega kontingenta pobralo, ker pa je bilo še vedno omogočeno prostovoljno služenje v JLA, je ta vseeno pričakovala soliden odziv - prišel je en sam. Z ustavnima amandmajema 96 in 97 pa ni bil uveden zgolj moratorij za vse napotitve nabornikov v JLA. Določeno je bilo, da Slovenija sama ureja Teritorialno obrambo in da slovensko predsedstvo imenuje ter razrešuje njenega komandanta; predsedstvo vodi in poveljuje Teritorialni obrambi v miru in odloča o njeni uporabi v izrednih razmerah, neposredni vojni nevarnosti in v vojni. Dopolnili k slovenski ustavi nista kršili zvezne ustave, ker je ta določala le minimalne pravice in svoboščine, ki so jih lahko republiške ustave razširile, če te niso bile v neposrednem nasprotju z zvezno ustavo.

Miloševićeva oblast si je 9. marca dala duška in ves svoj bes stresla na beograjske demonstrante, ki so vdirali v vladna poslopja, se pretepali s policijo in hoteli zasesti generalštab JLA. Neposredni povod za demonstracije je bila beograjska televizijska hiša, ki jo je Milošević držal trdno v svojem objemu. Kaj ne bi - TV Beograd je bila idealna naprava za netenje sovraštva proti vsem »sovražnikom srbskega ljudstva« - Albancem, Slovencem, Hrvatom in srbski opoziciji. Po svoji veliki volilni zmagi je srbski predsednik medije še intenzivneje izrabljal kot svoj propagandni stroj, ki je simboliziral popoln nadzor nad srbsko politiko. Srbski vožd je od Jovića in Kadijevića zahteval, da na ulice pošljeta tanke: hotel je preprečiti, da bi ga z oblasti odnesli na isti način, kot jo je osvojil - s »proti-birokratsko revolucijo«. Da bi ohranil oblast, je bil Milošević pripravljen uporabiti silo proti lastnemu ljudstvu v mračnem nočnem pohodu tankov, ki so bili povsem v navzkrižju z demokratičnimi revolucijami drugod po srednji in vzhodni Evropi. Kakšna ironija zgodovine: štiri leta po tem, ko je Srbom na Kosovu zagotavljal, da »jih nihče nima pravice pretepati«, je Milošević poslal do zob oboroženo vojsko v svoje lastno glavno mesto.

Po teh protestih v Srbiji ni bilo več tako, kot je bilo, ko je popolnoma prevladovala nacional-komunistična ideologija banalnosti in kiča, podkrepljena s posamično in kolektivno paranojo. Izkazalo se je, da se izza režimskih parol o ohranjanju komunizma in obrambi Jugoslavije, ki so bile dopolnjene s slogani o bitki proti fašizmu in »zaokrožanju srbskih ozemelj«, že od samega začetka skriva brezobzirni boj neke politične garniture za to, da obstane na oblasti. Krčevite akcije srbskega vodstva in njegovih zaveznikov so odražale razpad federalne ureditve in nemoč vsiljevanja proti-demokratičnih konceptov, ki jih je to vodstvo uveljavljalo. V svojo podporo si je organiziralo lasten miting nekaj tisoč »branilcev Jugoslavije«, ki so s slikami Miloševića, Jovića in Tita zahtevali poseg vojske in klicali proti milijonom dolarjev, katere naj bi CIA pošiljala v Jugoslavijo, da bi zrušila socializem. Na drugem koncu Beograda pa so študentje in novinarji časopisa »Politika« zahtevali »opustitev politike manipulacije in enostranskosti tega časopisa, ki Srbe vzpodbuja k spopadu z vsemi drugimi narodi Jugoslavije«. Miloševiću je uspelo proti Srbiji in Črni gori združiti vse ostale štiri republike. Vodja opozicije Vuk Drašković je grmel, da se »dežela poriva v vse globlji kaos, nacionalni spopadi pa so aktivirani predvsem v Srbiji, da bi se zaustavil demokratični proces«. Vsi so pričakovali, da bo Milošević v naslednjih dneh po Srbiji in Jugoslaviji vrgel nove vabe v prid podaljšanja »enotnosti Srbije«: preveč je bil vešč kindinologije – »nevarnologije«, mehanizma totalitarnih režimov, ki vsepovsod najdevajo različne nevarnosti, grožnje in zarote ter si izmišljajo notranje in zunanje sovražnike - da je ne bi znova pognal v tek. (se nadaljuje)


Zgornja vsebina je povzeta po knjigi Zakaj je Slovenija postala samostojna država (Balažic, 2016).

0 0
Feed