Vladajoča elita je zbrana v Superstranki SD-LDS-Zares-PS-SMC-ZaAB-Desus-(Z)L.

SPOMINI NA CERARJEVO VLADO

Vladajoča elita je zbrana v Superstranki SD-LDS-Zares-PS-SMC-ZaAB-Desus-(Z)L.

[november 2014] Nekoliko grenko je spoznanje, da si imel pred 10 leti prav in da so se črne napovedi uresničile ena za drugo. Raje ne bi imel prav in živel v urejeni državi zmernega napredka. Ko sem namreč leta 2004 začel objavljati kolumne, je vplivna washingtonska fundacija Heritage Sloveniji očitala te grehe: prevelik obseg javne porabe, neprožen trg delovne sile, velik obseg državne lastnine, slabo pravno zaščito lastnine in neučinkovito vlado z izjemno regulativno vlogo v gospodarstvu. Danes, po desetletju, ni nobene iluzije, da so se stvari premaknile na bolje. Prej nasprotno: ni napredka - ali kot je nekoč dejal oče psihoanalize Freud: "Vsekakor bo vedno slabo". Ko sem preletel zaprašene kolumne, sem, denimo, našel naslednje poudarke, povezane z blokado liberalnih reform: "Liberalci se zdaj že iz obupa ponavljamo, toda glas vpijočega v puščavi oblast noče slišati. Kdor pa nima ušes za poslušanje tehtnih sporočil in svojo politično eksistenco gradi na živem pesku všečnosti sedanjemu javnemu mnenju, si sam koplje politični grob" (Finance, 2006). Sledila so opozorila: "Vsakršno prelaganje reform na poznejši čas pomeni še višje stroške, tako kot bo ta vlada (in davkoplačevalci) plačala višjo ceno zaradi odlaganja reform Janševe vlade v prihodnost" (Delo, 2007). Toda vlade so druga za drugo odnašali volilni glasovi - ne zato, ker bi reformirale in se spoprijele s krizo, ampak zato, ker niso reformirale. Tudi stava na spremembo oblasti, ko je po 12-letni vladavini letargične LDS Janša leta 2004 napovedal krepak reformizem, se je izkazala za zgrešeno: "Ironija zgodovine bi bila, da bi ta vešči politik z nespornimi zaslugami za osamosvojitev svojo kariero začel v zaporu in jo tako tudi končal - po logiki ponavljanja zgodovine: prvič kot tragedija, drugič kot farsa" (Večer, 2008). Kaj je narobe z liberalizmom ali s Slovenijo, da se nujno potrebne reforme ne primejo? 


Najprej se spomnimo, da je ZSMS - predhodnica LDS - prva prevzela ideje liberalizma in na svojem kongresu leta 1989 v Portorožu sprejela daleč najbolj liberalen program katerekoli politične stranke dotlej. V devetdesetih letih se v procesu tranzicije liberalizem LDS izgubi sredi sistemskega močvirja korporativnih oblastnih navezav. Fantje, ki so prej prepisovali Hayeka, so postali mladi ministri še mlajše države, ki jo je v rosni državotvornosti napadla bolezen statolatrine, se pravi, simptom morilskega "nacionalnega interesa". Skoraj po božje se je oboževalo državni intervencionizem Drnovškovih vlad, ki je skrbel za bohotenje nepravične socialne države in dušenje podjetniške ustvarjalnosti posameznikov. LDS je s svojim nacional-socialističnim intelektualnim bankrotom odločilno pripomogla k uničenju slovenskega liberalizma. Namesto tega je udejanjila Kučanov testament, po katerem je tuji kapital po definiciji sovražnik slovenskega kapitala, gospodarstva, družbe in naroda. 


Kontinuiteta kardeljanskega samoupravnega socializma je ohranjala monopol države nad civilno družbo: etatizem, paternalizem, dirigizem itd.- vse z neprikritim namenom popolnega obvladovanja politike, gospodarstva, znanosti, šolstva, sodstva, medijev… . Slovenija je bila in je ujetnica vladajočih strank z arhaično programsko ponudbo: boljševizma levice, gradualizma leve sredine in zmedene desnice, kjer je kot najnižji skupni imenovalec deloval proti-liberalizem. Vsak poskus liberalnih reform - Janšev leta 2004 in 2011, Pahorjev leta 2008 in leto 2013 Bratuškove - se je zato končal z vladno polomijo. Nič nenavadnega - prav slovenska vlada ima od vseh dejavnikov najbolj negativen učinek na razvoj gospodarstva. Namesto da bi država delovala kot temeljni tvorec motivirajočega podjetniškega normativnega okolja in regulatorja, politično in lastniško Slovenijo "varuje" pred tujimi investicijami, ki bi nosile nov gospodarski zagon. K opisanim razmeram po svoje odločilno prispevajo tudi slovenski sindikati. Levičarska vladna in sindikalna elita korporativno dosegata pogajalska soglasja, medtem ko je kapitalska stran - naravna zaveznica liberalizma - razbita, nepovezana in neučinkovita. Zato so si sindikati izborili privilegiran položaj tako, da delujejo kot politično gibanje in hkrati stranka s socialistično platformo. Takšne skrbniške države državljani ne rabimo in zato jo je potrebno potisniti nazaj v osnovne okvire.

Prav to geslo je pred desetletjem vzniknilo na zastavah t. i. liberalnih "mlado-ekonomistov": svobodna ekonomija in umik države iz gospodarstva. Liberalci (v levičarskih medijih nenehno kompromitirani s psovko "neoliberalci") smo predlagali koncept minimalne države, v kateri svobodni trg odtegne organizacijo ekonomske aktivnosti nadzoru politične oblasti, ekonomska moč pa postane sredstvo za preverjanje in nadzor politične moči, ne pa njena podpora. Na vrhu lestvice gospodarskega razvoja so navkljub zadnji krizi in levičarskemu veseljačenju še vedno države z liberalnim tipom kapitalizma in majhno vlogo države v gospodarstvu, z močno pravno državo, odprto tržno konkurenco, svobodno podjetniško pobudo, nizkimi davki in nizko stopnjo državne lastnine. Slovenska vladajoča levičarska elita je v nasprotju s tem "razvijala" politični nadzor, državno lastništvo, visoke davke, trdo regulacijo trga, omejevanje podjetništva in tujih investicij ter brez števila administrativnih ovir. Friedmanovo opozorilo je bilo naslovljeno tudi na Slovenijo: največjo grožnjo tržnemu gospodarstvu, demokraciji in svobodi predstavlja koncentracija politične in ekonomske moči, povezanih v oblastni eliti. Danes je jasno bolj kot kdaj koli, da dokler friedmanizem ne odnese zmage nad prevladujočim keynesianstvom, dokler vseprisotno državo in visoke davke ne zamenja svoboda in individualizem, dokler niso odločno izvedene liberalne reforme (liberalizacija, deregulacija, privatizacija), se bo še naprej krepila moč tovarišijske oligarhije.

Omenjena oligarhija ohranja politični trg prerazdeljevanja, s katerim si kupuje politično podporo najpomembnejših interesnih skupin (sindikati, upokojenci, študenti itd.). V tem je ključni problem slovenske države: minimaliziranje nabora svobodnih odločitev posameznika in maksimiranje diskrecijske moči poseganja vladajoče elite. Vladajoča levičarska elita je zbrana v stranki SD-LDS-Zares-PS-SMC-ZaAB-Desus-ZL. Vsaka od posameznih strank je zgolj frakcije ene in iste Superstranke, ki se razteza od podpore pogrošnemu tovarišijskemu kapitalu do salonskega ultra-levičarstva. Da preživi in se krepi, se ta Superstranka nenehno prilagaja ter reciklira. Za njeno množičnost poskrbi kar najbolj enostaven pogoj: zato, da si član te Superstranke, je dovolj, da si proti Janši. Tranzicija je njeno naravno okolje, zato le-ta še vedno traja - uspešno za vladajočo levičarsko Superstranko, porazno za državo. Primerjalno gledano, je Slovenija največja tranzicijska poraženka v vsej vzhodni, srednji in južni Evropi. Ali drugače: ker je tej stranki oblast pomembnejša od dobrobiti državljanov, je Slovenija postala največja evropska država izgubljenih priložnosti. Drugače tudi ne more biti: država z visoko stopnjo obdavčenja, nefleksibilnim trgom dela, visoko ceno delo in inferiornim poslovnim okoljem ne more tekmovati z družbami znanja, ki slonijo na sprostitvi razvoja zasebnega sektorja. Zato najsposobnejši zapuščajo bledo podalpsko mačeho, ustvarjalni kapital pa se seli v toplejše kraje - namesto umika države iz gospodarstva se gospodarstvo umika iz države. 


Naj kljub temu sklenem optimistično. Freud je res menil, da bo zaradi konstitucijskega nelagodja v kulturi "vsekakor vedno slabo". Njegov dedič Lacan je dodal: "…ali slabše". Toda to "slabše" je lahko tudi najboljše, kar se nam lahko zgodi v življenju, gospodarstvu in politiki: liberalizem je res najslabši od vseh ekonomsko-političnih konceptov, toda kaj, ko boljšega nimamo. Zato mi odpustite če nekoliko nostalgično parafraziram znameniti članek Rose Luxemburg z naslovom "Red vlada v Berlinu": Red vlada v Ljubljani! Vi topi plačanci! Vaš "red" je zgrajen na pesku. Liberalizem se bo že jutri "žvenketaje spet v višine usmeril" in na vašo grozo z zvokom pozavne razglasil: "Bil sem, sem in bom!" (se nadaljuje)

0 0
Feed