Pristanek socialista Črtomira na liberalni krst je dejanje resignacije, iz katerega izide LDS-kučanovska privatizacijska lopovščina in jeremijade proti "neoliberalizmu".

Spodletelost slovenskega vstopa v EU

Pristanek socialista Črtomira na liberalni krst je dejanje resignacije, iz katerega izide LDS-kučanovska privatizacijska lopovščina in jeremijade proti "neoliberalizmu".

[maj 2016]

Zaplankanost slovenske politike potrjuje spodletelost vstopa Slovenije v EU. Leta 2004 smo sicer formalno prevzeli zahodni okvir, toda umanjkala je identifikacija, ponotranjenje vrednot Zahoda. Z ne najbolj ustrezno primerjavo bi lahko rekli, da ima EU vlogo očetovskega nad-jaza, katerega naloga je Slovenijo iztrgati partikularni samoraslosti in jo iz zaprtosti ter neposrednosti domačega kroga odpreti širši univerzalnosti Zahoda. Morda bi to primerjali s heglovsko aufhebung: gre za ukinitev slovenske domačijskosti in ohranitev Slovenije v posredovani obliki kot moment nove univerzalnosti, do katere smo se povzpeli. Če bi Slovencem to v preteklosti uspelo, bi simptom tujosti izzvenel: tuje je namreč vselej nastopalo kot travma, ki od zunaj ogroža domače. Prav s tem "tujim" (Zahodom) bi se morali identificirati: to pomeni, odpreti se EU in pretrgati popkovino, ki nas veže na partikularnost zatohlega domačijskega. Ni domače mesto nas samih, kjer smo zavezani partikularnosti, ampak ta postane naš kraj šele, ko je posredovana in povzeta v širšem mediju zahodne univerzalnosti. Slovenska tranzicijska levica se zdi v nasprotju s tem zavezana materinskemu zakonu, ki ga zazanamuje groza pred odprtostjo tujemu - predvsem tujemu kapitalu, učenosti, se pravi, Cankarjevim dateljnom. Etos te levice je zaplankana zaprtost, ki izhaja iz nemožnosti identifikacije s "tujim", z EU in Zahodom, saj ta nastopa ogrožajoče "neoliberalno" glede na domače politično-tajkunske igre.

Kar se je v dobrem desetletju članstva Slovenije v EU spremenilo, je zgolj to, da je država privzela pozicijo zunanje odtujene univerzalnosti, ki kaže na lažnost socialistično-nostalgičnega zatrjevanja zakoreninjenosti. Ravno ta pozicija je reakcija na spodletelost identifikacije s "tujim" Zahodom, reakcija na to, da tovarišijsko-domačijski eliti nista zmogli nase vzeti prehoda v medij zahodne univerzalnosti; od tod ideologija domačije, družinske srebrnine, korenin, nacionalnega interesa itd. Slovenija ni nosilka univrzalnosti domovine, temveč lokalne partikularnosti domačije, kar je razvidno že iz hegemonega levičarskega diskurza. Ta išče rešitve v zadružništvu, v novih kolhozih, v patriarhalnem razmerju med kapitalom in delom, kjer bo skrbniška država očetovsko poskrbela za delavce. Jedro levičarske fantazme predstavlja slovenska država kot matera, ki skrbi za svoje otroke-državljane. Pod ustavno-zakonskim omrežjem, formalno prekopiranem iz EU, tako vztraja delujoče omrežje socialističnega korporativizma, zato je treba skleniti, da mora Kardelj še enkrat umreti - tokrat simbolno.

Le tako je mogoče subvertirati tipično slovensko držo: vnanje izpolnjevati zahteve, ki jih pred nas postavijo "tujci" (EU, Zahod), toda ker nas univerzalnost "tujega" zakona ogroža, se je treba potuhniti in se EU zunanje prilagoditi, ravnati, kot da smo del EU, pri tem pa v žepu skrito držati figo. V odločilnih trenutkih slovenske zgodovine je bilo vedno tako - pri pokristjanjevanju, pri (proti)reformaciji, ob zlomu liberalizma v samostojni državi. Kot da nenehno ponavljamo Prešernov Krst pri Savici: srečanje Slovenca s krščansko kulturo Zahoda je podoživeto s Črtomirjem, ki se na željo Bogomile odpove poganski svobodi (socializma) in postane oznanjevalec krščanstva (liberalizma), kar dojema kot vir osebnega poraza. Tu nimamo opravka s pravo notranjo spreobrnitvijo, s tem, da gre za poraz tistega, kar je bilo itak vredno, da izgine (socializem), in zatorej za zmagoslavje, odrešitev. Pristanek socialista Črtomira na liberalni krst je dejanje resignacije, iz katerega izide LDS-kučanovska privatizacijska lopovščina in jeremijade proti "neoliberalizmu". Na ta način materinski nadjaz deluje kot varuh incestuozne slovenske domačijske zatohlosti: namesto da bi nas iztrgal zahojenosti in odprl obzorja univerzalnosti, deluje kot prepreka pozahodenju Slovenije. Vsaka poteza v smeri univerzalnosti (EU, NATO, Zahod) - celo ti skromni zapisi - bodo dojeti kot izdaja matere-domovine-socializma in v tem govnu tičimo do vratu. (se nadaljuje)

0 0
Feed