Pravna država, ekonomska in politična svoboda so trije stebri, ki omogočajo razcvet najsposobnejših, ki dolgoročno koristi vsem.

Smo za svobodno Slovenijo

Pravna država, ekonomska in politična svoboda so trije stebri, ki omogočajo razcvet najsposobnejših, ki dolgoročno koristi vsem.

Utrjevati hočemo tolerantno politično kulturo, ki je pogoj uresničevanja pluralistične vizije slovenske družbe. Samo središče takšne družbe je samostojen in neodvisen državljan, zato so državne in civilno-družbene institucije tiste, ki vzpostavljajo ogrodje svobode posameznika. Temu v prid moramo oblikovati močne, toda poceni državo. Vsaka obsežnejša konstrukcija države krši pravice ljudi in je ekonomsko neučinkovita. Vsak sistematični poskus usmerjanja delovanja posameznikov je represiven in kot tak napad na njihovo svobodo, da so o svojih ciljih sami sodniki. Zato je treba slovensko državo razbirokratizirati in potisniti nazaj, politiko pa omejiti v legalne demokratične okvire. Demokracija ni le cilj na sebi – prej je mehanizem, ki pomaga zaščititi najvišji politični cilj: svobodo. S svobodo začenja tudi vsakršno razumevanje pravičnosti. 


Slovenske družbe in politike ne želimo definirati s konceptom prijatelj – sovražnik, kateremu v ozadju stoji dispozitiv kulturnega boja. Nova politika bo najprej servis državljanov, kar od politične dejavnosti terja zavestno uporabo umetnosti pogajanj in iztržkov. Na politični ravni k temu sodi drža, ki ne ideologizira vsakega problema, temveč išče pragmatične in kompromisne rešitve. Na družbeni ravni pa nova politika vsebuje inkluzivnost, se pravi, socialno in politično vključenost, ki ne izključuje državljanov iz udeležbe na ustvarjenem bogastvu in moči. Za takšen preobrat je potrebno politično Dejanje: sposobnost za prebojnost, inovativnost in razumno tveganje.

Vodenje politike mora biti v večji meri podprto z referendumskim odločanjem in drugimi oblikami demokratične participacije ter strokovne ekspertize. To pa politike ne odvezuje od prevzemanja odgovornosti v primerih, ko je nujno sprejeti nepriljubljene reformne ukrepe, ki jih izvaja pravo politično vodstvo. To je potrebno zato, da ob zagotovljenem momentu socialne vzdržnosti in javne promocije Slovenija končno tvegala resne družbene reforme, izhajajoče iz temeljne vrednote svobode in od tod izpeljanih vrednot pravne države ter neodvisne civilne družbe. Prioritetne reforme, ki so za Slovenijo nujne, so:

  1. Liberalizacija in deregulacija: začeti je treba z reformami, ki širijo svobodni trg ob močni proti-monopolni zaščiti, podjetniški konkurenci in razvojni socialni državi. S konceptom prilagojene varnosti je treba najprej deregulirati trg dela, plače tesneje povezati s produktivnostjo in zagotoviti večjo udeležbo na dobičku tudi delojemalcem. 
  2. Privatizacija: ob nadaljnjem umiku države kot aktivne lastnice je potreben transparenten zaključek privatizacije, kjer bodo enakopravno lahko udeleženi tudi tuji vlagatelji in strateški partnerji. Primerljivo z drugimi evropskimi državami ima Slovenija največ državne lastnine. Vsakršen monopol, še posebej monopol državne lastnine, pomeni nadaljevanje despotizma z drugimi, nekomunističnimi sredstvi. Vsak posameznik je svoboden šele kot lastnik, zato velja tudi v Sloveniji razvijati koncept družbe svobodnih lastnikov. Temu stoji nasproti mogočna slovenska tradicija oboževanja država, kjer je vse premalo poudarjeno dejstvo, da je razlika med civilno družbo in državo tudi razlika med neproduktivnim in produktivnim delom. Država porablja davkoplačevalski denar in ne proizvaja kapitala, zato jo je potrebno omejiti na nujno mero. Državno tratenje je lahko mestoma koristno, vendar je po pravilu država domišljavi potratnež, ki ne nadzoruje svojih stroškov.
  3. Upravljavski umik države iz gospodarstva, torej demontaža samoupravljanja politikov z »družbeno« lastnino. Država mora biti tista, ki zagotavlja zgolj legalni okvir in sodnica, ne pa igralka na trgu. Temu se prilega koncept poceni države: med ameriškim modelom vitke države in skandinavskim modelom države z velikimi javnimi izdatki velja izoblikovati slovenski model močne in vitke države.
  4. Družba znanja, ki zahteva krepko povečanje vlaganj v znanje, raziskave, izobraževanje, razvoj, inovacije in nove tehnologije. Pri investicijah v človeške vire je potrebno ta vlaganja koncentrirati in izbrati nekaj slovenskih tržnih niš, denimo info-tehnologija, bio-tehnologija, nano-tehnologija ipd. Država se mora zavezati, da bo vzpostavila mrežo tesnega sodelovanja z razvojnim kapitalom in univerzami. Med slovenskimi univerzami naj oblikuje pogoje za večjo medsebojno konkurenčnost, pri čemer je morda prvi pogoj reforma in razdelitev mastodontske ljubljanske univerze.
  5. Prijazno okolje za investiranje: država se mora še bolj zavezati k odpravi vseh administrativnih ovir, ki še onemogočajo konstitucijo vrhunskega poslovnega okolja in fleksibilnost trga dela. K slednjemu lahko v največji meri prispevajo predpisi s področja zaposlovanja: možnost hitrega odpuščanja in zaposlovanja in razbremenitev stroškov dela, kar vse rezultira v novih delovnih mestih. 
  6. Enotnejša davčna stopnja in nižji davki: cenejša vitka država omogoča znižanje davkov in pravičnejši razporeditvi obremenitev za vse državljane. Razbremenitev dela mora biti na drugi strani kompenzirana z obremenitvijo porabe. Če želi Slovenija biti globalno konkurenčna, bo preprosto potrebno delati bolje in kvalitetneje – z višjo stopnjo produktivnosti in dodane vrednosti – ob nižji stopnji obdavčitve takega dela. Slovenija je namreč med najmanj davčno ugodnimi državami na svetu, zaznamovana z visokimi obremenitvami dela. Slovenci niso preveč leni, so preveč obdavčeni. 
Da bi lahko bodoča vlada izpolnila zgoraj navedene zaveze, mora biti izpolnjen izhodiščni politični pogoj: močna programska reformska sredinska koalicija, ki jo sestavljajo odločne reformne politične sile. Takšna vlada bi po vsej priliki bila sposobna zaustaviti nekoristno odlivanje družbene in politične energije v topiko kulturnega boja, organizirati politično stabilnost in s svojimi javnimi zavezami formirati odgovornejšo politiko. Brez tega političnega pogoja bo Slovenija še naprej nazadovala na lestvicah mednarodne konkurenčnosti in ostala od socializma razvajena, premalo produktivna in povprečna družba.

Naslednji pogoj za uspešnost bodoče vlade je dokončna opustitev ideologije nacionalnega interesa: kot je postalo povsem očitno, se izza te ideologije skrivajo parcialni interesi vplivnih tajkunskih lobijev. Če že obstaja nacionalni interes državljanov – kot potrošnikov – je ta interes v nizkih cenah. Te pa onemogočajo monopolne aglomeracije in oligopolni dogovori, kar je posledica tega, da je slovensko gospodarstvo politizirano, slovenska politika pa je ekonomizirana s partikularnimi interesi tajkunskega kapitala. Na ta način je dosedanji slovenski politični razred, v osnovi razdeljen na dva tabora, na levici razvijal tovarišijski koncept kapitalizma, na desnici pa domačijski koncept kapitalizma. Ko si politična moč – leve ali desne provenience – vzame še ekonomsko, to vodi v velikansko koncentracijo oblasti. Zato mora biti zaveza bodoče vlade ločiti ekonomsko moč od politične. Le tako bo lahko ekonomska moč preverjala politično, ne pa služila kot njena neposredna podpora.

Vsi dosedanji poskusi razbijanja monopolnega korporativizma in sistemskega dinamiziranja slovenske ekonomije in družbe so propadli in so privedli le do leve oz. desne različice ekonomskega gradualizma, državnega intervencionizma in populističnega dodatka socialne demagogije. Poleg realizacije resnih ekonomskih reform bi morala bodoča vlada močno okrepiti vladavino zakona in delovanje pravne države. Prav vlada kot glavna cokla v razvoju slovenske družbe je tista, ki je poklicana, da vzpostavi pogoje za polnovredno delovanje pravne države. Ta ne sme biti podaljšan aparat politike, ki ščiti tajkunske ilegalizme. Dejstvo je, da je dosedanji slovenski politični razred kot celota s svojo nekvalitetno personalno strukturo omogočil ilegalizme v gospodarstvu. Odgovornost je jasna. Tajkuni so proizvod leve in desne poosamosvojitvene politike, ki je izpod ravni proklamiranih načel izvajala tihi sporazum med tistimi, ki sprejemajo in izvršujejo zakone ter tistimi, ki jih kršijo. Vprašanje obstoja slovenske nacije je tako zgoščeno v zavezah, ki jih nase jemlje gibanje Nova prihodnost in so povezane z vzpostavitvijo ali dograditvijo ogrodja pravne države, ekonomske in politične svobode. Splet teh treh elementov omogoča razcvet najsposobnejših, ki dolgoročno koristi vsem. (se nadaljuje)
0 0
Feed