Slovensko korporativno odločanje je globoko nedemokratično in ponavlja mussolinijevski fašistični in kardeljanski komunistični korporativizem.

Smo za republiko svobodnih državljanov

Slovensko korporativno odločanje je globoko nedemokratično in ponavlja mussolinijevski fašistični in kardeljanski komunistični korporativizem.

Obstaja nespravljiva razlika med velikodržavnim programom politično-tajkunske elite in liberalnim programom vitke in poceni države. Namesto sprostitve potencialov civilne družbe, osebne svobode, zasebne pobude in tržnega tekmovanja, vladna politika te elite nadaljuje vojno proti civilni družbi, ki jo s svojo presežno oblastjo omejuje na najmanjši možni prostor, poleg tega pa jo odira z visokimi davki. Takšni čezmerni proizvodnji oblasti je treba postavljati meje, ker postaja za slovenske državljane in njihovo svobodo ogrožajoča. Nevarno je to, da nas skuša vlada skupaj s svojimi strankami levice voditi in usmerjati skozi vse naše življenje. Takšno oblast, ki bolje od vsakega posameznika ve, kaj je zanj dobro, po Foucaultu imenujemo pastoralna oblast. V nekem smislu je Cerkev dobila v državi hudo konkurenco – s to razliko, da cerkveno kanonsko pravo nima zakonske moči nad ljudmi, ampak le moralno. Država pod vladavino politično-tajkunske elite pa predstavlja oblast pastirja nad čredo, ki se uveljavlja z zakonom: nadzoru sledi preverjanje, ne-uboganju poboljševanje in kazen. Tej presežni oblasti se lahko upremo na tri načine: prvič, kot Solon, z omejevalno zakonodajo tako, da se uporabi opozicijske stranke, civilno-družbeno alternativo in gibanja; drugič, kot Platon, s pedagogijo oblasti tako, da se uči skoz javni protest; in tretjič, kot kiniki, z norčevanjem iz oblasti.


Upor proti presežni oblasti države in vlade, je tipična liberalna drža. Prvo zapoved te drže lepo formulira že omenjeni Foucault: »ne zaljubite se v oblast«. Vsaka pokorščina oblasti je seveda veliko lažja, če ljubimo oblast in si s tem želimo prav to, kar nas obvladuje, tlači in izkorišča. So ljudje, ki v tem uživajo in ta užitek ima tudi svoje ime: v kliniki mazohizem, v politiki fašizem. Liberalizem nasprotno izhaja iz predpostavke, da se vselej vlada preveč. To posledično pomeni, da velja državo racionalizirati in kjer se le da, vidno pest države nadomestiti z nevidno roko trga. Za slovenske razmere bi morda najbližji vzor našli v državljanskem ordoliberalizmu (Ordo se je imenovala revija), ki je v Nemčiji ostro nasprotoval vladam, ki so v prid države sistematično ignorirale tržne mehanizme in civilno družbo. Nemški gospodarski čudež izhaja prav iz te blage liberalne različice, ki jo je v politiko uvedel Adenauer. Liberalizem lahko ponudi nov razvojni preboj, toda vse slovenske vlade po osamosvojitvi so se ga otepale, ker bi jim radikalno zmanjšal možnost političnega poseganja v gospodarstvo. V nasprotju z vsemi drugimi ideologijami je liberalizem edini, ki meni, da več svobode posameznika vodi v povečevanje njegove lastnine in s tem ustvarja boljše življenje. Liberalna družba, kar Slovenija ni, ima skupen le en sam temelj: svobodno izvajanje zasebne dejavnosti in zanesljivo uživanje tistega, kar ste si pridobili.

Razmah svobodnega državljanskega podjetništva predstavlja pogreb za levičarsko veliko potratno državo, ker je ne potrebuje. Od liberalizma bi pravzaprav imeli največ prav običajni delojemalci, ki bi se jim ob znižanju obremenitve dela občutno povečale plače. Toda poslovno življenje in civilna družba v Sloveniji živi pod neprestanim pritiskom birokratskega avtoritarizma. Ko razumen človek opazuje proti-reformni »nacionalni reformni program«, ki ga je sprejela Cerarjeva vlada, dobi nenavaden občutek, kot da je Slovenija nek oddaljeni sibirski arhipelag, ki ga ne zadevajo priporočila, standardi in merila mednarodnih organizacij, katerih članica je. EU, OECD, EBRD, IMF, WB in kar je še kratic, ki označujejo evropske in svetovne finančno-ekonomske centre, se leta trudijo s slovenskimi vladami in jim redno pošiljajo benevolentna priporočila, kaj je Ljubljani storiti, da se izkoplje in strukturne gospodarske krize. Vse vlade z zadnjo Cerarjevo vred se na ta priporočila nonšalantno požvižgajo, saj osamljeni slovenski arhipelag ne potrebuje nikogar, ki bi mu solil pamet. Slovenski državljani tako ostajamo talci katastrofalne izolacionistične politične ekonomije.


Nujne privatizacije in tujih investicij za razvoj Slovenije ni in jih tudi ne bo, vsaj dokler je na oblasti levičarska politično-tajkunska elita. Vse stranke te elite so politične tranzicijske poraženke in so potencial slovenske zgodbe o uspehu spremenile v poraz: slovenska država je največja tranzicijska poraženka med vsemi srednje- in vzhodno-evropskimi državami, slovenska družba pa je družba izgubljenih priložnosti. Temeljni vzrok tega je ekonomska mantra vseh levičarskih vlad: mencingerjanski socialistično-postkeynesiansko-nacionalistični gradualizem. Politiki, ki so z njim Slovenijo spravili na kolena in jo zadolžili za generacije – Pahor, Bratuškova, Cerar itd. – se namesto Doba še danes prosto sprehajajo naokoli, dobivajo ugledne položaje in privilegije ter celo ljudstvo poučujejo, kaj da je šlo narobe. Vsi našteti so znani kot veliki bojevniki proti tujim investicijam, ki so v Sloveniji rekordno nizke – vse z namenom krepitve domače tajkunske oligarhije.

Slovenski tajkuni, zdaj navezani na SMC, znova zavirajo prihod tujih vlagateljev, da bi si še enkrat nemoteno razkartelizirali Slovenijo. Ob tem SMC varuje monopole v državni lasti in trge zapira pred tujo konkurenco. Slovenska certifikatna privatizacija je bila zgodovinsko zavožen model lastninjenja, zato se ni čuditi, da ima Slovenija - ob pregovorni sovražnosti do tujcev z denarjem in neskončnih administrativnih ovirah – najmanj tujih investicij in se te celo v trendu umikajo. Tuje investicije so po svetu ključen dejavnik pospeševanja razvoja in povečevanja konkurenčnosti - Slovenija pa izkazuje najnižji indeks politike konkurence. V Sloveniji so te možnosti uničile interesne skupine, ki združujejo predstavnike nekdanjega režima in iz njih nastale rdeče tajkunske elite. Te so v novonastalo demokratično in tržno institucionalno okolje uspele vgraditi svoje parcialne interese. V devetdesetih letih odložene stroške bigbangovske privatizacije najboljšim (tudi tujim) kupcem in neizvedenih liberalnih reform bomo vsi plačevali še desetletja.

V tajkunskem interesu je, da se država ne umakne iz gospodarstva, saj mora servisirati njihove nove podvige. Zato ostaja slovensko poslovno okolje inferiorno, pravni okvir neučinkovit in davčni sistem konfiskacijski. V Sloveniji lahko uspevajo samo državna podjetja in na državo vezana tajkunska podjetja, obojim pa ob strani stojijo z levičarskimi vladami zlizana vodstva sindikatov. V sistemu keynesianskega dirigizma je vsa Slovenija izrabljena za zadovoljevanje interesnih skupin in iskalcev rent. Z izjemo NSi so vse leve in desne stranke kolektivistične, nenaklonjene osebni in ekonomski svobodi. Režimski mediji skupaj z večinskim javnim mnenjem izkazuje sovražnost do liberalizma, ker so slovenski državljani v nasprotju z načeli odprte družbe, liberalizacije in svobodnega družbenega razvoja dresirani tako, da se svobode bojijo. Edina tekma, ki jo pozna slovenski arhipelag, je tekma za pridobitev naklonjenosti interesnih skupin (upokojenci, sindikati, kmetje itd.), ki predstavljajo tako veliko število volivcev, da je od njih odvisna vsakokratna zmaga na volitvah.

Nedelovanje pravne države tej povezavi levičarskih politikov in interesnih skupin omogoča nekaznovano doseganje ekonomskih rent. Ker ni sodobnega pravnega sistema, namesto voljenih institucij odločajo neizvoljene, povezane v ti. socialno partnerstvo. Notorično dejstvo je, da so bile skoraj vse ključne odločitve ekonomske politike usklajene in sprejete znotraj ne-voljenega ekonomsko-socialnega sveta, v katerem sedijo predstavniki levih sindikatov, direktorji državnih podjetij in ministri levičarskih proti-reformnih vlad. Namesto da bi o tem odločal trg, so vse odločitve podvržene volilnim ciklusom. Takšno korporativno odločanje o formalnih okvirih delovanja celotne družbe je globoko nedemokratično in močno spominja na mussolinijevski fašistični in kardeljanski komunistični korporativizem. To sprevrženo partnerstvo nosi popkovino med političnim in ekonomskim trgom, ki opravlja funkcijo prerazdeljevanja do te mere, da lahko govorimo o plenjenju in kratenju lastninskih pravic. Cerarjeva vlada samo nadaljuje s politiko minimalizacije svobodnih odločitev posameznika in maksimiranjem diskrecijske moči poseganja vladajoče elite v vse sfere civilne družbe. Vzpostavljeni politični trg prerazdeljevanja sredstev zasebnega sektorja in redkih učinkovitih državnih podjetij na najmočnejše interesne skupine (začenši z Erjavčevim Desusom) še naprej obratuje s polno paro, saj je treba kupiti in ohranjati politično podporo teh skupin. Politična in socialna vzajemnost med interesnimi skupinami – od socialnih do tovarišijsko-kapitalskih – ter državo je vsak dan vidna v novih koalicijah z državo, ki je s svojimi para-državnimi skladi ostala v evropskem merilu največji lastnik slovenskega gospodarstva. (se nadaljuje)

0 0
Feed