Prvi korak reformne vlade mora biti revizija tajkunske privatizacije in zaplemba nakradenega premoženja.

Smo za reforme

Prvi korak reformne vlade mora biti revizija tajkunske privatizacije in zaplemba nakradenega premoženja.

Prvi ukrep reformne vlade mora biti zagotovitev ekonomske in politične svobode z delovanjem pravne države, jasne opredelitve in spoštovanjem lastninskih pravic in korenito omejitvijo javne porabe. Imeti parlamentarno demokracijo ne pomeni, da lahko ne-voljene skupine institucionalizirano odločajo o naši skupni usodi. Kot rečeno, nihče ni volil sindikatov, združenja delodajalcev in študentov in nihče jim ni dal mandata, naj vodijo gospodarsko politiko te države. Nasprotno, volili smo stranke in tisti, ki ste dobili mandat, naj opravijo svoje delo. Povejmo še drugače - interesne skupine so lahko le posvetovalni partner, brez mandata volivcev o ekonomski politiki ne morejo odločati, saj jim volivci nismo dali te pravice. Če jim kaj ni prav, naj gredo na volitve ali uporabijo poti, ki jih zagotavlja pravna država. Če bo ulica odločala o tem, kaj, kdaj in kako reformirati, se lahko poslovimo od normalnega političnega trga oziroma parlamentarne demokracije. Slednja zato potrebuje svoje dopolnilo v neposredni demokraciji.


Privatizacija podjetij pomeni, da se država iz njih umika. Vse dosedanje vlade se doslej sploh niso umikale, ko pa so se, so namesto povečanja učinkovitosti privatiziranih podjetij raje maksimirali dobiček lokalnih monopolistov, nekdanjih marksističnih pridigarjev, ki so postali direktorji, in preostalih naklonjenih interesnih skupin. To ni privatizacija, ampak je prerazdeljevanje, in to ni družba, kjer se spoštujejo demokratično voljene institucije in postopki, ampak družba, kjer veljajo neformalna pravila prijateljskih klik. S tem počnejo prav tisto, kar so nekoč očitali starim komunističnim direktorjem in politikom, zbranim okoli Milana Kučana. In tudi če gre pri tem za neko skrito taktiko, s katero želijo dolgoročno iz igre izločiti komunistično elito, je takšna taktika naravnost zanič, saj lahko edino trg s konkurenco ter bojem za potrošnika in pravna država izločita vpliv mešanice politike in lokalnih monopolistov, kjer gospodarstvo netransparentno vstopa v politiko na korupcijski način.

Naslednja sramota, ki jo oblastniki še vedno vzdržujejo, je razsut pravni sistem. Še vedno ogromni sodni zaostanki, dvomljive razsodbe, tožbe pri evropskih institucijah zaradi neučinkovitosti in pristranskosti domačega pravnega sistema ter nenormalno visok delež razveljavljenih sodb na višjih ravneh, vse to gospodarstvu povzroča velikanske stroške. Vse, kar smo videli, je ohranjanje sprevržene oblike pravne države, ki so jo nasledili od komunistične elite. V celotni vzhodni Evropi je prav Slovenija tista, kjer država največ posega v gospodarstvo, bodisi kot lastnica bodisi s subvencijami, ki so med najvišjimi glede na BDP . In medtem ko politični trg prerazdeljevanja očitno odlično deluje, podjetništvo umira - administrativnih ovir pri poslovanju in ustanavljanju podjetij je največ ravno v Sloveniji, breme regulacij je med najvišjimi, število postopkov, potrebnih za zagon podjetja, je največje, in čas, potreben do začetka poslovanja, najdaljši v regiji. Davčne obremenitve dela so najvišje, prav tako kot državna poraba, demografski trendi med najbolj skrb zbujajočimi in skupaj z najvišjimi izdatki za pokojnine (kot delež BDP), ki so skoraj v celoti javno financirane, nevzdržno pritiskajo na javne finance. Podobno velja za zdravstvo. Trg dela je še naprej tog zaradi napačne fleksibilnosti, konkurenca na celi vrsti trgov (zavarovalništvo, bančništvo, telekomunikacije, nafta in plin itd.) pa je motena zaradi državnega vmešavanja, nedelovanja pravne države in prepočasne privatizacije. Temu lahko dodamo še nesorazmerno visok delež neučinkovitih posojil bančnega sektorja, ki je bil višji, kot v nekaterih tranzicijskih državah v regiji in spremlja državne intervencije na tem trgu.

Rezultat? Izkaže se, da podjetništvo v Sloveniji umira, saj sistemskih sprememb skoraj nismo doživeli. Ob vsem tem pa je tudi zelo zgovoren podatek, da je rast števila novih podjetij med najbolj skromnimi v celotni regiji. Nenazadnje, medtem, ko nekateri tako zelo stavijo na visoko tehnologijo, je resničnost takšna, da je število slovenskih patentov, prijavljenih v EU, tako zelo majhno, povprečna letna stopnja rasti števila patentov pa tako borna, da bi, ob njihovi dosedanji povprečni letni stopnji rasti, potrebovali 274 let, da bi ujeli povprečje EU. Na tem mestu je torej vprašanje, ali slovensko gospodarstvo res potrebuje reforme, popolnoma odveč. Vprašanje pa je, kaj počnejo slovenske vlade. Naj začnejo že enkrat delati ali pa odstopijo mandat sposobnejšim. Prerazdeljevanje podjetij na najbolj nenavadne načine v prid različnih koalicij, komunističnih in novo komponiranih elit, izganjanja tujih vlagateljev, ne zaradi tega, ker bi naredili kaj protipravnega, ampak samo zato, ker so napačne nacionalnosti, prepuščanje ekonomske politike ulici, razpadanje pravne države, dušenje podjetništva in že skorajda popolnoma gnili temelji slovenskega gospodarstva - vse to vodi Slovenijo v prepad.

Kot rečeno, od napovedanih reform ni ostalo praktično nič: Slovenija ohranja državno lastnino s politiziranim gospodarstvom in privatizacijo, ki privilegira politično-domačijske lastnike na način nepreglednosti in osebnega okoriščanja. Nič ne zagotavlja razbremenitve gospodarstva in stroškov dela, država pa je prisiljena v iskanje nadomestnih fiskalnih in drugih virov, da zapolni proračunsko luknjo (davek na nepremičnine). Če kdo misli, da se bo vlada politično-tajkunske elite resno lotila klestenja državne porabe, mu v njegovi naivnosti pač ni pomoči. Namesto občutno povečane konkurenčnosti in gospodarske rasti ekonomski strokovnjaki napovedujejo zanemarljiv vpliv na ključne ekonomske parametre, nekateri politični analitiki pa že naznanjajo zaton Slovenije, ker se je odpovedala liberalnim reformam in se vdala pritlehni preživetveni socialni demagogiji. Namesto ambiciozne 5-8 odstotne rasti, ki bi ujele najrazvitejše evropske države v naslednjem dobrem desetletju in ki jo omogočajo le resne in obsežne liberalne reforme, Slovenija perpetuira vseobsežne domače monopole: kot da ne bi šele vseobsežna konkurenca na vseh trgih poganjala motor razvoja. Slovenske vlade so oblika slovenskega korporativnega proti-reformizma: spreminjati tako, da se ne bi nič spremenilo, prav kakor sta prej administrirala Drnovšek in Rop. Rezultat: Slovenija od osamosvojitve sem ni dobila nobenega večjega podjetja, ki bi se agresivno širilo po svetu, zniževalo stroške in optimiziralo zaposlitveno strukturo.

Naloga reformistično usmerjene voditeljske vlade je ustvarjati podjetniško okolje za enake možnosti vseh investitorjev, ne pa jih izbirati in nadzorovati ali subvencionirati propadle projekte za davkoplačevalski denar. Če so ljudje politično in ekonomsko svobodni, so sposobni čudežev – potreben je le nov preprost sklop reformskih zakonov in ukrepov. Vztrajamo: začeti bi morali z enotnejšo davčno stopnjo. Izkušnje kažejo, da imajo vse države, ki so jo uvedle, nadpovprečne stopnje gospodarske rasti, koeficient socialne neenakosti se ne poveča, revni ne plačujejo davka, bogati niso kaznovani za uspeh, srednji sloj pa v proračun daje manj kot v progresivnem sistemu; manj je sive ekonomije, pobrano je več davka in proračun – z večjo rastjo – polnejši. Poleg tega bi z radikalnim rezom pripomogli k razrešitvi slovenske demografske težave: obdavčitev bi s številom otrok skokovito upadala in pri – denimo - treh otrocih ne bi bilo več treba plačevati davka. Za vzpon ekonomije Slovenija potrebuje podjetnike, ki vlagajo in tvegajo: tvegati pa bi morala tudi vlada, ki bo še naprej kaznovala uspešne, kar bo še bolj zavrlo nacionalno gospodarstvo, ki bo ustvarilo manj novih delovnih mest – revnejši bodo ostali brez služb, bogatejši pa zabijali čas za to, kako se davku izogniti. Na bolje vodi v ekonomiji zgolj strogo uveljavljanje trga in od politike avtonomna svoboda privatnega kapitala, v politiki pa ustavni program stroge delitve treh vej oblasti, pravna država, delujoče institucije tržno-socialnega dialoga, dvig izobrazbene strukture in koncept univerze kot centrov bazičnih raziskav in aplikativnega znanja v navezi z gospodarstvom.

Toda slovenske vlade ne tvegajo reform; namesto za resne liberalne reforme – svoj čas izkoriščajo zgolj za utrjevanje lastne oblasti. Namesto reform pa smo vselej dobili politiko statusa quo in množico nedodelanih, polovičnih, neusklajenih, neumnih in kompromisnih odločitev, sklepov in papirjev, ki ne vodijo nikamor – bolje, prav vodijo v nikamor. Predvolilne obljube o pospeševanju nastanka odprte, kompetitivne in inovativne družbe so kot hišica iz kart razpadale pod vsakokratno Real-politik: v konkubinatu med politiko in gospodarstvom je treba ohraniti politični nadzor. Reformna vlada mora nasprotno urediti institucionalni okvir gospodarstva, zagotoviti ekonomsko in politično svobodo, omogočiti delovanje finančnih trgov in s pomočjo pravne države izločiti vse tržne distorzije. Pa tudi: v čem je smisel nadaljnjega širjenja prebivalstva, če pa je to - po OECD - že tako skoraj v celoti funkcionalno nesposobno za bivanje v 21. stoletju? Optimalna strategija zato ne more biti množenje funkcionalno nepismenega prebivalstva, ampak dvig izobrazbene ravni. Če nam manjka ustrezno izobraženih delavcev, bi vlado že zdavnaj moralo zaskrbeti, da imamo vsako leto več študentov, visokošolskih zavodov, inštitutov in univerz, prebivalstvo pa je še vedno na dnu svetovnih lestvic po funkcionalni pismenosti, inovativnosti, znanstveni odličnosti, podjetniški aktivnosti, slovenskih univerz pa ni niti blizu 500 najboljšim univerzam sveta. Zato je očitno, da nočemo ljudi, ampak hočemo Slovence, in da nočemo uspešnih zgodb, ampak nacionalne mite.

Levičarska politično-tajkunska elita prevzema državo na prav poseben način. Če še vedno menite, da je vse skupaj naključje, se vprašajte, zakaj je na seznamu stotih najbogatejših Slovencev precej nekdanjih zagrizenih komunistov, pripadnikov interesnih skupin, sumljivih likov in potencialnih privatizacijskih kriminalcev in kje so vsi običajni podjetniki? Prav zato to ni naključje, ampak posledica dejstva, da je Slovenija država interesnih skupin, ne pa bleščečih zgodb o uspešnih in svobodnih posameznikih. Dejstvo je, da v Sloveniji ne kapitalistične institucije ne pravna država ne delujejo. Vendar tega niso zakrivili tujci niti ni posledica neke nesrečne metafizične lastnosti, inherentne slovenskemu narodu, kaj šele nevidnega sovražnika med nami. Vse je zgolj posledica vsesplošne podrejenosti neformalnim pravilom interesnih skupin. Namesto da bi vlada dovolila delovanje trga, ga v dogovoru s socialističnimi sindikati omejuje, namesto da bi privatizirala medije, jih prepušča navdihu nekdanjih članov CK, namesto da bi liberalizirala, vzdržuje cel niz kartelov, in če že privatizira, to počne pod patronatom in na račun interesnih skupin.

Če res še kdo misli, da to družbo ne obvladujejo interesne skupine, ki jim bolj kot igranje po pravilih ustreza neformalno dogovarjanje, potem je naiven, vsekakor pa je za slovenske razmere odličen volivec. Namreč, če bi katerakoli vlada hotela vpeljati resno tržno demokracijo, bi lahko naredili prav to, kar so po drugi svetovni vojni naredili Nemci, ki so kot prvo reformo poslali stare nacistične fante na vislice. Najprej bi morali lustrirati - in to od Kučana do Janše - potem takoj privatizirati, deregulirati in liberalizirati, zagotoviti delovanje pravne države ter uničiti kartele in monopole. Verjetno bi potem imeli v parlamentu desnico in levico, ne pa pogoltne komuniste rdeče in črne barve. Namesto tega pa so se vse dosedanje vlade odločile, da spremenijo državo v servis za interesne skupine in posredno za svoj blagor, volilno telo pa prepričale, da živi v podalpskem raju, kjer so spremembe največja grožnja njihovi čudoviti prosperiteti, medtem ko interesne skupine blagohotno skrbijo za njihov mirni spanec. Prvi korak reformne vlade bo zato revizija tajkunske privatizacije. (se nadaljuje)

0 0
Feed