Številke so kazale na ekonomski umor Slovenije in od gospodarskega zloma jo je ločevalo nekaj sto milijonov dolarjev.

Slovo socializmu najavlja igro odprtih kart

Številke so kazale na ekonomski umor Slovenije in od gospodarskega zloma jo je ločevalo nekaj sto milijonov dolarjev.

Na svoji konferenci 4. februarja 1990 ZKS-SDP svoj glavni strateški premik skrije v volilni program: prenovitelji opuščajo koncept asimetrične federacije iz dva meseca starega programskega dokumenta Evropa zdaj in se zavzemajo za konfederacijo. Na pritisk Balažicevega liberalnega krila se na predvečer konference temu premiku tako rekoč proti Kučanovi volji pridružita tudi predsednik Ciril Ribičič in programski redaktor Peter Bekeš. Kučan se nekako sprijazni s tem, da se odslej kratica ZKS bere kot »Za konfederalno Slovenijo«. Tako Bekeš na konferenci razglasi: »Soustvarjali bomo le Jugoslavijo kot skupnost prostovoljno povezanih in enakopravnih narodov na podlagi njihove pravice do samoodločbe in odcepitve ter na tem zasnovani suverenosti; Jugoslavijo kot sodobno, učinkovito konfederacijo s tržnim gospodarstvom, z demokracijo in z vsemi temeljnimi pravicami in svoboščinami človeka«. 


Podobno ZSMS svojemu imenu pripne dostavek »liberalna stranka« (ZSMS-LS), osnovna kratica pa je lahko brana tudi kot »Za Suvereno Moderno Slovenijo«. Na predvolilni konvenciji stranke 9. februarja v Ljubljani je predstavljen volilni program z naslovom Kdo smo in kaj hočemo, ki ga zaokroža Program ustavodajne oblasti Republike Slovenije izpod peresa dr. Ivana Kristana. Temeljni dolgoročni in trajni cilj je krepitev ustavodajne oblasti: Slovenija mora ustavodajno oblast izvrševati samostojno, saj je to najvažnejši element njene državnosti in izraz uveljavljanja nacionalne samoodločbe. Slovenska ustava ne sme biti v hierarhično podrejenem položaju v odnosu do jugoslovanske ustave. Večjo stopnjo slovenske samostojnosti je moč doseči z novim dogovorom o sožitju v okviru preurejene jugoslovanske konfederacije. Osnova nadaljnjega članstva Slovenije v Jugoslaviji je nesporno priznanje pravice do samoodločbe, ki vključuje tako odcepitev kot združitev z drugimi narodi. Odločitev o odcepitvi je stvar suverene volje slovenskega naroda, katerega odločitev je sprejeta na referendumu. Dokler so še možnosti za konfederacijo, ZSMS-LS vztraja pri vodilu: »Samostojna Slovenija v Jugoslaviji in v združeni Evropi«.
19. februarja 1990 predsedstvo Demosa operacionalizira volilni program koalicije, ki se ji pridružijo še Slovenska kmečka zveza (SKZ) in Zeleni Slovenije (ZS). Ponovljeno je prizadevanje za suvereno državo slovenskega naroda – bodisi samostojno ali v konfederaciji – kjer bodo o njenih zunanjih političnih povezavah odločili državljani Slovenije na referendumu. Suverenost implicira samostojno notranjo in mednarodno politiko Slovenije, naslonjeno na povezovanje z Evropsko skupnostjo. Pri obrambi si bo Demos prizadeval za to, »da Slovenija postane demilitarizirano območje«. Ker tega ni mogoče uresničiti takoj, bo za začetek dovolj, če vodenje obrambne politike v svojo pristojnost prevzamejo institucije demokratično izvoljene slovenske oblasti. Teh političnih ciljev – zlasti tiste, ki zadevajo položaj Slovenije v Jugoslaviji – ne bo mogoče uresničiti takoj, zato Demos načrtuje takojšnjo konfederalizacijo Jugoslavije in izdelavo nove slovenske ustave. Kot pravi Rajko Pirnat (SDZ), je duh udejanjenja samoodločbe narodov v Evropi ušel iz steklenice, ta duh in politična dogajanja pa morajo Slovenci izkoristiti, če hočejo živeti v suvereni državi.

Medtem ko je federacija posebna država, je konfederacija zgolj zveza držav, ki nastane s pogodbo suverenih držav. Pirnat pojasnjuje: »To seveda pomeni, da mora Slovenija najprej uresničiti pravico do samoodločbe in postati suverena in samostojna država, šele potem lahko sklene konfederalno pogodbo. Zato je treba v skupščini Slovenije čimprej po volitvah sprejeti deklaracijo neodvisnosti, s katero se v Sloveniji razglasi za neveljavna zvezna ustava in ves pravni sistem…«. Šele nato se drugim jugoslovanskim narodom ponudi sklenitev konfederalne pogodbe, kajpada pod pogojem, da se državljani Slovenije za takšen korak odločijo na referendumu. Z zveznimi organi se glede tega ni mogoče pogajati, saj federacija ni partner pri sklepanju konfederalne pogodbe. Partnerji v teh pogajanjih so lahko samo legitimni predstavniki narodov Jugoslavije, izvoljeni na svobodnih in poštenih volitvah. Pri oblikovanju konfederacije ne sme nihče zahtevati kakršnekoli spremembe meja med republikami, kajti to bi lahko še bolj razplamtelo nacionalne spore: »Uresničitev samoodločbe slovenskega naroda in samostojno Slovenijo lahko zahtevamo le na sedanjem ozemlju Slovenije in moramo zato vztrajati, da ne sme priti do nikakršnih sprememb meja Slovenije, ne proti sosednjim državam in ne znotraj konfederalne Jugoslavije«. Po Pirnatu si bo Demos prizadeval uresničiti slovensko suverenost po mirni in legitimni poti. Toda opozicija glede slovenske suverenosti ne misli čakati na prihodnje tisočletje ali na »milostno soglasje« ostalih jugoslovanskih republik.

Zdaj je armadni vrh največjo nevarnost za Jugoslavijo in socializem videl v nastanku slovenskih nacionalnih strank, kamor je po odhodu z zveznega partijskega kongresa prišteval tudi prenovitelje: o vseh slovenskih strankah je bil mnenja, da so proti-jugoslovanske in proti-komunistične. Od zveznega predsedstva so generali zahtevali, naj zagotovi delovanje federacije na celotnem ozemlju, sankcionira razbijalce Jugoslavije in v Sloveniji preprečiti izvedbo večstrankarskih volitev, ker naj bi možna zmaga nacionalističnih strank, povezanih v Demos, vodila k razpadu države. Na seji zveznega predsedstva 20. februarja 1990 je zvezni obrambni minister, general Kadijević, na podlagi generalštabnih analiz političnih zahtev slovenske opozicije in varnostnih razmer na Kosovu ocenil, da je Jugoslavija pred državljansko vojno, ki jo je treba preprečiti z vsemi sredstvi. Omenjene analize so glede Slovenije nakazovale verjetno volilno zmago »desnih revanšističnih sil« Demosa, zato naj bi po enem od scenarijev zvezno predsedstvo od ustavnega sodišča Jugoslavije še pravočasno zahtevalo razglasitev neustavnosti večstrankarskih volitev v Sloveniji, kar bi armadi služilo kot podlaga za ukrepanje proti tistim, ki ne spoštujejo zvezne ustavne ureditve. Med njimi je tudi Društvo slovenskih pisateljev, ki tega dne izstopi iz jugoslovanske zveze pisateljev. Armada je v Sloveniji že začela izvajati zastraševalne manevre in tako želela neposredno vplivati na izid volitev. Proti predsedniku Demosa Pučniku bi se moral najti povod za obtožnico, ki bi ga eliminirala iz predsedniške tekme. Vsi ti posegi so bili kontraproduktivni – vojska je res vplivala na potek predvolilne kampanje, a z nasprotnim rezultatom: opozicija je samo še povečala svojo priljubljenost.

22. februarja 1990 slovenska vlada sprejme povračilne ukrepe proti srbskemu bojkotu slovenskega gospodarstva. Na podlagi zbranih podatkov Šinigojeva vlada oceni, da Srbija v svojem gospodarskem bojkotu Slovenije ne popušča: zato sklene, da bo zavarovala slovenske ekonomske interese. Tako Slovenija ne namerava poravnati svojih obveznosti do sklada federacije za manj razvite dele Jugoslavije; zmanjšana je tudi kotizacija Slovenije za tisti del zveznega proračuna, ki je bil namenjen ekonomski pomoči Srbiji. 8. marca zadnja slovenska komunistična skupščina izglasuje Deklaracijo o urejanju razmerij, ki imajo splošen pomen za Slovenijo. V njej je zapisano, da je z delovanjem Miloševićeve Srbije resno ogrožen ustavni in pravni sistem Jugoslavije, pristojni organi federacije pa tega ogrožanja ne preprečijo. Zato bo slovenska skupščina samostojno odločala o ukrepih gospodarske samozaščite, vsi organi republike Slovenije pa so se dolžni ravnati po odločitvah slovenske skupščine in vlade. Skupščina hkrati vlado zadolži, da pripravi projekt konfederalnega položaja Slovenije v Jugoslaviji. Tako resorji zadnje komunistične vlade pripravijo gradiva za štiri področja: teoretično utemeljitev, mednarodno-pravni vidik, gospodarski in vojaški vidik konfederalizacije Slovenije. V gradivu o mednarodno-pravnem vidiku je ključna naslednja ugotovitev: »Reprezentativnost pravega državnega in s tem tudi mednarodnega subjekta bi si Republika Slovenija laže pridobila oziroma bi ga lahko učinkovito izvajala, če bi akt osamosvojitve oziroma teritorialne suverenosti temeljil na prepričljivem referendumu«. Šinigojeva vlada bo to gradivo obravnavala na svoji zadnji seji 26. aprila 1990.

Tega 8. marca pa slovenska skupščina ob razglasitvi ustavnih dopolnil na pobudo ZSMS-LS iz imena republike opusti izraz »socialistična«: odslej gre za Republiko Slovenijo. ZSMS-LS se pri konstrukciji političnega in gospodarskega sistema zavzema za konfederalizacijo v obliki »jugoslovanske gospodarske skupnosti« po evropskem vzoru. Ta bo stvar napornih pogajanj in bo deležna hudih odporov tudi v Sloveniji. Vendar ima za takšen projekt Slovenija dovolj moči, medtem ko bi morala biti referendumska odcepitev od Jugoslavije izvedena šele v novoizvoljenem slovenskem demokratičnem parlamentu: »Kakšne pristojnosti bi potem imela slovenska država, ni treba posebej razlagati. V primeru, da referendum uspe, v kar skoraj ne gre dvomiti, pa so posledice lahko grozljive: zlom bank, zaustavitev proizvodnje, krvavi neredi. Meje v sedanji Evropi verjetno ne bi bile problem. Taka odločitev bi verjetno povsem zavrla razvoj Slovenije za več let, a ga kasneje spet omogočila«.

Vodstvo mladih liberalcev je v smer referendumske odcepitve potiskala Markovićeva »robinhoodska« ekonomska politika, ki je razvitejši del Jugoslavije vodila v naglo ekonomsko smrt, nerazvitemu delu pa je zgolj podaljševala agonijo. V svojem odnosu do srbskega gospodarskega bojkota Slovenije se je predsednik zvezne vlade postavil na stališče fizično močnejšega in tako z nedejavnostjo sodeloval pri uzakonitvi nezakonitosti. Blagoslovil je Miloševićev državni teror na Kosovu, ki je državo stal ogromno denarja, hkrati pa je uvedel »davek za armado« ter odložil njeno depolitizacijo, da bi si kupil politično podporo generalov. Markovićev program je vse bolj spominjal na poskus populistične vladavine s podporo vojske, ljudstva in akumulacije bolj razvitih. Kot da bi šlo za miloševićevstvo brez Miloševića, za jugoslovanarstvo brez srbskega predznaka, kjer bi Marković nadaljeval vlogo, ki jo je do tedaj igrala jugoslovanska Partija: umetno in nasilno integriranje Jugoslavije brez alternative Markovićevemu »novemu socializmu«, s kapitalizmom brez kapitalizma in vsekakor brez konfederalne ideje. Čeprav je Slovenija kot jugoslovanski ekonomski motor najbolj pridno polnila zvezni proračun, je zvezna vlada nad njo izvajala vedno bolj neznosen pritisk – tako glede politične centralizacije kot glede finančnega izčrpavanja. Številke so kazale na ekonomski umor Slovenije in po valu gospodarskim zlomov ter stavk je od gospodarskega zloma Slovenijo ločevalo nekaj sto milijonov dolarjev.

Navkljub gospodarski in socialni agoniji tik pred prvimi demokratičnimi volitvami, so si bili vsi trije predvolilni tabori – ZKS-SDP, ZSMS-LS in Demos – blizu v ugotovitvi, da mora Slovenija nadaljevati z igro odprtih kart: tako kot si je proti volji tako rekoč vse Jugoslavije izborila možnost prehoda v demokracijo, bi morala izsiliti gospodarsko samostojnost, brez katere je politična suverenost prazna puhlica. Demos je s Pučnikom za Slovenijo predlagal konfederacijo in razglasitev »akutne gospodarske krize« s preklicem nekaterih obveznosti do federacije. Takšen scenarij verjetno ne bi izzval vojaškega posega proti novi demokraciji; poseg bi zagotovo pomenil razkol v armadi in politični pretres, ki bi zagrozil z razpadom zvezne države. V Sloveniji bi po predstavnikih Demosa to privedlo do aktivnega odpora, našli bi se zavezniki – tako v Jugoslaviji kot po svetu. Kučanova alternativa Demosu je bila videti bolj umirjena: »Drugače od preostalih strank v Sloveniji konfederacija za nas ni korak k odcepitvi, sicer pa tudi odcepitev ni v našem programu. Za nas je Jugoslavija prva izbira in šele v primeru, če bi v skupščini in na referendumu ljudje ugotovili, da Slovenija ne more več živeti v Jugoslaviji, bi to za nas postalo legitimno dejstvo. Do tega pa se bomo zavzemali za demokratično Jugoslavijo, v kateri naj bodo združeni suvereni narodi«. (se nadaljuje)


Zgornja vsebina je povzeta po knjigi Zakaj je Slovenija postala samostojna država (Balažic, 2016).

0 0
Feed