Vizija družbe, ki nam jo vsiljujejo sindikati, ni vizija tržne demokracije, ampak totalitarne družbe, kjer v imenu (in na račun) vseh državljanov odločajo izbranci.

Slovenski sindikati so del problema in ne rešitve

Vizija družbe, ki nam jo vsiljujejo sindikati, ni vizija tržne demokracije, ampak totalitarne družbe, kjer v imenu (in na račun) vseh državljanov odločajo izbranci.

Ena izmed takih interesnih skupin, ki se ji zdi, da mora vedno znova in čim bolj glasno urejati življenje drugih, so sindikati. Tu je potrebno razkrinkati naslednje tri mite:

Prvič, sindikati zastopajo velik del delavcev in morajo zaradi te reprezentativnosti imeti posebno pravico do soodločanja pri oblikovanju ekonomske politike. Dejstvo: argument, da neka klika združuje veliko ljudi, še ne pomeni, da lahko avtomatično in mimo demokratičnih institucij odloča o usodi preostalih. Po tej analogiji ni razloga, da se v proces oblikovanja ekonomske politike in socialno partnerstvo ne bi vključile tudi druge interesne skupine. Recimo študentje, kmetje, upokojenci, kulturniki, znanstveniki, kriminalci, vojni zločinci in drugi, skratka vse interesne skupine, ki združujejo veliko državljanov in imajo posebne interese, vendar niso pripravljene konkurirati na političnem trgu. Še več, po takšni analogiji sploh ne potrebujemo volitev, dovolj je, da imamo interesne skupine, ki združujejo dovolj veliko število ljudi in si želijo premoženje drugih. Zato vizija družbe, ki nam jo vsiljujejo sindikati, ni vizija tržne demokracije, ampak totalitarne družbe, kjer v imenu (in na račun) vseh odločajo izbranci.

Drugič, sindikati zagotavljajo delavske pravice. Dejstvo: to je laž. Pravice zagotavlja in varuje pravna država, in ne nekdo, ki se je samovoljno razglasil za zaščitnika tretjih oseb. Pravzaprav je v normalnih državah nezakonit vsak posrednik, ki si domišlja, da »korigira« mehanizme pravne države. Takšen posrednik se namreč čisto nič ne razlikuje od mafije, ki pod pogoji, ki jih izbere sama, »vzpostavlja red« med pogodbenima strankama. Če stranke v njeno korekcijo ne privolijo, mafijci seveda naredijo vse, da uničijo pogodbeni odnos. V Sloveniji delujejo sindikati po istem načelu. Pogodba med strankama je mogoča samo pod pogoji vsiljenega socialnega sporazuma. Vsiljenega zato, ker nihče od nas nima pravice, da se na volitvah svobodno odloči o tem, ali hoče živeti v odnosih, ki jih vzpostavljajo socialni sporazumi, ali ne. Če pogodbene stranke ne privolijo v njihovo korekcijo tržnega mehanizma in pravne države z vsiljenim socialnim sporazumom, sindikati seveda zagrozijo z vsesplošno stavko in naredijo vse, da takšen pogodbeni odnos uničijo.

Tretjič, sindikati znotraj socialnega partnerstva zagotavljajo hkrati hiter razvoj gospodarstva in ohranjanje delavskih pravic. Dejstvo: ekonomsko propadanje, imenovano Slovenija. Ne potrebujemo takšne eksperimente totalitaristične klike, imenovane sindikat, in njihovih predlogov, ki so prizadeli sto tisoče, odgovarjal pa na koncu ni nihče.

Navedena tri dejstva kažejo na precej dvomljivo in pollegalno vlogo sindikatov v Sloveniji. Nihče jim nikoli ni dal mandata, naj odločajo namesto nas, pa vendar nam vedno vsiljujejo svoj prav. Njihovo vmešavanje v ekonomsko politiko se je izkazalo za katastrofalno, pa vendar nikoli niso odgovarjali za svoje napake. Vedno, kadarkoli jim kaj ni po volji, ne glede na to, ali gre za svobodno odločitev, doseženo z mehanizmom demokratičnega odločanja (in odločitev o spremembi ekonomske politike z zmago druge politične opcije na volitvah je prav to), z grožnjami o vsesplošnih stavkah izsiljujejo celo državo. Vlada, ki bi se rada pogajala s takimi klikami in jim celo ponuja možnost soodločanja, si v resnici ne želi med najrazvitejše države sveta, ampak sili v družbeno ureditev, kjer prevladujejo državni in lokalni sindikalni diktatorji, povezani s tajkunskimi roparskimi baroni.

Vlada se mora nehati skrivati za totalitarističnimi organizacijami, kot so socialna partnerstva. Mandat za izvedbo ekonomske politike je dobila od volivcev, ki so se za to odločili po svobodni volji in po lastni presoji. Noben volivec se ni odločal za ekonomsko politiko, ki jo korigirajo sindikati, ampak za ekonomsko politiko, ki naj jo implementira demokratično izvoljena vlada. Zato naj vlada sprejme odgovornost za svojo ekonomsko politiko in jo začne izvrševati. Zakaj bi se morala vsa država obremenjevati, če sindikatom ekonomska politika vlade ni všeč? Če že nočejo narediti stranke in za svoja dejanja odgovarjati volivcem, naj gredo na naslednje volitve tako kot drugi navadni državljani in volijo drugače. Druge poti so v demokraciji nedopustne. Tako pa imamo opravka s sindikalističnim izsiljevanjem demokratično izvoljenih predstavnikov ljudstva, kjer sindikalna vodstva delujejo kot vzporedna veja oblasti. Politizirani sindikati ne bi želeli konkurirati na političnem trgu, radi pa bi sodelovali pri vladanju. Torej odpravimo vlado, parlament in volitve, oblast pa naj prevzame triumvirat ekonomsko-socialnega sveta. Kožo vam bodo strojili šefi strank, lastniki največjih državnih podjetij in sindikalni bosi za zaprtimi vrati. To je totalitarni državni kapital-socializem, v katerem sindikalizirana korporativna oblast deluje na način, kot danes funkcionirajo sindikati: ključno posegajo v politično sfero, hkrati pa nase ne sprejemajo nobene odgovornosti za ekonomsko politiko in ne polagajo računov za napake na volitvah.

Slovenski sindikati se morajo vrniti v svoje polje sindikalizma: kaj bi bilo narobe, če bi se racionalno in z alternativnimi predlogi z vlado pogovarjali o reformskih zakonih ali se resneje lotili prizadevanj za zakon o udeležbi zaposlenih pri dobičku? Prav nič – če bodo predlogi sindikatov razvojno koristni, jih ne bo z obema rokama sprejela le vlada, temveč tudi lastniki podjetij: kdo bi se branil omenjenega zakona, ki bi kot fakultativna opcija zniževal stroške poslovanja, povečeval raven investiranja in dosegal rast zaposlenosti? Industrijska demokracija, delavsko soupravljanje, notranje lastništvo in finančna participacija končno niso komunistični izum, marveč del privlačnega skandinavskega razvojnega modela. A pogoj za to je, da sindikati prenehajo s politizacijo industrijskega konflikta, pri čemer se sami izločajo iz socialnega partnerstva. Sindikalna vodstva naj manj mahajo z »ljudsko voljo« in referendumi, več pa naj razmišljajo o tem, kaj bodo rekla svojim članom, ko bodo jutri brez dela na cesti – kot posledica sindikalne blokade liberalnih reform. Brez teh bo tuji kapital ostal v tujini, slovenski se bo tja preselil, gospodarska rast bodo sanje in nova delovna mesta le na drugi strani prenatrpanih okenc zavoda za zaposlovanje. Takrat tudi socialna demagogija sindikatov ne bo več dovolj. Čas je, da začnejo slovenski sindikati posnemati angleške trade-unione in njihovo novo-laburistično držo. To pa pomeni, da kot ne-voljena ustanova ne bo več dogovorno korigiral izide tržnega gospodarstva. V nasprotnem je prostor tržne demokracije še naprej omejen samo na tiste odločitve, ki so v soglasju s parcialnimi interesi socialnih partnerjev (kako zelo socialni so ti partnerji, smo si lahko ogledali na primerih tekstilne, lesne, obutvene pa še katere druge industrije).

Poudariti velja, da ni mogoče delati tržnih reform v institucionalnem okolju samoupravnega socializma, ki je navajeno na keynesiansko navdahnjeno gradualistično ekonomsko politiko. Če se bo ne-voljenim para-strukturam v obliki koalicij državnih podjetnikov, delodajalcev iz državnih podjetij, sindikatov, različnih karteljašev, ekonomsko-socialnega sveta, GZS in podobnih paralelnih skupin iskalcev rent tako zazdelo, potem bodo vselej imeli vse možnosti institucionalne blokade tistih reform, ki se ne bodo skladale z njihovimi parcialnimi interesi. Državljani bomo lahko šli še milijonkrat na volitve, ampak na koncu bo o naši usodi vedno znova odločal eden izmed centralno-planskih organov, ki se na daleč ogiba volje volilnega telesa, če ta ni v skladu z njegovo vizijo družbe. Zato gradualisti, sindikati, državni podjetniki, ljubitelji nacionalnega interesa, karteljaši in drugi iskalci bližnjic v tržni demokraciji nimajo skrbi: v jedru gre še vedno za igro ropanja nepreviligirane večine, ki je odprta za vnovično delitev naropanega kolača.

V Sloveniji najdemo državno-kapitalistične korporativne koncepte tako na levi, kot na desni: iz perspektive zatohle podalpske doline ni videti zahtev svetovne globalizacije. Slovenija bi svetu vsilila svoja gradualistična in socialno-egalitarna pravila igre in jih zapredla s socialno demagogijo, v kateri beseda konkurenčnost nastopa kot nerazložljiva tujka. Sindikati in vsi tisti, ki nasprotujejo liberalnim reformam, nastopajo brez vsake elementarne družbene odgovornosti: današnji politični uspeh kujejo na rovaš jutrišnjega ekonomskega in socialnega zloma Slovenije. Kot da bo pomagalo, če pred globalizacijskimi zahtevami nojevsko vtaknemo glavo v pesek. Nujnost liberalnih reform se Sloveniji že vrača: včeraj blokirane reforme se nam maščujejo v permanentni gospodarski krizi, socialna cena za to pa raste eksponentno. Čas za spremembe je zdaj, za tekmovalno Slovenijo, ki zna sodelovati, pelje zadnji vlak. (se nadaljuje)

0 0
Feed