Raziskave slovenskega javnega mnenja so že pred izbruhom »afere JBTZ« kazale drugačno sliko od tiste, ki jo je javnosti vsiljevala Kučanova Partija s svojim »jugoslovanskim programom«.

Slovenski Cankarjev dom in srbski Gazimestan

Raziskave slovenskega javnega mnenja so že pred izbruhom »afere JBTZ« kazale drugačno sliko od tiste, ki jo je javnosti vsiljevala Kučanova Partija s svojim »jugoslovanskim programom«.

Slovenci imajo pravico, da si življenje uredijo po svoje, pri tem pa te pravice ne jemljejo ostalim jugoslovanskim narodom. 53 % Slovencev sodi, da je slovenska država premalo samostojna, in 58 % vidi možnost razvoja Slovenije zunaj okvirov Jugoslavije. Sodeč po anketirancih so ti okviri za večino preozki in premalo vzpodbudni, čeprav je težnja po odcepitvi komajda prisotna. Bolj pristajajo na izboljševanje zvezne države in samoodločbo berejo gospodarsko-razvojno kot možnost neposrednih povezav Slovenije z zahodno Evropo in vključevanjem slovenske ekonomije v Evropsko gospodarsko skupnost. Omenjena raziskava ni mogla prikriti, da je v Sloveniji namesto socialistične solidarnosti najti vse več ekonomskega egoizma: Jugoslavija je postala zavora razvoja Slovenije in njenih ambicij po modernizaciji, potrošništvu, post-industrijski družbi, z eno besedo – Zahodu. Z gospodarsko politiko je Slovenija sicer izkoriščala svoje prednosti najrazvitejše ekonomije na jugoslovanskem trgu in tako skoz kapitalsko logiko nadomeščala administrativne posege federacije. Hkrati pa je povečevala konkurenčnost na zahodnih trgih in v zvezni državi ostajala najmočnejši gospodarski dejavnik. 


Domnevni egiptovski lonci, polni mesa, so bili razlog, da je Beograd v Kučanovem zaklinjanju Jugoslaviji bral prisilno koristolovsko zvestobo federaciji. Tako je bilo tudi z besedami slovenskega partijskega šefa na zvezni partijski konferenci v začetku junija 1988: »Mislim, da nikomur več nismo dolžni dokazovati, da smo v Jugoslaviji, za SFRJ, za bratstvo in enotnost, za enakopravnost narodov«. Če je Kučanov domet segel do racionalizacije jugoslovanskih (dez)integracijskih procesov, mu je vodstvo ZSMS kazalo pot v prihodnost: s sprejemom Evropske deklaracije napoveduje evropeizacijo Slovenije in morda tudi Jugoslavije, da ne bi obe končali na smetišču Evrope. Za ZSMS kriza jugoslovanske federacije ni klasični spopad med centrom in federalnimi enotami niti gola borba za oblast ali prerazdelitev družbenega produkta. Vse bolj vidni znaki dezintegracije so posledica krize socialističnega sistema kot takega, se pravi, odsotnosti politične demokracije, kar onemogoča ekonomski napredek.

Najbolj znani jugoslovanski disident Milovan Djilas, ki je po mnenju mnogih zahodnih opazovalcev ob izbruhu množičnega nacionalistično-komunističnega gibanja v Srbiji pripomogel k zahodnim simpatijam do Miloševića, v začetku leta 1989 spreminja oceno o Beogradu kot najliberalnejšem mestu v Jugoslaviji in izraža zadovoljstvo, da Miloševiću dotlej ni uspelo spodnesti jugoslovanskega partijskega vodstva. Državi napoveduje kolaps političnega sistema in celo razpad, če se bo nadaljevala srbska proti-jugoslovanska in separatistična kampanja proti demokratičnim procesom v Sloveniji. O slednjem pa ni bilo nobenega dvoma: ko je februarja 1989 začelo v jami stavkati 1500 rudarjev trepčinega rudnika Stari Trg, Srbija pa razširi represivne ukrepe, se na pobudo ZSMS in pod geslom »Proti izrednemu stanju na Kosovu, za mir in sožitje« na javnem zborovanju 27. februarja v Cankarjevem domu v Ljubljani prvič skupaj zberejo predstavniki slovenske Partije, ZSMS in opozicije. Govorci so zaradi represije vsi po vrsti obsojali srbsko oblast in tudi pregovorno previdni partijski šef Kučan tokrat z besedami ni varčeval: »V rudniku Trepča se brani avnojska Jugoslavija. Razmere na Kosovu kažejo, da ljudje ne živijo več skupaj, marveč v vse večji meri drugi proti drugemu. Politike ni moč delati na ulici ali tako, da so ogrožena življenja… Rudarji Trepče branijo pravice državljanov in komunistov Kosova, da si sami volijo svoje vodstvo. Slovenci v Jugoslaviji nismo slučajni obiskovalci. Pomagali smo jo ustvariti in smo odgovorni za njeno prihodnost. Protestiramo proti razpihovanju psihoze izrednih razmer in opazili smo, da se pred našimi očmi odvija tih državni udar, ki spreminja podobo Jugoslavije«.

Kučan svoj nastop intonira z znano leninsko – toda v tem trenutku udarno – tezo, da narod, ki ne priznava svobode drugemu narodu, tudi sam ni svoboden. Srbsko politično vodstvo je še predobro razumelo to temeljno sporočilo in ga ocenilo za nekaj povsem nezaslišanega. Še tisto noč in potem ves naslednji dan so se v Beogradu vrstili novi milijonski protislovenski protesti. Na teh so Slovenijo izrisovali kot zahrbtno, sebično, izkoriščevalsko in brezčutno republiko, zavedeno s Kučanovo separatistično politiko. Da bi bila nesramnost še večja, slovenski delegat v zvezni skupščini Jože Šušmelj zaradi »ogroženosti« predlaga v sprejem zakon o eksteritorialnosti jugoslovanske skupščine ali njeni preselitvi in prerazporeditvi zveznih organov v druge kraje države. Srbija je Sloveniji napovedala ekonomsko vojno – »vi nočete našega 'knjaza', mi pa vam ne damo prašičev« - in Slovenija je soočena s podtalnim bojkotom svojega blaga. Vzporedno s tem začne Milošević poudarjati »demokratizacijo« zvezne Partije, ki naj se izkaže v uvedbi načela »en član ZKJ – en glas«. Šele to funkcionalno načelo naj bi zagotovilo »revolucionarno moč« enotni partijski organizaciji, vse drugo, kar prihaja iz Ljubljane, vodi v partijsko federalizacijo, v konfederalizacijo države in njen razpad. Polemike o tem zadevajo samo srčiko jugoslovanskega konstitucionalnega ustroja: ustavno načelo o enakopravnosti narodov oz. republik je bilo nenehno kršeno z načelom demokratičnega centralizma in večinskim preglasovanjem v zvezni Partiji, kar je lahko podlaga tudi za uvedbo »tankovske demokracije«.

Paradoks je bil le navidezen: več kot je bilo »boja za Jugoslavijo«, hitreje je ta razpadala. Izvore tega procesa je še najmanj iskati v Ljubljani, saj večina Slovencev leta 1989 meni, da je razpravljanje o odcepitvi Slovenije od Jugoslavije nesmiselno – zanjo se zavzema manj kot tretjina. Izsledki javnega mnenja so služili kot trdna podlaga Drnovškovemu »jugoslovanskemu programu«, ki ga predstavi, ko v začetku aprila 1989 nepričakovano zmaga na kolikor toliko demokratičnih volitvah za člana zveznega predsedstva iz Slovenije. Slovenska vladajoča politika začne razlagati koncept asimetrične federacije, v kateri bi tista republika, ki bi to želela, vzpostavila več elementov suverenost v razmerju do federacije. Pravica do samoodločbe in odcepitve mora načelno veljati, praktično pa tako ali tako ni uporabna in izvedljiva. Predsednik slovenskega predsedstva Stanovnik to ilustrira brez dlake na jeziku: »Pravica do samoodločbe in odcepitve je neodtujljiva pravica. Druga reč pa je, da ta pravica pri nekaterih nujno vzbuja vtis, da bi se radi odcepili. Temu nasprotujem, zame bi bila odcepitev Slovenije samomor. To bi bilo navzkriž z zgodovinskimi interesi slovenskega naroda. Vedeti je treba, da je naše zahodne meje podpisala Jugoslavija, in ne Slovenija. V hipu, ko bi Slovenija nastopila kot neodvisna mednarodna enota, bi mirovna pogodba z Italijo nehala veljati, če pa bi izgubili severno mejo, bi bilo to za slovenski narod samomor, ki mu ga bodoči rodovi ne bi odpustili«.

Če so bila spomladi 1989 stališča slovenskih oblasti še v mnogočem protislovna (imamo pravico do odcepitve, a je ne smemo uporabiti, ker če bi jo, bi bil to samomor itd.), slovenska Partija na svojem julijskem plenumu o mednacionalnih odnosih pripravi prenovljeni Čebinski manifest, v katerem ni mogoče spregledati zdaj že povsem očitne »brambovske pozicije« in »slogaštva« kot političnega refleksa na veličastno promocijo novega srbskega nacionalnega programa sredi milijonske množice na kosovskem Gazimestanu. Na tem kraju se Milošević iz partijskega šefa spremeni v vožda vsega srbskega naroda, ki brez fraz zaluča v obraz Jugoslavije: »Šest stoletij pozneje (po kosovski bitki leta 1389 – op. p.), danes, smo spet pred bitkami in v bitkah. Zdaj to niso oborožene bitke, čeprav tudi takšne niso izključene«. Slovenska Partija ob zvokih Miloševićevih jerihonskih tromb tako kot v svojem manifestu pred drugo svetovno vojno poziva k »povezavi vseh demokratičnih političnih sil, kar je prvi pogoj za obrambo demokratičnih in narodnih svoboščin«. Manifest apelira »k združevanju vseh sil, ki jim je res pri srcu usoda slovenskega naroda«, zato naj prenehajo politikantstvo in medsebojni prepiri. Nekaj je tudi posipanja s pepelom: slovenski komunisti so že leta 1923 podčrtali pravico slovenskega naroda do samoodločbe, kasneje pa pride do »odstopanja« od tega načela. Pravica naroda do samoodločbe je »celovita, trajna in neodtujljiva«, ko pa gre za položaj narodov in njihovo suverenost, mora v veljavi ostati načelo soglasja vseh republik. Kučan na koncu prebere: »V ZK Slovenije odločno nasprotujemo vsakemu nacionalističnemu pritisku in težnjam, ki se zavzemajo za prihodnost slovenske suverenosti in državnosti zunaj Jugoslavije in brez socializma. Obenem pa opozarjamo na to, da se separatistične težnje krepijo predvsem kot posledica poskusov prekrajanja avnojske Jugoslavije, obtoževanja SR Slovenije in ZKS, da vodita protijugoslovansko politiko in takšno vrsto 'diferenciacije', čistk in pogromov, ki predstavljajo korak nazaj od že dosežene stopnje demokratizacije ZKJ in cele družbe… To so težnje, ki grozijo, da bodo razbile Jugoslavijo«.

Iz Beograda je na to prihajal odmev o preveliki vlogi republik in republiških Partij. Predvsem po zaslugi slovenske Partije, ki »nevarno nacionalistično in šovinistično indoktrinira« prebivalstvo, se naj bi Jugoslavija spreminjala v »ohlapno konfederacijo«. Slovensko politično vodstvo si organizirano prizadeva za omejitev pristojnosti federacije, ki jih določa zvezna ustava, da bi jo podredili volji republike. Na takšne obtožbe je Ljubljana odgovarjala z zgodovinskimi dejstvi in navajala deklaracijo Slovenskega narodno-osvobodilnega sveta, ki je 19. februarja 1944 sredi vojne vihre eksplicirala: »Slovenski narod se je združil z narodi Srbije, Hrvatske, Makedonije, Črne gore ter Bosne in Hercegovine v enotni državni skupnosti, v federativni Jugoslaviji, zgrajeni na načelih resnične ljudske demokracije in narodne enakopravnosti, svobodno, po svoji lastni volji, na temelju pravice slehernega naroda do samoodločbe, vključno pravice odcepitve pa tudi združitve z drugimi narodi«. Kazalo je, da gredo predlogi dopolnil k slovenski ustavi iz aprila 1989 v to smer. Največ prahu je dvigoval deveti amandma, po katerem je Slovenija v sestavi SFRJ na podlagi neodtujljive pravice slovenskega naroda do samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve in združitve.

Kar je bilo za unitariste najhujše, pa je predstavljalo »škandalozno« dejstvo, da zvezna ustava – za razliko od zveznih zakonov – ni predvidevala pravnih sredstev za odstranitev neskladij med republiškimi in zvezno ustavo. Tako jim je ostala zgolj politična kampanja, osrediščena okrog »pravnih« razlag, kako je Slovenija pravico do samoodločbe že davno izkoristila in – če nimajo Slovenci nič proti tej državi – ni nobene potrebe po iskanju novih možnosti, da bi to pravico lahko znova izkoristili. Sprejem ustavnih dopolnil bi pomenil le eno: da se tudi ustavno potrdi to, kar v dejanskosti že obstaja, namreč Slovenija kot konfederalni element federacije z vizijo morebitne odcepitve. Zvezno državno predsedstvo, ki se ni vmešavalo v vsebino amandmajev k ustavam drugih jugoslovanskih republik, tudi ne v ustavne spremembe v Srbiji, ki so po oceni slovenskega vodstva »rušile avnojski temelj Jugoslavije kot zvezne države enakopravnih in suverenih narodov«, od slovenskega predsedstva zahteva, da »se zavzame za spremembo predloga amandmajev k ustavi SR Slovenije«. Slovenska politika v posegu predsedstva SFRJ vidi »presedan z mnogimi političnimi posledicami« in nazaj v Beograd sporoča, da se bo o vsebini ustavnih dopolnil odločalo v »normalnem postopku v Skupščini Slovenije, 27. septembra, in to na podlagi lastnega prepričanja, opravljene javne razprave in suverene pravice, da sami sprejemamo svojo ustavo«. (se nadaljuje)


Zgornja vsebina je povzeta po knjigi Zakaj je Slovenija postala samostojna država (Balažic, 2016).

0 0
Feed