"Najpomembnejša stvar, ki jo je treba razumeti v zvezi s Slovenijo, je , da to ni provincialno balkansko kraljestvo, temveč kulturni živčni vozel Evrope"(The Guardian).

Slovenska Teritorialna obramba povsod napreduje, jugoslovanska armada pa grozi s popolno okupacijo

"Najpomembnejša stvar, ki jo je treba razumeti v zvezi s Slovenijo, je , da to ni provincialno balkansko kraljestvo, temveč kulturni živčni vozel Evrope"(The Guardian).

V senci groženj se je 29. junija zvečer z akcijo Plebiscit - po posebnem načrtu, ki je predvideval sklic parlamenta v izrednih razmerah - na zaprti seji sestane slovenska skupščina. Obrambni minister Janša je v svojem uvodu poslancem dejal, da bo Slovenija vojaško vzdržala, če bo še naprej politično enotna. Predsednik Kučan je skupščino seznanil z vsebino pogajanj z evropsko trojko. To so zanimali odgovori na tri vprašanja: prvo, ali Slovenija sprejema premirje in umik JLA v vojašnice?; drugo, ali je mogoče pričakovati odložitev izvajanja deklaracije o neodvisnosti za tri mesece?; in tretje, ali se Slovenija strinja s tem, da je treba spoštovati ustavni red z izvolitvijo Mesića za predsednika zveznega predsedstva? Slovenska delegacija je v Zagrebu na prvo vprašanje odgovorila, da premirje ni nikakršen problem, ker se je slovenska stran zgolj branila pred okupatorsko vojsko in je seveda pripravljena kadarkoli zaustaviti vojaške operacije, če se armada umakne v vojašnice oz. z ozemlja Slovenije. Pri drugem vprašanju je dal Kučan evropskim ministrom jasno vedeti, da Slovenija od svoje neodvisnosti ne more odstopiti. Izvolitev Mesića pa je stvar jugoslovanske države in Hrvaške, če bo slednja nadaljevala svoje sodelovanje v tej državi. Po Kučanovem nastopu je začela razprava, ki se je končala šele proti jutru. 


Vso noč so prihajala obvestila o vzletanju bojnih letal in helikopterjev, zato so morali poslanci vmes sejo prekiniti in se zaradi nevarnosti zračnega napada na slovenski parlament spustiti v njegove kletne prostore. Kljub temu - ali prav zato - je skupščina sprejela trdna stališča: izražena je jasna volja po mirnem reševanju spopada, a ne na račun odločitve o samostojnosti. Ključno je brezpogojno spoštovanje ustavitve bojev, kar na slovenski strani ni problem, medtem ko je armada že več kot tridesetkrat kršila premirje - za nameček pa so po polnoči z vseh koncev prihajala obvestila, da Ljubljani grozi letalski napad. V nastalih razmerah slovenskemu parlamentu ni bilo težko doseči enotnosti na naslednjih stališčih: prvič, skupščina najostreje obsoja brutalno agresijo JLA in zveznih organov na ozemlje Republike Slovenije in najodločneje zavrača ultimate agresorja; drugič, skupščina izreka priznanje vsem državljankam in državljanom, pripadnikom Teritorialne obrambe in policijskih enot za hrabro in uspešno obrambo države; tretjič, skupščina vztraja pri sprejetih osamosvojitvenih dokumentih in nalaga vsem državnim organom, da vztrajajo pri uresničevanju sprejetih odločitev; četrtič, skupščina ponovno poudarja, da želi svoje odločitve uveljaviti na političen in demokratičen način - nadaljnje postopke razdružitve je pripravljena uresničevati sporazumno in postopoma, vendar pod pogojem, da armada spoštuje dogovorjeno ustavitev bojev, se umakne z bojnih položajev in vrne v vojašnice; in petič, skupščina poziva evropsko dvanajsterico, da v Slovenijo nemudoma pošlje svoje opazovalce in tako zagotovi nadzor nad spoštovanjem sprejetih dogovorov. Ko so v Bruslju primerjali slednjo zahtevo z ultimatom armade, se je v evropski politiki še okrepil vtis, da je armada ušla iz vajeti in deluje nenadzorovano. Tako je celo eden najprevidnejših evropskih politikov, britanski zunanji minister Douglas Hurd, obsodil zvezne ukrepe v Sloveniji. V spodnjem domu britanskega parlamenta je priostril: "Mimo so časi, ko je lahko nekdo obdržal državo skupaj tako, da je streljal na svoje državljane".

Splet vseh teh okoliščin je nakazoval, da Sloveniji ne bo ničesar podarjenega in da bo morala svojo razglašeno samostojnost naknadno izboriti na političnem, diplomatskem in bojnem polju - kjer je do tega trenutka plačala razmeroma nizko ceno. Z uspešno obrambno vojno ni v zametkih določila le svoje lastne usode, ampak hkrati tudi smer razvoja celotne jugoslovanske krize. Če bi bila namreč Slovenija pokorjena, se nihče ne bi preveč vznemirjal zaradi tega, ker je armada s silo preprečila uveljavitev načela samoodločbe narodov. Z ozirom na izhodiščno izrazito nenaklonjenost ZDA in Evropske skupnosti slovenski osamosvojitvi, bi učinkovit pohod JLA na Slovenijo in uporabo sile Zahod z nekaj lamentacijami o varovanju človekovih pravic požrl kot notranjepolitični problem mednarodno priznane Jugoslavije. To je dokazoval tudi ultimat Evropske skupnosti, ki je bil 30. junija poslan Ljubljani kot odgovor na stališča slovenske skupščine: Slovenija mora do 19. ure zvečer zamrzniti osamosvojitvene akte.

In še naprej: če bi armadi uspelo vojaško poraziti Slovenijo, bi kot naslednja domina takoj padla Hrvaška, Bosna in Hercegovina ter Makedonija pa ne bi več niti mignili. V takšnem scenariju bi bila Slovenija spet vključena v jugoslovanski okvir, kjer bi Zahod v najboljšem primeru vsilil nekakšen model skupnosti "suverenih" držav. Dejansko pa bi bila Slovenija skupaj s celotno Jugoslavijo na milost in nemilost prepuščena "zmagoviti" armadi: generalska podpora zvezni Markovićevi vladi ali Miloševićevi Srboslaviji bi odločala le o tem, ali bi bila znova skrpana federacija nekoliko bolj komunistično-avtoritarna ali nacionalistično-hegemonistična. Toda tokrat se je prvič v slovenski zgodovini vzpostavilo zavedanje prelomnosti momenta, v katerem se ni smelo ostati na pol poti: resne priprave na zavarovanje plebiscitne odločitve so ne glede na vmesne spore in zamude omogočile politično tveganje, v katerem se je dalo spretno kombinirati vojaško in pogajalsko taktiko, obenem pa diplomatsko prepričevati svet v svoj prav.

Generali so bili po prvem neuspehu razdraženi in prodrlo je Clausewitzevo napotilo, da "je v filozofijo vojne absurdno vnesti načelo zmernosti, kajti vojna je akt do skrajnih meja privedenega nasilja". Nedeljsko jutro 30. junija se je po vsej Sloveniji začelo z alarmi za nevarnost zračnega napada. Slovensko vodstvo je upalo, da armada ne bo uporabila vseh sredstev, ki jih ima na voljo, saj bi to pomenilo, da generalom ne gre več za okupacijo Slovenije in ohranitev infrastrukture, temveč za maščevalno slepo uničevanje. Okrog 9. ure zjutraj se je koncentracija bojnih letal nad Slovenijo izjemno zgostila: v nebo so poletele formacije bojnih letal z letališč v Zadru, Zagrebu, Pulju in Cerkljah. Ko je obrambni minister Janez Janša terjal zaustavitev zračnega napada, je iz poveljstva 5. zračnega korpusa dobil odgovor, da Slovenija nima zračnega prostora in da korpus brani "svobodno jugoslovansko nebo". Splošno bombardiranje Slovenije je bilo zadnji hip preklicano. V operativni skupni so pravilno ocenili, da JLA ne bo tvegala množičnega letalskega napada na civilne cilje, ker bi s tem žrtvovali svoje enote, ki jih je imela Teritorialna obramba obkoljene, poleg tega pa bi sprožili oster odziv mednarodne skupnosti in posledično kompromitacijo namer generalov. Iz Zagreba se je oglasil nesojeni predsednik zveznega predsedstva Stipe Mesić, ki je ob mednarodni podpori skušal igrati svojo funkcijo: za domačo in tujo javnost je podpisal obvestilo, v katerem zapoveduje, naj štab Vrhovnega poveljstva ustavi vse vojaške akcije v Sloveniji. A za takšne pozive so bili generali gluhi - še zdaleč se niso odpovedali načrtovanemu drugemu valu masivnega napada na Slovenijo, v "zaledju" - v Srbiji, Črni gori ter "srbskem" delu Bosne in Hercegovine - pa so pospešeno izvajali mobilizacijo rezervistov. V Sloveniji so se sicer vsako uro vdajale nove in nove enote JLA, toda istočasno so prihajale skrb zbujajoče informacije o oblikovanju močnih sil za nov napad.

Miloševićeva Srbija je 30. junija 1991 dokončno odtegnila svojo podporo prizadevanjem armade, da ohrani enotno Jugoslavijo in generalom spodmaknila tla. Kadijević je sicer na sestanku Sveta za zaščito ustavne ureditve priznal, da je načrt A - omejena akcija armade za prevzem nadzora nad mejnimi prehodi - v Sloveniji propadel. Udeležencem sestanka je predložil dve različici: ali umika armade iz Slovenije in s tem posredno priznanje odcepitve ali izvedba načrta B - razbijanje slovenskega odpora s celovito invazijo. Čeprav se je zdelo nezaslišano, da bi lahko katerikoli (sploh pa srbski) član zveznega predsedstva predlagal razpad Jugoslavije, je Jović storil natanko to: "Povsem jasno mi je bilo, da se je Slovenija odcepila in da bi bilo brez haska biti vojno z njo. Edina stvar, ki bi jo po mojem mnenju morali narediti, je bila obramba srbskih ozemelj na Hrvaškem, kajti ta so hotela ostati v Jugoslaviji. Kar zadeva Slovenijo sem dejal, da se ne moremo odločiti za vojaško opcijo". Na Kadijevićevo zaprepadenost je Jović na njegov načrt B odgovoril z vetom. Miloševiću je bilo najvažnejše, da armado znova spravi pod nadzor zveznega predsedstva kot vrhovnega poveljnika: ta bi lahko generalom v skladu z zvezno ustavo ukazal umik iz Slovenije in zatem novo razporeditev enot JLA na mejo "srbskih" ozemelj na Hrvaškem. Zato je bilo nujno vnovič postaviti na noge zvezno predsedstvo in Milošević je Joviću naročil, naj ne ovira več Mesićeve izvolitve. Ko je evropska trojka prispela v Beograd, ji je Milošević svoje pristajanje na Mesića taktično prikazal kot pomembno popuščanje, Joviću pa ukazal, naj "postavi nekaj pogojev... tako da ne bo videti, kot da smo v to tako zlahka privolili".

Kljub krhkemu premirju se je 1. julija 1991 napetost v Sloveniji stopnjevala: glavni razlog je bilo sporočilo štaba Vrhovnega poveljstva, polno groženj do tistih v Sloveniji, ki se do JLA vedejo kot do okupatorske vojske. Enote JLA so v največji bojni pripravljenosti, izvedena je dodatna mobilizacija, poveljstvo pa bo poskrbelo, za učinkovito delovanje armade, ki je bilo ogroženo s strani slovenske Teritorialne obrambe: ta naj bi namreč posegala po "najgrozovitejših podlostih", npr. izdajstvu oficirjev in vojakov JLA slovenske narodnosti, ki so prekršili prisego in izdali svoje tovariše in enote, aretacijah družinskih članov pripadnikov JLA, katere jemljejo za talce, podtikanju eksploziva v oficirska stanovanja ipd. Odslej bo drugače, je trdila armadna propaganda: "Štab vrhovnega poveljstva obvešča jugoslovansko javnost, da so pripadniki vojske, poveljstva, enote in ustanove JLA na slovenskem ozemlju v izjemno težkem položaju. Organi oblasti in oborožene skupine na ozemlju Republike Slovenije ravnajo z njimi kot s sovražno okupatorsko vojsko. V napadih na pripadnike JLA in člane njihovih družin uporabljajo celo metode, ki jih niso uporabljale niti fašistične formacije in ki jih mednarodni pravni in drugi akti prepovedujejo. ...Pravkar poteka obsežna akcija s ciljem, preskrbeti enote JLA z osnovnimi življenjskimi potrebščinami - pri tem uporabljamo zračna in druga transportna sredstva JLA. Slovensko vodstvo je seznanjeno, da bomo na sleherno obliko ogrožanja te akcije odgovorili z množičnim in rigoroznim vojaškim napadom. ...Sleherna prevara in izdaja sta vselej le kratkotrajni. To se bo izkazalo zelo hitro". Za nazaj je zdaj postalo bolj razumljivo, zakaj je za zveznega premiera Markovića na obisku v Ljubljani prvi problem predstavljala blokada vojašnic JLA, pa tudi, zakaj je grozil s popolnim angažmajem armade in generalov, ki bodo z državnim udarom odnesli še njega. (se nadaljuje)


Zgornja vsebina je povzeta po knjigi Zakaj je Slovenija postala samostojna država (Balažic, 2016).

0 0
Feed