Zvezna vlada in armadni vrh sta nenadejano podporo z Zahoda izkoristili za povečan pritisk na Slovenijo.

Slovenska pomlad sredi mrzle zime

Zvezna vlada in armadni vrh sta nenadejano podporo z Zahoda izkoristili za povečan pritisk na Slovenijo.

Tudi Demos ni mogel povsem mimo tega, kar sta sporočala Bruselj in Washington: obe prestolnici sta sporočali, da sta zelo zaskrbljeni zaradi stanja, »v katerem naraščajo napetosti in spori med republikami in etničnimi skupinami, ki sestavljajo Jugoslavijo«. Predstavnik State Departmenta je vztrajno izjavljal, da ob upoštevanju demokratičnih načel podpirajo enotno federativno Jugoslavijo in še posebej prizadevanja zveznega premierja Markovića. S takšnimi odzivi se radikalnejši del opozicije ni mogel sprijazniti in tudi Pučnik, ki je bil ves čas glavni generator postopka osamosvajanja, je javno odločno zavračal vsakršne očitke, »da smo separatisti«. Demos zahteva predvsem ponoven dogovor o pravilih igre v Jugoslaviji: federalno pogodbo bi veljalo odpovedati in se povsem na novo pogovoriti o prihodnjem sodelovanju. Toda Pučnikovo sporočilo je jasno: ti procesi suverenizacije Slovenije se morajo nadaljevati – če ne gre drugače – tudi proti političnim interesom Partije, zvezne države, Evrope in Amerike. Cilj Demosa je suverena slovenska država – bodisi samostojna ali v konfederaciji z drugimi državami: »Demokratična opozicija Slovenije hoče s svojim delovanjem uveljaviti dve temeljni zahtevi slovenskega naroda: civilno družbo s pravno državo in pluralistično demokracijo ter nacionalno in državno suverenost Slovenije«.


Demokratična opozicija je »zgrožena in ogorčena« zaradi namenov zvezne vlade, da predlaga spremembe jugoslovanske ustave po popolnoma neustavnem hitrem postopku. Načrtovana centralizacija zvezne države ogroža razvoj in suverenost slovenskega naroda, neposredno pa bi pomenila takojšnje prenehanje demokratičnih procesov v Sloveniji, konec »slovenske pomladi«: »Tak poseg bi pomenil popolno zanikanje pravice slovenskega naroda do samoodločbe, ki tako ne bo imel več možnosti, da bi si 'sodbo pisal sam'«. Vpliv opozicije raste, kar je opaziti prav v vse večji konvergenci političnih stališč opozicijske in oblastne strani glede nove ustavne ureditve Slovenije in Jugoslavije. Skupina za pripravo izhodišč za novo slovensko in jugoslovansko ustavo, ki jo imenuje slovensko državno predsedstvo, sredi decembra 1989 prestavi prve delovne materiale, ki so – ne glede na režimsko sestavo delovne skupine – bolj kot s Temeljno listino zaznamovani z Majniško deklaracijo. Izhodišča predvidevajo: 1) da je Slovenija suverena država slovenskega naroda z odprtima opcijama asimetrične federacija ali konfederacije; 2) Jugoslavija je opredeljena kot skupnost prostovoljno združenih enakopravnih narodov ter njihovih republik, združenih na podlagi pravice do samoodločbe; 3) na zvezni ravni se uresničujejo le tiste pristojnosti, ki so po soglasnem dogovoru z republik prenesejo nanjo; in 4) predsedstvo Jugoslavije sestavljajo le predstavniki republik kot suverenih držav, zvezne institucije pa naj se razmestijo v različne kraje po vsej Jugoslaviji. Vprašanje, ki je ostajalo odprto, je bilo, ali so politične razmere v državi še toliko normalne, da dopuščajo sprejemanje novih ustav.

Toda relativno soglasje med slovensko Partijo in Demosom je bilo bolj navidezno. Ciril Ribičič 15. decembra na seji Centralnega komiteja ostro zavrne predlog Demosa in Zbora za ustavo, da bi takoj začeli postopek za sprejem nove slovenske ustave. Če opozicija utemeljuje svojo pobudo z legalizacijo institucij slovenske demokracije in novo opredelitvijo položaja Slovenije v okviru Jugoslavije in Evrope, Partija nasprotno meni, da bi bilo nesmiselno novo slovensko ustavo pisati pod vplivom »namišljenih in pravih nevarnosti, ki jih kaže sedanje vsiljevanje unitarnega in hegemonističnega koncepta federacije«. Politični stališči opozicije in Partije sta bržkone diametralno nasprotni: opozicija je prepričana, da je prav pospešeno izgrajevanje samostojne slovenske ustavnosti pot utrjevanja suverenosti slovenske države; Partija pa nasprotno priporoča odlog nove ustavne ureditve Slovenije v čas prenehanja hegemonističnih pritiskov. Takšno lakiranje političnih razmer, ki zakriva grozeča znamenja totalitarnosti, predsedstvo Demosa navedejo k temu, da začne pripravljati Deklaracijo o slovenski samoodločbi, v kateri se prvič razmišlja o plebiscitu: »Svobodne parlamentarne volitve, ki naj bi potekale to pomlad, plebiscit, ki naj bi udejanjil narodovo pravico do samoodločbe, ter referendum, ki naj bi določil naravo slovenske države in ustave, pa štejemo za neposredne in nujne pogoje, ki naj omogočijo uresničitev naših vrednot in ciljev«.

Konec leta 1989 je bilo vsem jasno, da je kitajski horoskop zgrešil, ko je za to leto napovedoval relativno mirno in preudarno obdobje brez korenitih sprememb in daljnosežnih prevratov. Jugoslavija je vsaj na dveh koncih, pri Sloveniji in Srbiji, dejansko že obstajala kot asimetrična federacija po načelu »dva sistema – ena država«. Pravzaprav tudi Miloševiću in njegovim akademikom različica s konfederacijo ni bila tako tuja, kot bi se dalo sklepati na podlagi zabetoniranega srbskega vztrajanja pri »moderni federaciji«. Pisatelj Antonije Isaković je lepo pojasnil, kakšen račun bi s seboj nosila srbska odločitev za konfederacijo: »Ne moremo zahtevati, naj bo Jugoslavija federacija, če denimo slovenski narod, Hrvati ali Makedonci tega nočejo. V tem primeru bi tudi Srbi privolili v konfederacijo. Vendar se motijo vsi, ki mislijo, da je konfederacija možna v okviru sedanjih meja. Hočem reči, da sedanje meje niso realne… To so federativne meje, mi smo SFRJ, ne zveza držav, te meje pa niso zakonite. Najprej so jih začrtali in šele nato govorili o njih, niso posledica javne razprave in dogovarjanja. Takšne meje v konfederaciji niso možne, treba jih je spremeniti, tako da bi konfederacija ustrezala tudi nam, Srbom, ki smo se kot narod poldrugo stoletje bojevali za nekakšen mir oziroma nekakšno združitev«. Najradikalnejši srbski nacionalisti pa že nakazujejo prihodnji motiv Miloševićeve politike: naj se Slovenci kar odcepijo, prišel je čas za »ločitev zakona«, vprašanje je le še plačilo zapitka, saj Slovenci ne morejo kar zastonj s seboj odnesti »jugoslovanskega ozemlja«, dvakrat »osvobojenega« s strani srbskih vojska.

Zahodna formula za Jugoslavijo je ohranjala osnovne poudarke: Srbija se mora odpovedati preglasovanju, Slovenija stalnim grožnjam, da se bo odcepila, vojska pa naj ohrani mirno kri. Potrebna je demokratizacija politike in mednacionalnih odnosov s centralizacijo tam, kjer je to potrebno, da bi bilo gospodarstvo učinkovito in združljivo s tokovi v Evropi. Francoski premier je po odhodu iz Beograda šel še dlje in nedvoumno vzkliknil: »Jugoslaviji je potrebna homogenizacija izvršne oblasti!« Evropa se je skratka strinjala - centralizacija je glavni porok uspeha Markovićeve zvezne vlade. V Sloveniji so se spraševali, kaj se dogaja in ali je demokratična Evropa obrnila hrbet težnjam malih jugoslovanskih narodov, da bi ohranili svojo samobitnost in politično suverenost. Zvezna vlada in armadni vrh sta nenadejano in dobrodošlo podporo z Zahoda izkoristili za povečan pritisk na Slovenijo. Na nek način so se veselili tudi v Miloševićevem taboru: po mitingarskem prvoborcu in predsedniku falangističnega združenja Božur Bogdanu Kecmanu ni več zadosti zamenjati zgolj slovensko politično vodstvo. Zamenjati je treba tudi slovensko ljudstvo, ker je v kritičnem trenutku odpovedalo.

»Slovenska pomlad« se navkljub vsemu nadaljuje s tem, da 8. januarja 1990 – pod pritiskom strank Demosa, ZSMS, pa vendar v dogovoru s prenoviteljsko Partijo – predsednik zadnje slovenske komunistične skupščine Miran Potrč natanko čez tri mesece uradno razpiše prve svobodne demokratične volitve. Že naslednji dan je mala dvorana Cankarjevega doma v Ljubljani nekajkrat premajhna za več kot tisoč udeležencev okrogle mize na temo slovenske suverenosti Odcepitev Slovenije, ki jo skupaj organizirata ljubljanska univerzitetna konferenca ZSMS in opozicijska SDZ. Večina razpravljavcev je menila, da odcepitev Slovenije od Jugoslavije ni zgolj stvar zmagovalca prihajajočih volitev, temveč je najprej politična odločitev vseh slovenskih državljanov. Kot prvi korak k razglasitvi samostojne slovenske države se nekaterim zdi pametno oblikovati jugoslovansko konfederacijo, saj bi to bilo sprejemljivejše za mednarodno skupnost. Trditve, da bi bila odcepitev Slovenije gospodarski samomor, po ekonomistu Jožetu Mencingerju ne vzdržijo, ker je v svetu več manjših in zelo uspešnih gospodarstev. Partijski predstavnik Emil Milan Pintar se je navzlic temu spraševal, ali lahko Slovenija preživi sama brez šoka, ki bi odcepitvi sledil. Slovenija je namreč četrt stoletja razvijala komplementarno gospodarstvo, ki se je prilagodilo jugoslovanskemu ekonomskemu in političnemu sistemu. Nasprotno so predstavniki Demosa prepričani, da bi dejanje odcepitve takoj pozitivno delovalo na ljudi in spodbudilo gospodarstvo. Na ponovne ostre kritike teh izjav, ki tokrat pridejo celo s Hrvaške, češ da se budijo belogardistične in profašistične sile, se s strani slovenske Partije odzove član predsedstva Milan Balažic, ki zatrdi, da je tudi pogovor o odcepitvi »po svoji vsebini legitimen, po svoji obliki pa ustaven«.

Za predsednika Demosa Jožeta Pučnika je pravica do samoodločbe slovenskega naroda in uveljavitev konfederalnega položaja Slovenije ključni zastavek volitev: »Če bo slovenska združena opozicija (Demos) zmagala na aprilskih volitvah, se bo slovenski parlament najprej posvetil uresničevanju konfederalnega položaja. Čeravno gospodarska vprašanja niso nič manj nujna, je vendarle očitno, da je ustrezne gospodarske programe v Sloveniji mogoče uveljaviti samo v okviru ekonomske in politične suverenosti Republike Slovenije. Vse drugo, tudi sedanji Markovićev program, je nadaljevanje desetletja trajajočega eksperimentiranja z ljudmi in z narodovim premoženjem«. V svojih Osmih tezah o demokraciji Pučnik po volilni zmagi Demosa predvideva takojšen začetek dela na izvedbi ustavnega referenduma in uresničevanje suverene ekonomske politike: »S tem bi zagotovili, da se takoj preneha brezobzirno izkoriščanje slovenskega gospodarstva, predvsem pa, da se prepreči kakršno koli prevzemanje finančnih obveznosti slovenske države. Sprejem večine od Markovićevih ukrepov v sedanji slovenski skupščini naj bo tako zadnje dejanje mešetarjenja s slovenskimi političnimi in gospodarskimi interesi. Da, naj bo to zadnja brezobzirnost propadajočega komunističnega režima v Sloveniji«.

V sklopu priprav na volitve se 27. januarja 1990 v Ljubljani odvija prvi kongres Slovenskih krščanskih demokratov, ki med drugim sprejmejo tudi posebno Izjavo o Sloveniji. V njej zapišejo, da se dogaja tretja velika preobrazba Evrope v 20. stoletju: »Čas je, da si Slovenci suvereno, brez zavezanosti centrom moči izven Slovenije sami volimo vero in postave kot evropski narod po kulturi, zgodovini in geografiji. Izhajajoč iz Majniške deklaracije se zavzemamo za polno suverenost slovenske države, ki naj jo uzakoni nova slovenska ustava. Ta volja temelji na mednarodno priznanih pravicah narodov do samoodločbe in odcepitve. Jugoslavija je za nas možen državni okvir samo pod pogojem, če bi se z drugimi narodi v njej prostovoljno in enakopravno dogovorili za novo, vsem ustrezno državno ureditev v obliki konfederacije. Nočemo države izrednega stanja, gospodarskih blokad, nespoštovanja človekovih pravic in ogrožanja materialne osnove našega naroda. Slovenija je sposobna zaživeti polno lastno državnost. Evropa je lahko trdna samo kot skupnost suverenih narodov z neogroženimi identitetami«.

Milan Kučan, zdaj kandidat za predsednika slovenskega predsedstva, se s takšnim hitenjem Demosovih strank ni strinjal. Prav tako mu ni bilo všeč, da ga mediji po odhodu z zveznega partijskega kongresa predstavljajo kot tistega, ki je zaloputnil vrata v Beogradu. Kučan nasprotno z zamahom roke odriva argumente, češ da je odcepitev slovenskih prenovljenih komunistov ogrozila celovitost zvezne države: »Obstoj Jugoslavije ni odvisen od tega, kar se dogaja v neki politični stranki«. Njegova diagnoza je naslednja: »Čez deset let bo Jugoslavija demokratična federativna država, ki jo bodo sestavljali svobodni narodi, ali pa ne bo več obstajala. In če bo razkosana, se to ne bo zgodilo na miren način«. Med prenovitelji tako nekaj časa še potekajo razprave o možnostih povezovanja moderne demokratične jugoslovanske levice, saj še obstaja iluzija o spremembi federacije, sprejemu nove demokratične zvezne ustave in izvedbi svobodnih pluralnih jugoslovanskih volitev. Toda te iluzije se kaj hitro razblinijo in slovenska Partija se odloči preimenovati v Stranko demokratične prenove (ZKS-SDP) ter se osredotočiti na slovenski predvolilni boj. Pretrgana je popkovina z Beogradom in Partija se prvič znajde »na svojem« brez zveznih kompartijskih zaveznikov in tutorjev. (se nadaljuje)


Zgornja vsebina je povzeta po knjigi Zakaj je Slovenija postala samostojna država (Balažic, 2016).

0 0
Feed