Cerar ponavlja svojo proslulo etično mantro o transparentni kadrovski politiki, da bi prikril nov val SMC-jevskega klientelizma, korupcije in nepotizma.

Slovenija v Cerarjevi zobozdravstveni ordinaciji

Cerar ponavlja svojo proslulo etično mantro o transparentni kadrovski politiki, da bi prikril nov val SMC-jevskega klientelizma, korupcije in nepotizma.

[januar 2015] V priložnostnih intervjujih okrog novega leta se je ob stoti obdnevnici svoje vlade njen predsednik Miro Cerar nekajkrat raznežil in ljudstvu privoščil vrsto nepozabnih sprenevedavosti. Pohvalil se je s konsolidacijo vlade v trenutku, ko sta oba koalicijska partnerja penasta zaradi običajne SMC-jevske metode preglasovanja, posamezni vidni člani koalicije pa javno šibajo Cerarjevo vlado, da nima doslej pokazati še nobenih rezultatov, da je brez jasne vizije in potrebne odločnosti. Zapredel je, da mu je v državi uspelo zagotoviti politično stabilnost, čeprav je javnomnenjska podpora njegovi vladi in stranki v prostem padu. Pridušal se je, da je ustvaril dober javno-finančni položaj, čeravno zgolj servisira dolgove z novimi in nima pojma o tem, kako bi Slovenijo odrešil peklenskega dolžniškega primeža. Tvezil je o znova pridobljenem ugledu države v tujini, kar naj bi pritegnilo nove tuje investicije - lahko našteje eno samo (s številko: 1) omembe vredno novo tujo investicijo? Ponavljal je svojo proslulo etično mantro o transparentni kadrovski politiki, da bi prikril nov val SMC-jevskega klientelizma, korupcije in nepotizma. Iz petnih žil je potegnil nekaj konkretnega - akcijski načrt proti-poplavne zaščite, ki ni vreden niti gasilske označbe. In nenazadnje, z ostro kritiko se je loteval slovenskega gospodarstva, ki ne razume njegove velike dobrote in novoletne zaobljube o prijaznejšem poslovnem okolju. Konec koncev je potrebno leta 2015 samo zdržati: če bo zdržala vlada, bo leto prelomno. Brezposelnost že pada, gospodarska rast je obetavna in - resnici na ljubo bi moral dodati le to, da zadnja dva podatka nista posledica vladnih ukrepov, temveč prej zunanjih okoliščin, torej mimo in v nasprotju z vladno (ne)dejavnostjo.


Kaj poreči ob vsem tem? Najprej - če je človek vsaj malo dobronamernega liberalca - ga zagrabi zavest poraza Slovenije, celo brezupa. Zgodovinski porazi liberalizma na Slovenskem se namreč še kar vrstijo: od avstro-ogrskega "proti-slovenskega" liberalizma in liberal-unitarizma prve Jugoslavije do očiščenega partijskega liberalizma druge Jugoslavije in vulgo-liberalizma LDS ter njenih reciklaž vse do SMC. Ko razmišljamo o vzrokih za stanje, kjer je liberalizem v Sloveniji lahko le figov list socialistične levice ali pa utelešenje vsega zla v psovki neo-liberalizma, je jasno vsaj to, da ne moremo govoriti o nezadostni zrelosti objektivnih pogojev za liberalni preboj. Vsi pogoji so že dolgo dozoreli, reformni preboj pa je izostal. Človeka ima, da bi obudil znano tezo o odpovedi subjektivnega faktorja: slovenski državljani vztrajno glasujejo proti lastni svobodi in blaginji - proti drži samostojnega racionalnega posameznika v politiki, ker so raje podvrženi temu ali onemu kolektivizmu, in proti ekonomski svobodi, ker zavračajo tveganje podjetništva in so raje na toplem v državni službi. Kot da bi slovenske množice konsistentno delovale proti lastnim zgodovinskim interesom - svoboda je neznosna in blagostanje vselej pri drugih.

Na tej točki pogorišča je vzniknil novi rešitelj, na točki, kjer se že četrt stoletja mlatita levičarsko zanesenjaštvo podivjanega proti-janšizma na eni strani in desničarsko čaščenje voditelja, ki zna najbolje demonizirati "komunistične" Murgle. Obe navedeni drži sta izraz zakasnelosti nacije, bolezni slovenske družbe, ki od časa demokratične revolucije in osamosvojitve na prelomu iz osemdesetih v devetdeseta leta prejšnjega stoletja zgodovino lovi le še za rep. Arhaična slovenska levica in desnica (levica mnogo bolj) sta vzrok za gospodarsko katastrofo, ki jo nadaljujeta kot varuha propadlega slovenskega - tovarišijskega ali domačijskega - kapitalizma. Janšisti v SDS in kučanovci v SMC se ne izključujejo, marveč se vzajemno dopolnjujejo; ne gre za antipoda, ampak za enojajčna dvojčka. Ljudstvo je dajalo podporo zdaj enim zdaj drugim (levici mnogo bolj) in se samo-kaznovalo za to, da po osamosvojitvi ni nadaljevalo in gnalo naprej demokratične revolucije, da bi uveljavilo vse elemente svobodne odprte družbe. V to klavstrofobijo dveh izbir lani iz kučanovske kuhinje izstopi do včeraj politično nepismena peščica samoveličavnih frustrirancev z družboslovnih fakultet, provincialnih deklasirancev in državnih uslužbencev vseh vrst.

Kadrovska struktura nove stranke daje misliti, da tokrat na oblast nismo dobili samo nove stranke, pač pa tudi drugačen tip oblasti. Ko Poulantzas razvije tipologijo izjemnih oblik oblasti, te razlikuje po tem, kateri del represivnega aparata države je prevzel dominanto. S SMC je v Sloveniji oblast prevzela administrativno-birokratska struktura, javni sektor s prvim profesorskim ešalonom na čelu. Takšen tip oblasti po vzoru na Bonapartejevo diktaturo (govorimo o Napoleonu III. in ne I.!) imenujemo bonapartizem: ravnotežje med silami dela in kapitala omogoča samostojno vlogo državno-strankarske birokracije, ki jo vodijo lumpen-socialisti. Zato bomo pojem dopolnili: gre za social-bonapartizem, za nadaljevanje poznega socializma z drugimi sredstvi. Lumpen-socialisti v SMC so z etičnimi obljubami na zadnjih volitvah pridobili razočarane množice, ker so znali apelirati na njihove najbolj žgoče stiske in potrebe, predsodke in občutke za pravičnost. Kar je ostalo od obljub, je nadaljevanje politike velike pogoltne države in boječe prakticiranje keynesianske ekonomske šablone.

SMC je glasnik najrazvitejšega, a hkrati najbolj bankrotiranega dela slovenskega kapitala, ki je v ostri konkurenci z ostalimi. Njegov prvi interes je servisiranje dolgov, prenos le-teh na slabo banko in podržavljenje kredita, kar bodo spet plačali davkoplačevalci. SMC zato pomeni zmago pasive slovenskega gospodarstva nad aktivo: v nasprotju z avstrijskim kapitalom, ki ohranja klasično demokratično formo, je slovenski bankrotirani kapitalizem zlomljeni kapitalizem, lomna oblika, ki nastane pri najšibkejših členih verige EU: v Grčiji, Španiji, Italiji, na Portugalskem in v Sloveniji je prignan do roba bankrota. Bankrotirani del kapitala je tako svoj deficit zvalil na državo in si odslej lahko privošči državno gospodarjenje za svoj privatni račun. Država pa je zapitek avtoritarno prevalila na davkoplačevalce, ki bodo poravnali deficite, emancipirane od trga. V Sloveniji imamo poleg tega dve ekonomiji - zasebno in državno - obema pa skuša poveljevati vrh SMC. Rezultat je že po nekaj mesecih znan: kaotični državni kapitalizem, v katerem politika prevladuje nad ekonomijo že zato, ker je vladavina SMC negotova brez ekonomske oblasti. Tu imamo opravka z razkorakom med razvojem ekonomske baze, ki teži v desno (od socializma k liberalizmu), in razvojem ideologije vladajočih, ki povečini teži v levo (od državnega socializma SMC h komunizmu ZL). SMC pri tem podpirajo tisti posamezniki, ki nase ne morejo vzeti bremen svobode: "svoboda od" še ni postala "svoboda za" - za nove podjetniške možnosti, za lastni ustvarjalni razvoj ipd. Namesto tega ljudje bežijo v najrazličnejše oblike nove nesvobode, od katerih je podpora SMC le ena od mnogih. Takšne boste hitro prepoznali po bolj ali manj avtoritarnem značaju, se pravi, mešanici sadomazohizma: želja po pokorščini zunanji avtoriteti (mazohizem Cerarjevega kulta) se meša z željo po gospodovanju nad šibkejšimi (sadizem).

Skratka, če že kaj, potem Cerarjeva demagogija izkazuje odsotnost vsakega pozitivnega programa in argumentacije. Gre za propagando, ki teatralično nastopa tako proti kapitalu kot proti sindikatom in deluje kot izpolnitev želje. Vmes med navidezno bojevitimi sindikati, ki dejansko podpirajo Cerarjevo vlado, in brezvoljnimi, razočaranimi in nesložnimi predstavniki kapitala, deluje povampirjena eksekutiva, osamosvojena izvršilna oblast SMC. Ta oblast je odlepljena od ekonomske realnosti in njeni ukrepi povzročajo veliko gospodarsko škodo. Ker skuša Cerar bonapartistično navidezno zadostiti interese vseh družbenih skupin, se podaja iz enega protislovja v drugega: nobenemu namreč ne more dati, ne da bi vzel drugemu. Predsednik vlade tako že po nekaj mesecih postaja karikatura tega začaranega kroga. Tone vse globlje v državno-intervencionistično močvirje in se skuša tako kot baron Münchhausen povleči ven za lastne lase. Pri vratolomijah takšnih kljukcev ni priporočljivo, da se na široko smejite. Ker je Slovenijo predsednik vlade po lastnih besedah spremenil v svojo imaginarno zobno ordinacijo, se vam lahko zgodi, da kaj kmalu ostanete še brez preostalih zob. Preveč je revščine, nezadovoljstva in brezperspektivnosti. In premalo je časa za vse napake nove proti-liberalne politične elite javnega sektorja in bankrotiranega kapitala. Slovenija, zbudi se! (se nadaljuje)

0 0
Feed