General Kolšek pošlje slovenskemu predsedstvu zahtevo, da mora slovenska Teritorialna obramba do predati JLA vse svoje orožje.

Slovenija skrivoma obleče uniformo

General Kolšek pošlje slovenskemu predsedstvu zahtevo, da mora slovenska Teritorialna obramba do predati JLA vse svoje orožje.

Obrambni minister Janša pošlje 4. oktobra 1990 generalu Hočevarju dopis, v katerem ga poziva, da naslednji dan ob 10. uri preda svojo dolžnost novemu načelniku republiškega štaba Teritorialne obrambe, majorju Slaparju. Še istega dne zvečer Hočevar odide v Zagreb na poveljstvo 5. vojaškega območja h generalu Kolšku. Hočevarjeva hitra vrnitev nazaj v Ljubljano je upravičevala sum, da je odšel v Zagreb le po povelje za akcijo JLA. Slovensko obrambno ministrstvo je ves dan opazovalo dviganje bojne pripravljenosti v nekaterih enotah JLA v Sloveniji, zato Janša in Bavčar popoldne aktivirata del sestava Teritorialne obrambe in posebnih enot policije. Ob 10,30 tega dne je vod vojakov bataljona vojaške policije - v armadi posebej izurjen, oborožen in opremljen, sestavljen pa predvsem iz Srbov - zapustil šentviško vojašnico v Ljubljani in zasedel poslopje republiškega štaba Teritorialne obrambe, da bi ga »dodatno zavaroval«. 


Enoto vojaške policije JLA so že od vojašnice naprej spremljali pripadniki posebne enote slovenske policije, toda niso imeli ne ukaza ne možnosti, da bi kolono vojaških vozil ustavili brez spopada. Načrtovana »bliskovita akcija« armade je udarila v prazno, saj je bilo poveljstvo Teritorialne obrambe v središču Ljubljane na Prežihovi 4 dan prej izseljeno in premeščeno na obrambno ministrstvo. Pripadniki MSNZ in policije so zavarovali vse pomembnejše objekte v Sloveniji, pred poslopjem na Prežihovi pa so se začeli zbirati ogorčeni državljani in začeli demonstrirati. Poročnik JLA, ki je vodil akcijo, je prosil za pomoč in v kasarni na Vrhniki so začeli prižigati motorje tankov. Obrambno ministrstvo je na hitro pripravljalo tovornjake in avtobuse za blokade, če bi se tanki iz Vrhnike odpravili v Ljubljano razganjat demonstrante. V nevarno situacijo je med demonstrante pomirjevalo posegel notranji minister Igor Bavčar, obrambni minister Janez Janša pa je izjavil, da omenjeno poslopje vsekakor pripada armadi in zato lahko vojaški policisti JLA v njem ostanejo toliko časa, kolikor hočejo.

Razmere so se nato nekoliko umirile, lekcija pa je sporočala, da se bo morala Slovenija hočeš nočeš obleči v uniformo. Republiški štab Teritorialne obrambe je izvedel tajno vajo »Kobra«, v kateri se je prvič preigravala možnost, da bi bil agresor jugoslovanska armada. Predsednik slovenske skupščine France Bučar je pooblastil ekipo pod vodstvom Draga Bitenca, takrat odgovornega za varnost parlamenta, da v tajnosti in v okviru projekta MSNZ organizira in oboroži Narodno zaščito v skupščini, ki bo zagotavljala varnost poslancev ob morebitnem izrednem sklicu vseh zborov skupščine v izrednih ali vojnih razmerah. V najkrajšem času so v strogi tajnosti pripravljena mobilna materialno-tehnična sredstva za izvedbo izredne skupščinske seje na lokaciji izven Ljubljane. Skrito pred očmi javnosti in KOS-a je vzporedno s temi obrambnimi pripravami vodena tajna organizacija vojske, ki se je vse pogosteje imenuje VRS - Vojska Republike Slovenije - včasih tudi Slovenska vojska. Le-ta je izraščala iz Operacije 2-1-13-61 in oba projekta - MSNZ ter organov za notranje zadeve - se oktobra 1990 zlijeta v enovito oboroženo strukturo. Logično nadaljevanje projekta MSNZ, ki preide v zakonski okvir Teritorialne obrambe, je oblikovanje vojaškega paradnega konja slovenske vojske - specialne brigade MORIS.

Ti oktobrski dogodki so - poleg »operetne« zasedbe bivšega republiškega štaba za teritorialno obrambo v Ljubljani - v slovenskem javnem mnenju spreminjali razmerje v prid popolne samostojnosti: približno polovica vprašanih se je v anketi »Dela« izrekla za konfederacijo, le malo manj pa za docela samostojno slovensko državo. Politična situacija je bila protislovna: Jugoslavija je nedvomno razpadala - Srbija je vztrajala na federaciji, dejansko pa delala na Veliki Srbiji; Slovenija pa se je pripravljala na možnost odcepitve v silobranu, obenem pa si prizadevala za dogovor o novi ohlapnejši obliki povezave. Konfederalna ponudba je bila izrazito racionalna, ker je izhajala iz interesov in računice, hkrati pa ni bila v nasprotju z nedvoumno opredelitvijo državljanov Slovenije za suvereno in samostojno slovensko državo. Zdaj pa se je vse bolj kazalo, da je tudi vizija konfederacije neuresničljiva: Srbija je pristajala le na takšne oblike povezave, ki bi ji omogočale dominacijo - ali v okviru »demokratične federacije«, v kateri bi se gospostvo uresničevalo skozi volilno načelo »en človek - en glas«, ali v obstoječi izvedbi »avnojske federacije«, v kateri ima Srbija s pokrajinama zagotovljene tri glasove v zveznem predsedstvu, vse ostale pa po enega. Joviću je uspelo samo to, da je odslej zvezno predsedstvo lahko (začasno) poosebljalo preostalo Jugoslavijo, Slovenija in Hrvaška pa sta bili označeni za odpadniški republiki.

Znotraj Demosa so se konec oktobra 1990 začeli med voditelji koalicijskih strank prvi resni pogovori o plebiscitu za samostojno Slovenijo. Podpredsednik SDZ in obrambni minister Janez Janša je stal za predlogom, po katerem bi se volivci opredeljevali med tremi alternativami: ali so za federativno Jugoslavijo, kakršna je, ali za konfederativno ali pa za samostojno Slovenijo izven Jugoslavije. Čeprav se je Demos večinsko zavzemal za tretjo opcijo, Janšev predlog ni bil sprejet, ker je bil preveč ekspliciten. Tudi zaradi mednarodno-političnih okoliščin, ki samostojnosti niso bile naklonjene, je v taktične namene - pa tudi zaradi lažjega dogovora z opozicijo - prednost dobilo manj neposredno vprašanje o neodvisnosti države, ki je dopuščalo tako možnost sklenitve konfederalne pogodbe kot tudi povsem samostojno Slovenijo. 24. oktobra 1990 je delegacija Demosa (Jože Pučnik, France Bučar, Dimitrij Rupel in Tine Hribar) odpotovala v Beograd na pogovore s srbsko opozicijo, da bi si dokončno izkristalizirali svoja stališča predvsem glede nadaljnjega razvoja dogodkov okrog prihodnje ureditve Jugoslavije, v kolikor bi na bližnjih prvih večstrankarskih volitvah v Srbiji zmagala opozicija. Pogovor s srbsko opozicijo so razumeli kot enega ključnih pogojev dokončnega razvitja slovenske strategije osamosvajanja. Hitro so ugotovili, da stališča srbske opozicije skoraj v ničemer ne odstopajo od Miloševićevih: zanimal jih je le položaj Srbov na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini, izza meja Velike Srbije pa se lahko Slovenija tudi odcepi. Po končanih pogovorih je Pučnik povedal: »Naša ponudba za konfederalno ureditev je bolj načelna, vendar se nam zdi, da je ne bo mogoče uresničiti. Zato je naše zavzemanje za konfederalno ureditev bolj taktične narave. Skušamo pač dokazati, da smo pripravljeni tudi na konfederacijo in na pogovore o ureditvi razmer. Mislim pa, da drugi niso pripravljeni na kaj takega. Po pogovorih s srbsko opozicijo pa menim, da moramo čim prej ven iz Jugoslavije«.

Pučnikova izjava je bila dvakrat potrjena. Na notranjepolitični sceni je nekoliko umirila radikalce v Demosu, ki so postajali vse bolj nestrpni - poslanec Marjan Starc je, denimo, na skupščinski seji vzrojil: »O samostojnosti samo govorimo, naredimo pa ničesar. S tako drago državo in zanikrnostjo ne moremo priti v svet. ...Sem goreč demosovec, vendar povem, da se zdaj po štirih, petih mesecih, ko je prevzel oblast, tudi Demos ne more več izgovarjati na 40-letni zavoženi boljševizem«. Vodja srbske opozicije Vuk Drašković pa je na »svetovni skupščini« Srbskega gibanja za obnovo (SPO) v Beogradu gromoglasno deklariral, »da je Jugoslavija največji spomenik srbskega žrtvovanja za druge in da Hrvaške, Slovenije in Makedonije nikoli ne bi bilo, če Srbi ne bi ustanovili Jugoslavije«. Načelno sicer nima nič proti konfederalni pogodbi, saj nihče nima pravice Slovencem in Hrvatom vsiljevati federacije, vendar je opozoril, da nihče ne sme zanikati niti »vojne pravice srbskega naroda«, pa naj pride do konfederacije ali do ustanovitve Velike Srbije: »Srbija sega do tja, kamor je kdaj stopila noga srbskega vojaka. Pod Srbijo morajo biti vsa ozemlja, ki so bila 1. decembra 1918 v sklopu kraljevine Srbije. Takšno politično zahtevo si bodo Srbi kot najštevilnejši in največji narod na teh ozemljih izbojevali tudi z vojno, če bo treba«. Za Pučnika so bile te teze - če kaj, potem demonstrirajo, kako skušajo Srbi za vsako ceno rešiti svoje nacionalno vprašanje - ultimativni dokaz, da ni druge rešitve, kot da se Slovenija takoj poslovi od Jugoslavije. Slovenija se je z osnutkom nove ustave in konkretnimi ukrepi prevzemanja pristojnosti federacije po njegovem mnenju v pravnem sistemu že odcepila od Jugoslavije: »Če se v kateremkoli delu Jugoslavije začne državljanska vojna, ni druge rešitve, kot da se takoj odcepimo. Tudi za takšen primer imamo vse pripravljeno. Če ustave ne bomo mogli sprejeti do konca leta - v zvezi z ustavo so se namreč pojavile nekatere težave, ker stranke opozicije zahtevajo daljšo razpravo - potem bomo šli v odcepitev brez nje«.

Ko so v vrhu Demosa razmišljali o odcepitvi, so koncem oktobra 1990 predvidevali, da bo tudi po razglasitvi samostojnosti armada ostala za določen čas na ozemlju Slovenije: že tako bo potrebno razreševati zapletena vprašanja pravnega nasledstva, lastnine in delitvenega ključa za sisteme bank, železnic, pošte, elektrogospodarstva, večjo ali manjšo izgubo jugoslovanskega trga za predimenzionirano slovensko industrijo, nujnost nacionalne valute itn. Čeprav je podpora odcepitvi in samostojni slovenski državi še naprej naraščala, je bilo videti, da samostojna Slovenija ne bo le svetla in sončna vizija brez problemov, ki se pojavijo že pri uresničitvi preproste zahteve s priponke »Ko bom velik, bom carinik na Kolpi«. Nad vsemi temi konkretnimi zagatami pa je visel Damoklejev meč mednarodnega priznanja odcepitve Slovenije, kateri so po vsem sodeč še najbolj nasprotovale ZDA. Na obisku slovenske delegacije v Washingtonu, ki jo je vodil predsednik skupščine France Bučar, so predstavniki administracije ponavljali stara stališča predsednika Busha, da ZDA podpirajo enotno Jugoslavijo in njeno neokrnjeno ozemeljsko celovitost. V pogovoru z namestnikom ameriškega zunanjega ministra Eagleburgerjem pa je Bučar slišal tudi naslednje: »Po drugi plati pa nam je zelo jasno povedal sledeče: Jugoslavija je bila v obdobju hladne vojne vseskozi v središču pozornosti ZDA. Stanje pa je danes bistveno spremenjeno in Jugoslavija ni več na vrhu lestvice ameriških prioritet. ZDA dajejo več prednosti Poljski, Češkoslovaški in Madžarski. 'Vi ste že v drugem planu, to vam moram jasno povedati', je dejal Eagleburger. ZDA so za enotno Jugoslavijo«, je Bučar interpretiral njegove izjave. Nato pa je Eagleburger dodal: »Vendar naj tudi jasno povem, da nismo za kakršnokoli Jugoslavijo. Sprejemamo vaš, slovenski koncept konfederativne Jugoslavije, in smatramo, da je vaše slovensko stališče glede tega popolnoma pravilno ter da je glavna ovira razvoja Srbija z Miloševićevo politiko, politiko, ki je ne podpiramo in jo odklanjamo«.

Tudi armada je zaključevala svoje priprave za polno vrnitev v politiko in 4. novembra 1990 v beograjskem centru Sava predstavila ustanovitev »armadne partije« z imenom Zveza komunistov - gibanje za Jugoslavijo. V zmedenih glavah generalov, ki jih je strašilo pospešeno razpadanje komunistične Sovjetske zveze, pa ni šlo več samo za Jugoslavijo, saj so na svoja ramena jemali poslanstvo reševanja svetovne proletarske revolucije. Sredi novembra - le nekaj dni pred 19. novembrom, ko je bila iz organizacije zvezne Partije v JLA na kongresu tudi formalno ustanovljena »armadna partija« - je zvezni obrambni minister general Kadijević najprej v Beogradu, nato pa v Nišu, sklical dve tajni konferenci najpomembnejših generalov. Razložil jim je, da je jugoslovanska vojska v tem trenutku edina oborožena in politična sila v vzhodni Evropi, ki se zavzema za ohranitev socializma. Ker se je sovjetski voditelj Gorbačov izkazal za izdajalca - vzhodno Evropo je predal zvezi NATO - je dolžnost jugoslovanske vojske ne le obramba Jugoslavije, marveč tudi svetovnega komunizma. V tem smislu velja začeti delo na domačem dvorišču in inicirana je razprava, na katere kroge v Sloveniji in na Hrvaškem bi se lahko armada obrnila, da bi zaustavila demokratizacijo. Da bi se to čim prej pokazalo, je poveljstvu petega armadnega območja v Zagrebu ukazano, da sproži novo incidentno situacijo v Sloveniji. Tako general Kolšek pošlje slovenskemu predsedstvu zahtevo, da mora slovenska Teritorialna obramba do 28. novembra predati JLA vse svoje orožje. To je zahtevo zavrnilo z utemeljitvijo, da se o takih vprašanjih ne bo pogovarjalo s petim armadnim območjem, ampak - če sploh - z zveznim predsedstvom. Navkljub tej odločnosti je v Sloveniji zaradi premikanja čet vladala določena zaskrbljenost, ki se je potencirala z neizčiščenimi različicami slovenske prihodnosti. (se nadaljuje)


Zgornja vsebina je povzeta po knjigi Zakaj je Slovenija postala samostojna država (Balažic, 2016).

0 0
Feed