"Enote Zveznega sekretariata za notranje zadeve in JLA bodo svoje naloge izvrševale dosledno in energično. Vsak odpor bo zlomljen"(letak JLA).

Slovenija razglasi svojo neodvisnost

"Enote Zveznega sekretariata za notranje zadeve in JLA bodo svoje naloge izvrševale dosledno in energično. Vsak odpor bo zlomljen"(letak JLA).

Slovenija se ni pustila ustrahovati: kot je bilo predvideno, se je na zgodovinski seji 25. junija 1991 sestala slovenska skupščina, ki jo je najprej nagovoril predsednik predsedstva Milan Kučan: "Pred vami je odločitev, s katero bo postala Republika Slovenija samostojna in neodvisna država. Z današnjim dnem začenja Slovenija kot suverena država postopek tudi za svoje mednarodno priznanje. Današnje odločitve skupščine bodo omogočile, da se bo Slovenija mogla obrniti na vlade drugih držav z zaprosilom, da jo priznajo kot neodvisno in suvereno državo in vzpostavijo z njo diplomatske odnose. ...Slovenija s ponosom in zgodovinsko upravičenostjo stopa v mednarodno skupnost kot demokratična država. Svoj razvoj utemeljuje na načelih in merilih tiste evropske demokracije, ki je zrasla iz samega smisla in temeljev zmagovitega antifašističnega boja demokratičnih narodov sveta, katerih eden je bil s svojim uporom in bojem zoper fašizem, s svojo vojsko, oblastjo, državo in ozemljem tudi slovenski narod".


V svojih uvodnih besedah je Kučan poudaril, da je Slovenija še zmeraj pripravljena na pogajanja in medsebojno sporazumno ureditev razmerij z ostalimi republikami v Jugoslaviji. Brez pogajanj lahko izbruhne nasilje, Slovenija pa je obljubila, da bo svojo plebiscitno odločitev uresničila po mirni in demokratični poti. Beograd še vedno računa, da bo Slovenijo z gospodarskimi in finančnimi pritiski ter prisilo zadržal v skupni državi. Gre za vprašanje obstoja slovenskega naroda, zato bo ta odgovornost za lastno usodo vzel v svoje roke. Vztrajanje tujine pri enotni Jugoslaviji legitimira in legalizira oboroženo nasilje, hkrati pa onemogoča oblikovanje novih odnosov in "morebitne nove skupnosti držav na tem prostoru". Največje tveganje predstavlja prav nasilno ohranjanje obstoječe Jugoslavije na preživelih ideoloških temeljih, ob nacionalistični nestrpnosti in hegemoniji številčnejših narodov.

Ob tem, ko se Slovenija razglaša za samostojno in neodvisno državo, se začenja trnova pot za njeno mednarodno priznanje: ti napori po Kučanu za zdaj niso naleteli na razumevanje in zaradi te logike Slovenija ostaja odprta za poskuse oblikovanja nove in bistveno drugačne skupnosti dosedanjih republik Jugoslavije. Vsekakor pa bo lažje, če se bo Slovenija mednarodni skupnosti predstavila kot demokratična in ne kot ideološko sprta revanšistična družba, ki svoj pogled kar naprej obrača nazaj v preteklost, v stare in nove delitve, ki pobirajo moči za soočenje s prihodnostjo. V kratkem šestmesečnem roku so Slovenijo spremljale negotove in neugodne mednarodne razmere, zato je upravičeno vprašanje, ali je Slovenija pripravljena na zadnji korak, da se pred svetom pokaže kot samostojna, suverena, demokratična, sodobna, pravna, socialna in na svobodnem trgu utemeljena država. Kučan je v odgovoru nekoliko kritičen do Demosove vlade: "Ne moremo mimo tega, da se je dolgo časa odlašalo z načrtnim in usklajenim delom, h kateremu bi bile pritegnjene tudi opozicijske stranke". Projekt osamosvojitve namreč ni zadeva ene same stranke ali skupine strank, temveč skupna slovenska odločitev in odgovornost. Ravno tako ni bil predložen program za izvedbo plebiscitne odločitve in ni se sproti ter temeljito obveščalo skupščine o stanju priprav.

Predsedstvo ocenjuje, da stvari niso pripravljene tako, kot bi mogle in morale biti: "Družba, v kateri je ključni smisel političnega delovanja, da ena grupa odstrani drugo, ni ne demokratična, ne ustvarjalna, ne uspešna in zato tudi ne evropska". Ne glede na vse to pa poti nazaj ni: "Zdaj, ko smo storili ta odločilni zgodovinski korak, morajo naša ravnanja voditi le razum, demokratičnost, spoštovanje do drugih in zvestoba najboljšemu demokratičnemu in humanističnemu izročilu slovenskega naroda. Prepričan sem, da se danes vsakdo od nas zaveda, kako odločilni in usodni so ti trenutki za naš narod in za druge narode Jugoslavije, da je od naših odločitev odvisna usoda naših ljudi in morebiti tudi usoda nekaj prihodnjih rodov. Ni vselej mogoče predvideti vseh posledic odločitev, včasih je potreben tudi izjemen pogum. Dvignite s to zavestjo, spoštovane poslanke in poslanci, roko za predlagane odločitve in prevzemite čast in odgovornost, ki vam jo je naložila zgodovina".

Za njim je nastopil predsednik vlade Lojze Peterle, ki je dejal, da Slovenija prevzema pristojnosti federacije, pušča pa odprte možnosti za nadaljnje dogovore z zveznimi organi - čeprav ti po Markovićevem obisku slovenske skupščine "odgovarjajo z grožnjami" - in drugimi republikami. Vlada je preventivno varnostno ukrepala in vzpostavila obrambne sile, ki "so v tem trenutku pripravljene, da zavarujejo našo odločitev in njeno uresničevanje". Slovenija se bo izogibala uporabi sile in je prva ne bo uporabila, toda Teritorialna obramba je izraz "odločenosti za prevzem dejanske oblasti na ozemlju države Slovenije". Armada naj se iz Slovenije postopno umakne, začasno pa lahko še ohrani nekatere funkcije, ki ne bi omejevale slovenske samostojnosti. Razglasitev samostojnosti ima dve fazi: v prvi oblikovanje neodvisne države, v drugi gospodarska suverenost, h kateri sodi privatizacija družbenega kapitala in denacionalizacija; tu velja računati na to, da se lahko gospodarska kriza zaradi osamosvojitve poglobi.

Po Peterletu se Slovenija odloča za več svobode, da ne bo treba zardevati zaradi primerjav z drugimi. Lastna država ni absolutna vrednota, marveč okvir za ustvarjanje v družbi evropskih narodov: "Ne silimo v Evropo, ampak smo za to, da se z manjkajočimi prvinami Evropa vrne k nam. ...Naš obrobni položaj v nekdanji realsocialistični puščavi pridobiva enega od osrednjih evropskih pomenov na križišču kulturnih, človeških, blagovnih in drugih tokov med pomembnimi evropskimi pokrajinami". Delo vlade se bo v prihodnjem obdobju koncentriralo na prehajanje v nov družbeni in gospodarski red, ta večer pa se rojeva mlada slovenska država: "Danes potrjujemo v slovenski skupščini plebiscitarno voljo državljanov Slovenije z rojstvom suverene države Republike Slovenije. To počnemo dostojanstveno, pokončno in demokratično, prijateljsko do vseh, ki jih vodijo dobri nameni. ...Zavedamo se, da z današnjim dejanjem opravljamo samo en, vendar bistven korak. Sedaj imamo rojstni list. Zunanji svet nas bo priznal, če bomo dokazali, da smo sposobni za življenje. Za te dokaze me ni strah, ko se srečujem z razvijajočo se podjetnostjo na vseh področjih in z voljo naših ljudi, da bi sproščeno ustvarjali, čeprav motijo to sliko tudi kakšni prodajalci črnine". Peterle zaključi svoj govor z vzklikom: "Naj živi svobodna država Slovenija!"

Ker je bila razprava o osamosvojitvenih dokumentih zaključena že dan poprej, je sledilo le še amandmajsko dopolnjevanje predlogov ustavnega akta o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Temeljna ustavna listina), predloga Ustavnega zakona za izvedbo ustavnega akta o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in predloga Deklaracije o neodvisnosti. A že pri prvem aktu se je zapletlo: osrednji slovenski dnevnik "Delo" je že vnaprej natisnil posebno slavnostno osamosvojitveno številko in hipotetično tvegal, da bi jo morali vreči v smeti, če poslanci ne bi glasovali za osamosvojitev. Poslanec Peter Bekeš (SDP) je očitajoče mahal z izvodom časopisa in se spraševal, ali nima Demos že vsega vnaprej dogovorjenega: "Odločitve tega parlamenta so bile javno prejudicirane. 'Delo' je pred eno uro izšlo s tem naslovom - 'Slovenija je samostojna!'. Jaz ne bi rad sodeloval v ritualu, ki pomeni odločanje o že odločenem. ...Demokracija se začne z demokratično proceduro. Tovrstni rituali so značilni za totalitarne ureditve". Predsednik skupščine France Bučar ni več dovolil tovrstne razprave in nekaj minut pred deveto zvečer je skupščina s 180 glasovi za, 2 proti in 12 vzdržanimi sprejela Temeljno ustavno listino.

V njej je bilo zapisano, da skupščina na podlagi plebiscitne volje slovenskega naroda - ob dejstvu, da Jugoslavija ne deluje kot pravno urejena država, da se v njej kršijo človekove in nacionalne pravice ter pravice republik, da federativna ureditev ne omogoča rešitve politične in gospodarske krize in da med jugoslovanskimi republikami ni prišlo do sporazuma o osamosvojitvi republik ob sočasnem oblikovanju zveze suverenih držav - razglaša samostojno in neodvisno državo Republiko Slovenijo. Ta prevzema vse pravice in dolžnosti, ki so bile s slovensko in zvezno ustavo prenesene na organe Jugoslavije. Državne meje Slovenije so mednarodno priznane državne meje dosedanje Jugoslavije z Avstrijo, Italijo in Madžarsko ter meja med Slovenijo in Hrvaško v okviru dosedanje Jugoslavije. Sledil je sprejem izvedbenega akta, kjer se je k besedi priglasil Jože Smole (SSS) in protestiral proti domnevnemu nespoštovanju procedure, Bučarja pa obtožil, da seje ne vodi demokratično. Zatem je podal svoj amandma, po katerem se Slovenija zavzema za oblikovanje skupnosti suverenih republik Jugoslavije, skratka, konfederacije kot gospodarske skupnosti s trajnimi političnimi institucionalnimi povezavami. Poslanci so ta amandma zavrnili s 126 glasovi proti, 33 za in 31 vzdržanimi. Ustavni zakon za izvedbo Temeljne ustavne listine in Deklaracija o neodvisnosti sta bila potrjena z veliko večino glasov.

Deklaracija je izhajala iz pravice slovenskega naroda do samoodločbe, načel mednarodnega prava, slovenske in zvezne ustave ter plebiscitne odločitve o samostojni Sloveniji, ki ne bo več združena v Jugoslavijo: "V skladu s to odločitvijo je Skupščina Republike Slovenije na sejah vseh zborov 25. 6. 1991 na podlagi soglasnega predloga vseh parlamentarnih strank in poslanskih skupin sprejela ustavni akt o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije". S tem se želi kot mednarodnopravni subjekt v skladu z načeli združevanja suverenih držav povezovati z drugimi državami v Evropi, samostojnost pa "je razumeti tudi kot pogoj za vstopanje v nove integracije v okviru dosedanje Jugoslavije". Slovenija razglaša, da jugoslovanska ustava na njenem ozemlju ne velja več in da bo nadaljevala postopke za prevzem dejanske oblasti. To svojo pravico hoče uresničiti sporazumno in na miren način, s pogajanji in dogovarjanjem. Tako je pripravljena "takoj nadaljevati pogovore o možnih oblikah povezovanja z državami, ki bodo nastale na območju dosedanje SFRJ. Na podlagi vzajemnega priznanja je pripravljena takoj začeti dogovore o sklenitvi sporazuma o vzpostavitvi skupnosti suverenih držav na območju dosedanje SFRJ". Slovenska skupščina pooblašča dotedanjega člana zveznega predsedstva Janeza Drnovška, da kot predstavnik Slovenije še naprej sodeluje pri delu tega organa. Obenem Slovenija priznava Hrvaško kot suvereno državo z mednarodnopravno subjektivnostjo.

Sejo je z zaključno besedo sklenil njen predsednik France Bučar: skupščina je z razglasitvijo neodvisne države izpolnila mandat, ki ji je bil naložen s plebiscitom. To dejanje pomeni kulminacijo stoletnih prizadevanj slovenskega naroda po lastnem domu. Slovenci so bili v preteklosti prisiljeni živeti v okviru drugih večjih držav s stalno nevarnostjo asimilacije. V prizadevanju za svoje preživetje so se zanašali na Wilsonovo načelo o pravici narodov do samoodločbe in si po prvi svetovni vojni poiskali zatočišče v Jugoslaviji. Poskus se je izkazal kot utvara: ustvaril je diskontinuiteto v slovenskem soustvarjanju srednje-evropske zahodne kulture in pomenil prehod v okolje s povsem drugačnim kulturno-civilizacijskim izročilom. Jugoslovanska država, ki je bila zamudnik v evropskem oblikovanju nacionalnih držav, je uresničevala aspiracije poenotenja na temelju srbstva in umetno ustvarjenega jugoslovanstva. V dolgotrajnih naporih za demokratizacijo je bila Slovenija v ospredju in ustvarila politični pluralizem na temelju večstrankarskega parlamentarnega sistema, vendar je ostajala nevarnost nacionalne erozije. (se nadaljuje)


Zgornja vsebina je povzeta po knjigi Zakaj je Slovenija postala samostojna država (Balažic, 2016).

0 0
Feed