KOS kot »zadnji branik jugoslovanske varnosti« in potopljena ekonomija slovenske Službe državne varnosti

Skriti spopad tajnih služb v času slovenskega osamosvajanja

KOS kot »zadnji branik jugoslovanske varnosti« in potopljena ekonomija slovenske Službe državne varnosti

»Skrajna ideologizacija KOS je vplivala na odpiranje obdelav, v katerih so bili zajeti vsi ideološki odkloni in protiarmadna naravnanost tako v vojaških vrstah kot tudi v civilnem delu slovenske družbe. Proti koncu 80-ih let je bila dejavnost KOS, pogostokrat izven zakonskih okvirov, v celoti osredotočena na spremljanje političnih dogajanj v Sloveniji, pridobivanje podatkov o načrtih in ukrepih slovenskega političnega vodstva in ocenjevanje pomena le-teh za potrebe centrale v Beogradu. Analiza dela KOS kaže, da je armadni vrh v Beogradu sistematično gradil protislovensko strategijo s ciljem preprečiti demokratične procese, izhajala pa je iz predpostavke o slovenskem razbijanju Jugoslavije« (Analiza slovenske Varnostno-informativne službe)


Izpod velikih legalističnih političnih spopadov so se v Jugoslaviji ves čas odvijali ilegalizmi skrite vojne tajnih služb, ki so bili hrbtna stran politike in njen pogoj: reformirana slovenska Varnostno-informativna služba (VIS) proti jugoslovanski oz. srbski Službi državne varnosti (SDV) in armadna Kontra-obveščevalna služba (KOS) proti malemu posebnemu oddelku na slovenskem obrambnem ministrstvu - in vsi proti vsem. V titoistični Jugoslaviji so bile tajne službe »komunistična pest« in »ščit revolucije«, zdaj pa so se spreminjale v politični in tehnični servis novih ali starih oblasti. Pri tem ne gre pozabiti, da je že v prejšnjih časih starega režima med njimi - med jugoslovansko SDV in KOS ter med posameznimi republiškimi tajnimi službami - prihajalo do velikih konfliktov glede kadrovskih in političnih vprašanj: vsaka od teh služb se je želela dokopati do kakšne pomembne pozicije v tujini, da bi lahko opravljala svoj (kontra)obveščevalni posel. Ne samo slovenska, tudi jugoslovanska strogo varovana državna tajnost je bila, da se je slovenska SDV že pred letom 1990 ves čas ukvarjala s tihotapljenjem orožja in drugih vrst »blaga«, da je razvijala široko potopljeno ekonomijo - včasih z vednostjo, drugič brez odobritve jugoslovanskega političnega vrha. Tako so, denimo, deli za tanke, ki so bili kupljeni na Češkoslovaškem, neposredno potovali v Izrael. Ta posel je vodil Egon Conradi, načelnik v SDV zveznega ministrstva za notranje zadeve, ki je držal zvezo z Mosadom.

Slovenska SDV je kanalizirala devize v tujino preko podjetja Credex München, ki je bilo že leta 1969 ustanovljeno s kapitalom Ljubljanske banke in Slovenijalesa, za slovensko Teritorialno obrambo pa je nabavljalo orožje. To operacijo sta - veliko prej, preden je zadevo v roke vzel obrambni minister Demosove vlade Janez Janša - vodila bivši jugoslovanski notranji minister in nato slovenski član zveznega predsedstva Stane Dolanc in njegov »operativec« Miloš Ogrizek. Za zvezno SDV sta bila Stane Dolanc in Ivan Eržen »izdajalca« že zato, ker naj bi iz zveznega notranjega ministrstva pokradla in s seboj v Slovenijo odnesla vse originalne dokumente zvezne tajne službe. Jugoslovanske tajna (politična) policija - vključno s slovensko - se je ukvarjala z vsemi običajnimi metodami (kontra)obveščevalnih služb: tajno plasiranje agentov v vrste (ideoloških) nasprotnikov režima, tajno snemanje in prisluškovanje, prikrito anketiranje, skrito spremljanje in opazovanje, maskirano znanstveno raziskovanje, zasliševanje beguncev, dezerterjev in emigrantov, izvidovanje, zbiranje podatkov prek gospodarskih, diplomatskih in novinarskih predstavnikov, psihološko delovanje, propaganda, vohunstvo, diverzije, sabotaže, nameščanje kriznih situacij, terorizem, pripravljanje oboroženih skupin, specialne operacije, ugrabljanje in likvidacija državnih sovražnikov.

Vzporedno ekonomijo slovenske SDV sta operativno vodila Eržen in Uršič. Leta 1990 se je slovenska SDV ukvarjala z dvema ključnima posloma: s pridobivanjem denarja iz igralnic (kazino Portorož ter kazino Nova Gorica) in od tihotapljenja cigaret (Kočevska Reka). Conradi je v tem času že obvladoval turistično podjetje Kompas, ki je na kapitalskem trgu postajalo vse večji igralec. Pri poslu z igralnicami sta obe ustanovili posojilnico in nanjo nakazovali obvezen del dnevnega zaslužka – okrog 20 do 30%. Ta odstotek denarja je bil iz posojilnice prenesen na SDV. Mimogrede, urbana legenda pravi, da so novemu notranjemu ministru Igorju Bavčarju usluženci SDV prinesli ta denar, pa jih je vrgel iz pisarne. Omenjeni posojilnici so vodili izključno Italijani, ki so bili v svoji domovini pod nalogom za aretacijo, Slovenija oz. Jugoslavija pa jih ni hotela izročiti. Po svojem izvoru so izhajali iz severno-italijanske mafije, ki je opravljala delo tudi za slovensko SDV – denimo, tihotapljenje cigaret, ugrabitve (Bato Todorović) ipd. V Kočevski Reki naj bi se skladišča, namenjena blagovnim rezervam, uporabljala za spravilo cigaret, ki so jih tihotapili za Italijo, nakladanje cigaret pa so izvajali zaposleni iz podjetja Snežnik. Prav tako je slovenska SDV iz Nemčije tihotapila orožje za Kosovo, dobavitelji in organizatorji posla pa so bili Iračani in Libijci. S temi posli je SDV v prelomnih časih, ki so se napovedovali, krepila svoje pozicije v razmerju do zvezne SDV in predvsem KOS-a.

Ko je bila sprejeta zvezna Markovićeva zakonodaja o pruvatizaciji podjetij, je SDV vanjo vlagala denar iz svojih črnih fondov. Tako se je denar slovenske SDV zlival v sisteme, kot so bili Iskra, Metalka, Slovenijales, Gorenje (predvsem Gorenje Elrad, Gorenje Körting in Gorenje Körting Italian) itd. Ta podatek je ključen za razumevanja začetka slovenske privatizacije - ta namreč navkljub intenzivnemu prizadevanju predsednika vlade Peterleta ni stekla do trenutka, dokler ni bil izdelan naslednji koncept: 1) preživijo lahko le »rdeči direktorji«, ki bodo nadzirali vračanje denarja v odkup podjetij; 2) ne steče privatizacija s certifikati, ki olajša odkupovanje deležev podjetij od posameznikov, ki so zelo hitro odprodali svoje deleže podjetij; in 3) nastanejo investicijske družbe (»pid«-i), ki zbirajo nevložene certifikate, vanje pa se zlije denar iz črnih fondov SDV, ki te družbe prevzame in preko zakonodaje transformira v večje lastnike podjetij. Slovensko gospodarsko osamosvajanje je bilo kilavo dete: vladajoči Demos ni imel pojma, kaj počne, vzporedna ekonomija SDV pa je natančno vedela, kaj hoče in bila polna denarja. (se nadaljuje)

0 0
Feed