Admiral Mamula je iz Londona poročal, da bi zahodne sile morda celo s tiho naklonjenostjo gledale na "titoistično-partizanski" državni udar JLA.

Rusi odrečejo podporo vojaškemu udaru

Admiral Mamula je iz Londona poročal, da bi zahodne sile morda celo s tiho naklonjenostjo gledale na "titoistično-partizanski" državni udar JLA.

V noči z 12. na 13. marec je zvezni obrambni minister general Kadijević brez vednosti zvezne vlade in predsedstva - z izjemo Jovića - skrivno obiskal Moskvo, da bi od sovjetskega obrambnega ministra Jazova dobil podporo za vojaški udar, morda pa tudi za koordiniranje udarov v obeh državah. Čez leta je Jović izdal, da je bil s Kadijevićem v Moskvi - pri Jazovu, ne pri šefu države in Partije Gorbačovu - tudi sam, ne da bi obvestil kogarkoli od pristojnih državnih organov, kar predstavlja za formalnega državnega poglavarja nelojalno dejanje brez primere. Kadijevič je Jazovu pojasnil, da hoče izvesti vojaško akcijo, ki bo mobilizirala pristaše Jugoslavije in preprečila "nemško zaroto", ki cilja na razbijanje države. Za zapahe namerava spraviti vse secesioniste, poleg njih pa razorožiti in zapreti tudi vse oficirje JLA, ki zagovarjajo odcepitev. V Sloveniji in na Hrvaškem ima armada opravka s skrajnim separatizmom, v Makedoniji ter Bosni in Hercegovini narašča nacionalizem, Markovićeva zvezna vlada je proameriška, zvezno predsedstvo pa razcepljeno in ne more preprečiti razbitja Jugoslavije ter sovražnega prevzema oblasti v Srbiji. 


Po Kadijevićevem mnenju se Zahod vojaško ne bo odzval, saj mu je admiral Mamula iz svojega obiska v Kraljevem inštitutu združenih služb (RUSI) v Londonu poročal, da bi zahodne sile morda celo s tiho naklonjenostjo gledale na "titoistično-partizanski" državni udar JLA. General Adžić je obiskal Pariz, admiral Brovet pa že pred Kadijevićem Moskvo: Brovetu je bilo rečeno, da Sovjetska zveza pozdravlja načrt vojaškega udara, čeprav ga javno ne bo podprla. Mamula in Adžić pa sta prišla do zaključka, "da Velika Britanija in Francija ne bosta ugovarjali", skratka Zahod ne bo posegel vmes. General Kadijević je maršala Jazova vseeno zaprosil, naj Sovjetska zveza opozori ZDA, da se ne vmešajo v notranje zadeve Jugoslavije. Čeprav sta oba verjela, da je mogoče na ta način ohraniti komunistično Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo, Jazov ni dal nobenih konkretnih zagotovil o podpori in pomoči, saj sam ni vedel, kako se bodo ob vse močnejšem ruskem voditelju Jelcinu razvijali dogodki v Sovjetski zvezi. Tako se je general Kadijević iz Moskve vrnil razočaran in prepričan, "da Rusi do kolen tičijo v blatu in niso sposobni pomagati niti sebi, kaj šele nam".

Ker Sovjetska zveza ni pozitivno odgovorila na vprašanje, ali bi zavarovala Jugoslavijo pred morebitnim posegom Zahoda, če bi se Kadijević, Milošević in Jović odločili za vojaški udar, se naslednjega dne, 13. marca, vsi trije sestanejo na posvetu o tem, kaj storiti, če bo predsedstvo kot Vrhovno poveljstvo na svoji seji naslednjega dne znova zavrnilo predlog za vojaško posredovanje. Kadijević se ob spremstvu generala Adžića pravzaprav ni hotel o ničemer konsultirati in je brezprizivno dejal: "Odločili smo se za vojaški udar. Ne glede na to, ali bodo sprejeli predlagani sklep ali ne. Če ga bodo, nam bo v prvih 48 urah kritje za mobilizacijo, če ga bodo zavrnili, bomo mobilizacijo izvedli sami. V tem primeru pa grozi nevarnost, da bi se predsedstvo sestalo in odstavilo vojaški vrh. Zato potrebujemo sklep". Jović ga je vprašal, kaj razume z vojaškim udarom in Kadijević mu je odvrnil: "Odstavitev vlade in predsedstva. V skupščino ne bom drezal, ne bom pa dovolil sklicevanja sej. Republiške oblasti in vse druge bom pustil pri miru, če bodo podpirali udar. Sicer bom odstavil tudi njih". Cilj vojaškega udara je, da se določi polletni rok za sporazum o prihodnosti države, dotlej pa prekine kaotično razpadanje države. Milošević se je molče strinjal, Jović pa je prišel na idejo, da odstopi s funkcije predsednika zveznega predsedstva: s tem bi preprečil položaj, v katerem bi moral izvajati odločitve večine, s katerimi se ne strinja, hkrati pa odprl prostor za delovanje armade. Istočasno se je slovenski član zveznega predsedstva Janez Drnovšek v Ljubljani sestal s slovenskim političnim vodstvom: prisotni so bili predsedniki parlamentarnih strank in poslanskih klubov, predsednik skupščine France Bučar, predsednik vlade Lojze Peterle, od slovenskega predsedstva pa Zlobec in Oman - Kučan je bil še vedno na obisku v Avstriji. Dogovorili so se, da naslednji dan Drnovšek odide v Beograd, čeprav je ta pravkar izvedel, da bo seja zveznega predsedstva znova na poveljniški lokaciji v podzemnem bunkerju na Dedinju.

14. marca 1991 je bila Jugoslavija bližje vojaškemu udaru bolj kot kdajkoli: Kadijević in Jović sta pričakovala, da bosta predvsem Drnovšek in Mesić vztrajala na stališču, da bi sleherna vojaška akcija državo pognala v državljansko vojno, zato sta skovala rezervni načrt - če bo predsedstvo še enkrat odreklo podporo, ga bosta razbila. V tem jima je paradoksno s svojim nasprotovanjem pomagal prav Drnovšek, ki je v svoji razpravi poudaril, da odločitve slovenske skupščine de iure pomenijo izstop Slovenije iz federalnega sistema. Sprejem vojaškega predloga bi v Sloveniji izzval spopad in pospešeni odhod iz Jugoslavije, zato politična pogajanja ob bajonetih nimajo alternative. Jović je prežal na ta trenutek: "Medtem ko je štab kot odgovorno vojaško in strokovno telo enotnega mnenja, da so predložene odločitve nujne, je predsedstvo ostalo razdeljeno in jih ni moglo sprejeti... Zato prosim, da se vzame na znanje, da ne morem več sodelovati v delu vrhovnega poveljstva, dokler bo imelo takšen odnos do oboroženih sil države in bo tako razdvojeno in dvolično. Prav tako ne morem več kot predsednik predsedstva sklicevati sej vrhovnega poveljstva v takšnih okoliščinah niti sodelovati na njih, dokler se okoliščine ne spremenijo. ...konstatiram, da formalno vrhovno poveljstvo ne more več opravljati svoje funkcije najvišjega organa, vodenja in poveljevanja oboroženih sil Jugoslavije. Prosimo vojaško vodstvo, da to upošteva".

Drnovšek je protestiral, da bi se seja končala na takšen način - Jović sicer lahko odstopi, ne more pa razpustiti predsedstva ali vrhovnega poveljstva. Odstopajoči Jović mu je repliciral: "Ampak Janez, saj se razumemo. Ti meniš, da ta odločitev (odlok) vodi v konflikt in državljansko vojno - glede Slovenije. Jaz pa mislim, da je ta odločitev ustavna in zakonita. Vaše odločitve, ki ste jih sprejeli, so neustavne in nezakonite. Pravzaprav te vodijo v državljansko vojno in v konflikt... Če se ta odločitev sprejme, potem boš odšel ti; če se ne sprejme, bom odšel jaz". Kadijević je bil je bolj besen: "Zelo pragmatičen bom. Če drži, kar pravi Janez, da je plebiscit že dejanska odločitev in da je to celo formalno, zakaj se potem ne zagotovi procedura, v 15 dneh ali v enem mesecu in naj se posel konča. Ne mučite ostalega dela države. Zakaj mučite ostali del države? Po tem modelu se razbija vse". Zvezni obrambni minister in predsednik zveznega predsedstva sta računala na to, da bosta najprej poskusila prelomiti s situacijo, v kateri polovica predsedstva nasprotuje uvedbi izrednih ukrepov. Toda rezultat njunih prizadevanj je bil ravno nasproten - namesto izhodiščne blokade 4: 4 se je razmerje sil spremenilo v 5: 3 proti vojaškemu predlogu, ker je podporo odrekel kosovski član predsedstva Riza Sapundžija. Joviću ni preostalo nič drugega kot da razglasi nesposobnost predsedstva za odločanje, njegov dejanski razpad in s tem odprta vrata za štab Vrhovnega poveljstva, da izkoristi "oblastni vakuum" in uresniči napoved vojaškega udara. Kadijević je zvečer sklical sestanek poveljnikov vojaških območij in jim ponovil, da se JLA sooča z istim sovražnikom kot leta 1941. V teh okoliščinah, ko prodira tuji faktor, peta kolona in domači izdajalci, je predsedstvo kot vrhovni poveljnik povsem nesposobno ustrezno delovati, torej je na armadi, da prepreči najhujše.

Seja predsedstva kot Vrhovnega poveljstva se je nadaljevala naslednjega dne, 15. marca: Jović je izsiljeval, da se srbsko vodstvo ne bo moglo upreti množičnim zahtevam po oborožitvi srbskega naroda in ustanovitvi srbske vojske, zato velja JLA spustiti s povodca. V nasprotnem Jugoslavija skače na glavo v nenadzorovano državljansko vojno, iz katere se po Joviću ne bo mogoče z lahkoto izvleči: "Želel bi obvestiti člane predsedstva in vrhovnega poveljstva, kakšna je po vsem tem naša analiza v republiki Srbiji. Če ima armada zvezane roke in ne more opravljati svoje ustavne naloge, torej preprečevati mednacionalnih spopadov in državljanske vojne, je položaj srbskega naroda glede na njegovo razširjenost v drugih republikah, neorganiziranost in neoboroženost ekstremno neugoden. ...Ocenjujemo, da bo v tej situaciji prišlo do množičnih zahtev po oboroževanju in do oblikovanja srbske vojske zaradi obrambe. Mi tega ne bomo preprečevali... Vodstvo Srbije ne more stopiti na nobeno drugo stran kot na stran svojega naroda in zagotoviti mora njegovo obrambo, če ga armada ne bo mogla braniti". Če se oborožujejo vsi, se bodo tudi Srbi - ali pa naj predsedstvo postavi ultimat Sloveniji in Hrvaški, da v dveh dneh razorožita svojo obrambo, sicer nastopi armada.

Podpredsedniku zveznega predsedstva Stipi Mesiću je bilo to vendarle preveč: kako so lahko edino Srbi neoboroženi, ko pa jih je daleč največ v armadi, policiji, po vsem jugoslovanskem prostoru - "zdaj pa, nenadoma, Srbi - ubogi in čemerni, neoboroženi, vsi so se jih lotili, vsi Srbe sovražijo, vsi pazijo le še na to, da bi Srbe nekako naskočili in jih uničili". Drnovšek je sicer tudi ošvrknil Jovića rekoč, da so vojaški ukrepi očitno namenjeni reševanju srbskega nacionalnega vprašanja. V nadaljevanju pa je umirjal napetost s popotnico, ki jo je dobil na sestanku slovenskega vodstva prejšnji večer, in poskušal utreti pot politični rešitvi: Slovenija je pripravljena razmisliti o finančnem vprašanju JLA, da bi se preprečilo razpad sistema. Prav tako se želi pogovarjati o vseh oblikah povezav z drugimi republikami in narodi v Jugoslaviji - če bi nek narod ali republika ali armada začeli izvajati vojaške ukrepe, bi to namreč zagotovo vodilo v najslabši možni scenarij: "Glede predlaganih ukrepov - tudi danes se z njimi ne morem strinjati. Če je po eni strani njihov cilj preprečevanje državljanske vojne, nas po drugi strani ravno peljejo v državljansko vojno. Gre samo za to, kako se bo začela. ...Izhod iz te situacije vidimo v maksimalnem intenziviranju političnega dialoga".

Makedonski predstavnik v zveznem predsedstvu, Vasil Tupurkovski, je verjetno najbližje zadel dilemo, pred katero so bili postavljeni člani predsedstva: če ne bodo sprejeli vojaških ukrepov, bo morda izbruhnila državljanska vojna, če pa jih sprejmejo, lahko prav zaradi njih pride do vojne - torej je boljša prva možna, kajti tudi brez vojaškega udara armade v državi nihče ne podcenjuje. To je bila iztočnica za nastop generala Adžića, ki je v Drnovšku videl glavno nevarnost za vojaški puč: bilo bi lepo, če bi slovenski tovariši ponudili zamrznitev svoje odločitve o nepošiljanju nabornikov v JLA - pa niso; bil bi zadovoljen, če bi Slovenija razpustila nelegalni štab Teritorialne obrambe, ki predstavlja vzporedno slovensko vojsko - pa ga ni; brez vsega tega so besede o političnem dialogu zgolj zavajajoča zgodbica za otroke, kjer se armadi ponuja miloščina, da preživi: "Tovariši moji, mi nismo prišli sem, da se borimo za golo eksistenco. Tu smo zato, da branimo Jugoslavijo...". Drnovšek mu je odvrnil, da se na tak način ni več mogoče pogovarjati, Adžić pa zagrozil, da je od tega, ali bo predsedstvo ugodilo zahtevam generalov, odvisno, ali bo "sploh še lahko delovalo". Jović je končal s konstatacijo, da predsedstvo ni sprejelo predloga odloka, ki ga je pripravil štab vrhovnega poveljstva. Toda zadnjo besedo si je vzel general Kadijević: "Odločili ste se... Naši predlogi so dani v odločilnem trenutku za to državo... Obveščam vas, štab vrhovnega poveljstva si jemlje pravico in obvezo, da takoj po tej vaši odločitvi oceni situacijo in potegne konsekvence, ki iz nje izhajajo. Hvala". Slovensko predsedstvo je to grožnjo razumelo kot drznost posebne vrste: vojaške predloge je treba odločno zavrniti, "štab Vrhovnega poveljstva" pa v obdobju miru sploh ne obstaja. Na drugi strani je bil Milošević jezen zaradi neuspeha načrta in je deloval panično: svoji marioneti Joviću je ukazal, naj takoj odstopi s položaja predsednika in zapusti zvezno predsedstvo.

V odstopni izjavi - poleg njega sta odstopila še člana predsedstva iz Črne gore in Vojvodine, Bućin in Kostić - je Jović preostalo predsedstvo, ki je glasovalo proti vojaškemu posegu, obtožil izdajstva in nezaupanja v oborožene sile Jugoslavije. Politika izvršenih dejstev je po njem privedla do točke, ko so v nekaterih delih države suspendirani zvezna ustava in zakoni, izvršeno je oboroževanje na nacionalni in strankarski podlagi, ustanavljajo pa se republiške vojske. Slovenija in Hrvaška podpihujeta medijsko vojno, da bi podkrepile svojo politiko uzurpacije pravic drugih, zvezna vlada pa jima pomaga s katastrofalno napačno gospodarsko in socialno politiko. Vsa krivda leži na tistih "prevladujočih silah v jugoslovanskem predsedstvu, ki jim ni do suverenosti, neodvisnosti in ozemeljske nedotakljivosti dežele" in vse svoje moči usmerjajo k "uničenju države". Srbsko vodstvo je pričakovalo, da bo ustvarjeno praznino moči zapolnila armada, ki je bila v tem trenutku brez nadzora edinega organa z ustavnimi pooblastili za preprečitev državnega udara. Armadni vrh je v svoji izjavi napovedoval ukrepanje in možno izvedbo državnega udara: "Vojska bo pretehtala, kakšne ukrepe bo sprejela potem, ko je predsedstvo z večino glasov zavrnilo njena priporočila, katerih cilj je bil preprečiti oborožen med-etnični spopad in državljansko vojno".

Preostali člani zveznega predsedstva so bili razburjeni in telefonske linije so pregorevale: ocenjevali so, da je bil vakuum ustvarjen umetno, da lahko nastopi armada. Mesić je Drnovška obvestil, da v Zagrebu hrvaško vodstvo meni, naj kot podpredsednik takoj odleti v Beograd in prevzame vodenje zveznega predsedstva. Predlagal mu je, da to storita skupaj in "prevzameta oblast brez Jovića". V istem trenutku je Milošević v dramatičnem nastopu na beograjski televiziji predsedstvu odrekel legitimnost in od armade terjal, da posreduje. Srbija namreč ne priznava več predsedstva, saj se je podalo na pot "dezintegracije Jugoslavije". Ker se največja jugoslovanska republika ne čuti več podrejena zveznim telesom, je z Jugoslavijo konec, Milošević pa je dejansko oklical odcepitev Srbije od federacije: "...ukazal sem mobilizacijo rezervistov specialcev in nujno oblikovanje dodatnih enot srbske milice. Jugoslavija vstopa v zaključno obdobje svojega smrtnega boja... Republika Srbija ne bo priznala nobenega sklepa, ki bi ga sprejelo predsedstvo v sedanjih razmerah, ker bi bil nezakonit". Armado je Milošević izzval z napovedjo ustanovitve lastnih posebnih enot mimo zveznih zakonov - skratka, srbski vožd se je nameril storiti tisto, kar je očital Sloveniji in Hrvaški. Srbska opozicija ga je na ulicah Beograda napadla, da zdaj Srbija razbija Jugoslavijo, a igra je bila bolj zapletena: Milošević je z odrekanjem legitimnosti zveznemu predsedstvu hkrati želel preprečiti, da bi se odločilo razpustiti armadni vrh in onemogočiti vojaški udar. (se nadaljuje)


Zgornja vsebina je povzeta po knjigi Zakaj je Slovenija postala samostojna država (Balažic, 2016).

0 0
Feed