Nenadoma so se na nebu pojavili migi JLA, ki so posadkam helikopterjev ukazali, da se morajo vrniti v Zagreb ali pa jih bodo sestrelili.

Revolucija hlodov

Nenadoma so se na nebu pojavili migi JLA, ki so posadkam helikopterjev ukazali, da se morajo vrniti v Zagreb ali pa jih bodo sestrelili.

Slovenija je na vse absurdne provokacije armade odgovorila 17. julija 1990, ko je s sklepom republiškega predsedstva skoraj v celoti v svoje roke prevzela Teritorialno obrambo. V nadaljevanju tega procesa bo predsedstvo kmalu odstavilo formalno še vedno poveljujočega in zvezni armadi lojalnega generala Hočevarja. Za novega - le Sloveniji odgovornega - poveljnika Teritorialne obrambe bo imenovan rezervni major Janez Slapar, čemur sledijo še ustavne spremembe, po katerih postane Teritorialna obramba dokončno oborožena sila Slovenije. To bo v novi spirali zaostrovanja izzvalo ogorčene proteste armadnega vrha, ki je vztrajno trdilo, da je slovenska Teritorialna obramba še vedno podrejena 5. armadnemu okrožju s sedežem v Zagrebu. Slovenski obrambni minister Janša pred tem ni imel nikakršne pravne podlage, ki bi mu omogočila izpolnitev ene pomembnejših predvolilnih obljub Demosa - služenja vojske na svoji zemlji. Ker se generali v Beogradu niso hoteli niti v sanjah pogajati s »kaplarjem« - kot so po hodnikih generalštaba žaljivo naslavljali Janšo - je ta slovenski skupščini predlagal sprejem stališč, ki bi omogočala enostransko uveljavitev slovenskega predloga: prvič, ustavna ureditev omogoča služenje vojaškega roka na način, ki ne zahteva eksteritorialnega popolnjevanja mirnodobnih enot JLA; drugič, slovenske zahteve po teritorialnem načelu služenja vojaškega roka v JLA so ostale brez argumentiranega odgovora zveznih institucij; tretjič, z novimi odmerami naj se omogoči celotni septembrski generaciji nabornikov iz Slovenije služenje vojaškega roka na 5. vojaškem območju, vendar od tega najmanj 50 % na ozemlju Slovenije; četrtič, do konca leta 1990 naj se zagotovijo pogoji, da bo lahko na ozemlju Slovenije služilo najmanj 95 % nabornikov iz Slovenije, v Ljubljani pa naj se v tem času ponovno ustanovi šola za rezervne oficirje, ki je bila pred leti zaprta; petič, če zvezno obrambno ministrstvo ne bo do 30. julija 1990 poslalo novih odmer za septembrsko napotitev, potem Slovenija ne bo odposlala nabornikov na služenje vojaškega roka; in šestič, če ne bodo slovenske zahteve upoštevane niti pri naslednji napotitvi, bo Slovenija sama organizirala in izvedla vojaško usposabljanje nabornikov pod pogoji, ki jih določa republiški zakon o vojaški obveznosti - v tem primeru pa bo Slovenija tudi prenehala plačevati sredstva v zvezni proračun.


Slovenska vlada je preigravala različne možnosti, vseeno pa je ključni zastavek ostajala suverenost in ne samostojnost: predsednik vlade Peterle izjavi, da za vlado še vedno ostajata stvarni obe opciji - konfederacija ali odcepitev. Na obisku pri predsedniku italijanske vlade Andreottiju in papežu Janezu Pavlu II. 30. julija 1990 slovenski premier za »Corriere della sera« daljnovidno ubesedi položaj Slovenije: »Jugoslavija, takšna, kakršna je zdaj, ne bo preživela leta. Po predvojni kraljevini, torej srbski diktaturi, in federaciji, torej komunistični diktaturi, je prišel čas demokratične Jugoslavije in konfederacije. Trenutno bi bila najbolj realna konfederacija s Hrvaško«. Predsednik Demosa Pučnik temu pritrjuje: »Tudi v Demosu smo se ves čas zavzemali za konfederacijo«. Poleg te pride v poštev le še odcepitev, kjer pa zvezna vlada z zakonom o odcepitvi pripravlja Sloveniji past: možno je neskončno zavlačevanje, potem pa trdi ločitveni pogoji, ki bi pred Slovenijo postavili nesprejemljive materialne zahteve. Demosov prvak in predsednik skupščine France Bučar je podobnega mnenja: »Moj pogled je odločno za konfederacijo. Zato, ker konfederacija predpostavlja samostojnost in formalno zagotavlja kontinuiteto Jugoslavije kot države. Kontinuiteto potrebujemo zaradi svojih mednarodnih pravic in obveznosti. Pomislimo samo na vprašanje naših zahodnih meja...«. Proti konfederaciji je Srbija, ves Zahod pa Slovenijo opozarja, da podpira demokratična prizadevanja Ljubljane, a odločno nasprotuje odcepitvi in razbijanju Jugoslavije: »Razbijajo pa jo Srbi, ker odločno izjavljajo, da so proti konfederaciji, to pa je edina možna oblika preživetja Jugoslavije. Če nam torej zdaj federacija ponuja zakon o odcepitvi, je to le zato, da bi Slovenci ugriznili v vabo in s tem prevzeli nase breme, da smo razbili Jugoslavijo«.

V prerazdeljevanju kart med novimi demokratičnimi oblastmi Slovenije in Hrvaške, Miloševićevo nacional-komunistično kamarilo, zveznim predsedstvom in armado je z aktivno politično držo manjkal še zadnji dejavnik - predsednik zvezne vlade Marković, ki se je dotlej povečini omejeval na ekonomsko politiko. A njegovi nastopi so iz dneva v dan postajali bolj politični. Na svoji »vzgojni« turneji po prestolnicah jugoslovanskih republik je ugotovil, da se povsod zavzemajo za ohranitev Jugoslavije: »Takšnemu delu, ki ni pripravljen v njej ostati, naj se po mirni poti, brez medsebojnih napetosti omogoči, da more iskati svojo lastno rešitev, za katero meni, da je najboljša. Menili smo, da kakor vsako rojstvo, vsaka smrt, vsaka poroka in vsaka razveza stane, stane tudi to. Vendar je to treba opraviti na civiliziran način«. Zaradi programa zvezne vlade v državi vidi »velikanske pozitivne spremembe«, ki pa so odvisne od spopada med reformskimi silami in starimi strukturami - ne glede na to, ali so bile te strukture izvoljene na novo ali že prej.

Te besede na skopski televiziji so bile uvod v veliko ljudsko zborovanje na Kozari v Bosni in Hercegovini, ki se ga je 29. julija 1990 udeležilo več kot sto tisoč ljudi in podprlo ustanovitev Markovićeve vsejugoslovanske stranke - Zveze reformskih sil. Z jugoslovansko himno in gesli »Jugoslavija - da, delitev - ne, pluralizem - da, nacionalizem - ne, program zvezne vlade - program napredka« je velikemu dramaturgu uspelo zavrteti časovnico za deset let nazaj. Med vzhičenim vzklikanjem socrealistične množice je Marković napadel vse tiste sile v federaciji in posameznih republikah, ki so »proti avnojski Jugoslaviji in revoluciji, ki jo je vodil Tito, ne glede na to, da je Jugoslavija drugim dolga leta služila kot zgled socialistične neuvrščene in humano naravnane države«. Zvezni premier se je verjetno dobro zavedal kontroverznosti ustanavljanja »vladne stranke«, toda Markovićeva »vsejugoslovanska opcija« je nameravala resno mešati štrene v pričakovanih pogajanjih med republikami in ostanki federalnega aparata.

Markovićeva »kozarska« stranka je drezala v samo žarišče boja za oblast v razpadajoči federaciji in pri tem računala na podporo različnih plasti prebivalstva, v katerih je še živela »jugoslovanska ideja« - od avnojske do liberalno-tržne oblike. Na ta način je nastajala možnost shizofrenih razmer, v katerih se bodo suverene republike pogajale o novem konceptu modusa vivendi, vzporedno pa bo nekakšna vsejugoslovanska frontna stranka, za katero stoji zvezna vlada, po mitingih nosila Titove slike, vzklikala Jugoslaviji in poskušala z ostanki jugoslovanske skupščine vsiliti nov integralizem. Dejanska Markovićeva moč je ležala izza arhaične ikonografije, ki naj bi mu zagotovila zgolj množično politično bazo - v odkriti podpori komunističnega jugoslovanarskega dela armadnega vrha, ki se še ni priklonil Miloševiću (pa tudi pro-srbske vojaške uslužbence je kupoval s 130 % povečanjem plač); v ključu od trezorja, v katerem je bilo 9 milijard $ deviznih rezerv; in v skoraj konsenzualni podpori mednarodnih akterjev. Če odštejemo premočrtno Miloševićevo politiko oblikovanja Velike Srbije, so Markoviću največ nezasedenega političnega prostora pustile republiške državno-partijske birokracije Bosne in Hercegovine ter Makedonije s svojo neo-jugoslovansko usmeritvijo.

Dva dneva pred napovedanim »referendumom« o srbski avtonomiji na Hrvaškem, 17. avgusta 1990, je v Kninu nastal kaos. Hrvaška oblast je referendum proglasila za nezakonit in sklenila, da ga bo z uporabo sile proti krajinskim Srbom preprečila. Hrvaško notranje ministrstvo je iz Zadra, Šibenika in Karlovca poslalo na pot proti Kninu tri kolone policijskih vozil, iz Zagreba pa so v isti smeri poleteli trije helikopterji. Nenadoma so se na nebu pojavili migi JLA, ki so posadkam helikopterjev ukazali, da se morajo vrniti v Zagreb ali pa jih bodo sestrelili. Ceste proti Kninu so bile hitro pregrajene z drevesnimi debli, Babić pa je oklical »vojno stanje«. Hrvaške oklepne enote so se umaknile in »hlodarska revolucija« oz. »spontana vstaja srbskega ljudstva« je slavila. V boju za interpretacijo dogodka je hrvaška stran obtožila zvezne oblasti, da so uporabile armado, da bi zaustavile poseg zakonitih organov pri uveljavljanju reda in miru na Hrvaškem. Glavni pisec scenarija »vstaje« da je Miloševićeva politika, katere nosilni steber je srbska pravoslavna cerkev z nacionalistično formulo »samo sloga Srbina spašava«. Zvezne oblasti in armada so trdile, da so bile prisiljene preprečiti genocid nad krajinskimi Srbi, Miloševićevi mediji pa so bruhali obtožbe, da med obstoječo hrvaško oblastjo in nekdanjo ustaško NDH ni nobene razlike: Srbe bodo spet množično klali, tako kot nekoč, ko so ustaši in Tito likvidirali »cvet srbskih kadrov«. Srbi so lahko gospodarji na svojem, če se z agresivnostjo postavijo po robu napadom z vseh strani, kajti vsepovsod po Jugoslaviji so ogroženi. Na mitingih po Srbiji se je pozivalo k obrambi srbskih bratov pred Tuđmanovo ustaško policijo in zahtevalo formiranje posebnih prostovoljskih odredov. Akademik in podpredsednik Miloševićeve stranke Mihajlo Marković je na enem od teh vzkliknil, »da se Slovenija lahko odcepi, da se tudi Hrvaška lahko odcepi, ne more pa odpeljati Srbov iz Hrvaške, saj imajo tudi oni pravico do odcepitve«. Zgodovinske meje bo določal zmagovalec - in to bo srbski narod.

Jugoslaviji je grozil že večkrat napovedani srbsko-hrvaški spopad nepredvidljivih razsežnosti in posledic. V razmerah, ko ena stran govori o »preganjanem srbskem ljudstvu« in »povampirjenem ustaštvu«, druga pa o nahujskanih Srbih in »četnikih« proti demokratično izvoljeni hrvaški oblasti, je bilo še najmanj, kar je bilo potrebno to, da je predsednik zveznega predsedstva Jović sprejel predstavnike upornih hrvaških Srbov in jih še dodatno razvnel z besedami o možni vlogi armade. Le-ta pa se je obnašala, kot da se ni iz kosovske lekcije ničesar naučila in kot da so v Jugoslaviji ogroženi zgolj pripadniki enega naroda. Milošević je znova pridobival, saj mu je uspelo ukiniti avtonomijo Kosova in tako rekoč vzpostaviti avtonomijo srbske Kninske krajine na Hrvaškem. Zvezna vlada je molčala, ker ni mogla storiti ničesar - JLA je bila neodvisna od civilne oblasti. Sloveniji pa je srbsko-hrvaška zaostritev vsiljevala strožji razmislek o samoobrambnih dejanjih. Slovenija je nadaljevala s tajnimi pripravami: 23. avgusta 1990 je ustanovljena Specialna enota milice, čez teden dni pa na sestanku na Komunali v Kočevju Krkovič in Beznik ministroma Bavčarju in Janši predstavita osnutek organizacijskega načrta Manevrske strukture narodne zaščite (MSNZ). Bavčar nato izda ukaz o skupnem in usklajenem sodelovanju milice (ZEM, PEM), Teritorialne obrambe (30. razvojna skupina) in pokrajinskih odborov MSNZ, ki jim načeluje skupni organ za vodenje odpora. Temeljni namen oblikovanja MSNZ je bil varstvo ukrepov nastajajoče slovenske države, ki jo je v prvi vrsti ogrožala armada. MSNZ pa je bila tudi sredstvo, prek katerega sta slovensko predsedstvo in obrambno ministrstvo poveljevala in vodila Teritorialno obrambo; formalni poveljnik general Hočevar je ostal brez »svoje« vojske. Janša konec avgusta 1990 izdela dokument z naslovom Možne situacije, v katerih bi prišla v poštev delna ali popolna uporaba manevrskih enot NZ v Republiki Sloveniji, ki je bil napisan kot usmeritev za pripravo osnovnega vojnega načrta MSNZ. (se nadaljuje)


Zgornja vsebina je povzeta po knjigi Zakaj je Slovenija postala samostojna država (Balažic, 2016).

0 0
Feed