Levica je edina stranka v Sloveniji, ki se zavzema za uvajanje totalitarnega ekonomskega sistema, ki spominja na program Hitlerjeve NSDAP.

Resnica o Levici

Levica je edina stranka v Sloveniji, ki se zavzema za uvajanje totalitarnega ekonomskega sistema, ki spominja na program Hitlerjeve NSDAP.

Za (prej Združeno) Levico velja, da po volitvah 2014 prav nihče racionalen ni pozdravil njihovega prihoda v parlament s čimerkoli drugim kot pričakovanji o cirkusantstvu. Navsezadnje je njihov parodični marš na prvi sklic novega parlamenta deloval kot mešanica kusturičinih filmov in stereotipov z romskih porok - kdo bi jih torej vzel resno? Vendar pa se zadnja leta Levica tako populistično napihuje, da jo je potrebno začeti obravnavati kot stranko, ki ni groteska degeneriranega slovenskega političnega prostora, ampak nov instrument pri zaustavljanju reform. Levica ni običajna slovenska stranka. Ni krdelo kleptomanov, maloumnežev in nepismenih profetov, Levica je stranka, ki v svojem duhu prezira vse, kar je povezano s svobodno izbiro, individualizmom in tržno ekonomijo. Levica je edina stranka v slovenskem političnem prostoru, ki se jasno in glasno zavzema za uvajanje totalitarnega ekonomskega sistema. Zato ni nič čudnega, če so že mnogi pokazali na podobnosti med programom Hitlerjeve NSDAP in programom Mesčeve Levice. Obema strankarskima programoma je skupen anti-kapitalističen duh in vera, da niso državljani tisti, ki bi bili sposobni poskrbeti za svoje življenje, ampak mora zanj poskrbeti politika. Ekonomska politika tako za NSDAP kot za Levice ne pomeni omogočanja pravnega reda in okvirov delovanja tržnega mehanizma, ampak je zanje ekonomska politika vzvod za spreminjanje sveta ter edini mogoč način za izboljšanje življenja vseh preostalih. Milijone posameznikov je preneumnih, da bi poskrbeli zase. Ali kot lahko sklepamo iz sledečega programskega dela Levice: »Industrijska politika mora služiti blaginji večine prebivalstva, zato jo je treba pospremiti s politiko polne zaposlenosti, ki bi delovnim ljudem zagotovila varno in kakovostno zaposlitev.« Torej, če hočemo biti srečni in zaposleni, sami ne moremo narediti ničesar, za srečo in delovno mesto potrebujemo politiko. Če se politika ne bo vtikala v vse pore naših življenja, bodo delovni ljudje ostali brez varnih in kakovostnih zaposlitev. Zlobna narava vsakega, ki ima podjetje, je namreč taka, da hoče poriniti svoje zaposlene v najhujša mogoča tveganja. Ne skrbite, samo vlada lahko zagotovi delovna mesta, ne podjetniki, ne posamezniki. To je duh programa Levice: vi ne morete, vi ne znate, politika je tista, ki zna in ki bo. Podoben duh vsemogočne politike veje iz programa NSDAP: »Ekonomska prosperiteta je lahko dosežena samo preko radodarnega programa nastanka delovnih mest, s čimer bo prišlo tudi do rekonstrukcije ekonomije. Samo država je sposobna izvršiti takšno nalogo.« Še enkrat več ne šteje navaden posameznik, ampak tisti, ki se mu reče politik, ker ima samo on skrita znanja in to o vsem, kar obstaja, in samo on, politik lahko reši življenja vseh nas izgubljenih. Ne štejete nič, šteje totalnost, niste nič, dokler vas politika ne da na svoje mesto in osreči. Levičarji ne bi bili levičarji, če ne bi sovražili kapitala. To je definicija levice. Ampak poglejmo najprej, kaj so o špekulativnem kapitalu lamentirali leta 1932 v NSDAP: »1. Nujno je vpeljati splošno zahtevo po poročanju, brez minimalne ravni in brez izločitve kateregakoli premoženja, ki je bil poslan v tujino pred določenim datumom. 2. Tuja podjetja v Nemčiji in nemška podjetja v tujini morajo biti striktno nadzirana, da se prepreči kapitalske transferje. 3. Kapitalski transferji morajo biti razglašeni za gospodarski kriminal in kaznovani s smrtno kaznijo.« Kaj ima Levica povedati o kapitalskih transferjih in špekulativnem kapitalu: »Slovenija mora stremeti k vpeljavi mehanizmov proti izvažanju kapitala v davčne oaze in s tem utajevanju davkov. Odprte poslovne knjige tako zasebnih kot javnih družb so naša temeljna zahteva. To vključuje obvezno poročanje o profitih in davščinah ter uvedbo registrov dejanskega lastništva gospodarskih družb, ki bi preprečevali slamnatno lastništvo in podjetja, ki obstajajo le v poštnih nabiralnikih. Hkrati bi morali odpraviti davčno tajnost v davčnih oazah za prebivalce Slovenije.« Hipernadzor vam je obljubljala NSDAP in vam obljublja Levica. Zakaj? Enostavno, ker ste pokvarjeni! In če vas samo za trenutek nehajo nadzirati, je jasno, da boste samo še špekulirali, goljufali in utajevali davke. To pa je slabo, ker politika potrebuje vaš denar, saj socialni inženiring ni zastonj. Vidite, kaj skrbi Levico? Da bi pobrali premalo davkov - v prevodu: da ne bi imeli dovolj vašega denarja za financiranje njihovih družbenih ekspetrimentov s totalitarnimi korektivi družbe. Za ostale, ki nimamo totalitarnih nagnenj, je beg kapitala v davčne oaze problem domače davčne politike, za ekstremiste od NSDAP do Levice pa seveda premajhne moči vsemogoče države in prenizke učinkovitosti v pobiranju vašega denarja prek davčnega sistema. Posameznikove odločitve o tem, kaj bo naredil s svojim kapitalom, so stvar kriminalizacije, odločitev, kaj početi z njegovim kapitalom, mora biti v rokah politikov in višjih ciljev. Družbeni profeti iz Levice bi se skupaj s kakšnim vizionarskim Mencingerjem usedli na Metelkovi in določili družbene potrebe, ki niso podvržene donosom, pri čemur je »demokratični nadzor državljanov« tako ali tako evfemizem. Ali kot so trdili v NSDAP: »Zahtevamo, da se bančni sistem ter denarni in kapitalski sistem nacionalizira... samo ti ukrepi bodo omogočili zaustavitev nesmiselnih investicij.... in samo ti ukrepi lahko omogočijo osnovo za financiranje programa novih delovnih mest«. Zaustavitev privatizacije Levice in nacionalizacija bank NSDAP? Mar ni to isti ukrep? Vidite, v katero smer gre svetovni nazor Levice? Dvomite? Poglejte, kako lepo se dopolnjuje zgornji NSDAP ukrep v bančništvu s tem kar predlaga Levice v svojem programu: »Banke morajo opravljati svojo prednostno nalogo: zbirati morajo prihranke varčevalcev in jih usmeriti v družbeno koristne naložbe. Namesto profita morajo upoštevati neposredne potrebe ljudi (npr. stanovanja, razvoj infrastrukture …), pri podjetniških investicijah pa število novo ustvarjenih delovnih mest, razvoj proizvodnje in vpetost v lokalno okolje. Vse bančne investicije se morajo ravnati po kriteriju sonaravnega razvoja.« Banke za NSDAP in Levice lahko obstajajo, ampak samo če izpolnjujejo cilje njihove politike in samo če so v njihovih rokah. Je to bančni sistem? Se vam zdi normalno, da se v 21. stoletju pogovarjamo s tako totalitarnim diskurzom? Dajmo po Marcel Štefančičevsko združiti programa NSDAP in Levice in razkril se vam bo popoln komplement Levice in NSDAP za bančno politiko: »Odgovornost direktorjev uprav in upravnega odbora pa se zrcali v dejstvu, da mora država plačevati milijarde za njihove nepremišljene špekulacije in slabe investicije. Predsedniki uprav delajo karkoli se jim zaželi, država pa mora plačevati račune. Zahtevamo, da se bančni sistem ter denarni in kapitalski sistem nacionalizira. V Levici zato nasprotujemo privatizaciji bank. Banke morajo biti pod demokratičnim nadzorom državljanov, da jih bodo ti lahko uporabili kot investicijsko orodje, ki bo namesto iskanja najvišjih donosov pri posojilih upoštevalo družbene potrebe. Namesto profita morajo upoštevati neposredne potrebe ljudi. Samo ti ukrepi bodo omogočili zaustavitev nesmiselnih investicij in samo ti ukrepi lahko omogočijo osnovo za financiranje programa novih delovnih mest.« Ali še lahko vsebinsko ločite stavke iz programov NSDAP in Levice? Ne morete? Seveda ne, če pa sta programa identična v svojem zavračanju tržne ekonomije! NSDAP in Levice ne druži samo globok anti-kapitalističen sentiment, ampak tudi tendenca po maskiranju strukturnih problemom z demagogijo in populizmom. Kaj menite, kdo se je znebil sledeče argumentacije: »...Državni intervencionizem je nasprotno nujen za zaščito ekonomije pred najhujšo škodo, ki jo lahko povzročijo interesi finančnega kapitala.« Mar Violeta Tomić v parlamentu pojasnjuje, da je treba stopiti neoliberalizmu na prste in z odločno intervencijo poštenih in dobro mislečih politikov reči bobu bob? Je Luka Mesec dal poglobljen teoretski odgovor k boju proti špekulativnemu kapitalu? Je morda Matjaž Hanžek zahteval glavni adut v boju proti globalizaciji? Ne motite se, to je prišlo iz pamfleta NSDAP - kot argumentacija, zakaj usode ljudi ne smejo biti prepuščene njim samim, ampak mora politika intervenirati v njihova življenja. Kaj pa menite o sledeči ideji delitve dobička: »Takoj, ko bo nemška ekonomija oživela preko novih delovnih mest in bo začela proizvajati dobičke, bo prišel čas za razvoj obširne sheme delitve dobička.« Bi Levica podpisala nacional-socialistični predlog, če bi nadomestili nemška ekonomija s slovenska? Zdaj razumete, kako ekstremno populistično debato negujemo in razvijamo v Sloveniji? Vam je popolnoma jasno, kako je mogoče z obljubami na račun drugih pridobivati volilne glasove? Levica in NSDAP pa nimata skupne platforme zgolj pri obravnavi bančnega sistema, kapitalskih tokov, državnih intervencij in delitve dobička, ampak ju druži tudi davčna politika. NSDAP pravi: »... V času trajanja krize bodo največ žrtvovali tisti, ki to najlažje prenesejo: tisti z visokimi dohodki nad 500 mark mesečno morajo plačati dodaten davek, namenjen za nastajanje novih delovnih mest... Tisti z visokimi zaslužki, ki na leto zaslužijo več kot 15 tisoč mark, bodo plačali primerno višji davek.« Po drugi strani pa pravijo v Levici: »....Takšne anomalije bi odpravila integralna dohodninska osnova, ki bi v posameznikove prihodke prištela vse prihodke v tekočem letu in jih progresivno obdavčila: revni bi plačevali manj, bogatejši več... Tovrstni davki in dajatve morajo postati orodje ekonomske politike za spodbujanje okoljsko in socialno koristnih in brzdanje škodljivih gospodarskih praks.« Iz obeh programov veje izjemna nestrpnost do vseh tistih, ki so se drznili zaslužiti več, kot je po mnenju NSDAP in Levice zgornja dovoljena meja, in zato bodo vsi ti tepci postali instrument za izvrševanje njihove politike čudežnega vstajenja ekonomije. Še več, opazite lahko, da se ideologija NSDAP in Levice zelo dobro ujameta v definiciji davkov: za oboje namreč davki niso instrument za zagotavljanje financiranja javnih dobrin, ampak instrument za preoblikovanje sveta na način, kot ga vidijo sami. V NSDAP so razumeli davke kot finančni vzvod za lepšo polnozaposleno arijsko družbo, v Levici pa za - iz denarnic drugih svet, zastavljen po njihovi podobi. Ne volite Levice, če hočete dejansko spremeniti svet in državljanom Slovenije privoščiti blaginjo. Recimo NE vsem totalitarizmom!



Zgornja vsebina je povzeta po knjigi Propad Slovenije (Balažic, 2016) in predstavlja temelj gibanja Nova prihodnost.

0 0
Feed