O ozadju mojega odpoklica iz Avstralije

Resnica o aferi Oman

O ozadju mojega odpoklica iz Avstralije.

Nastopil je namreč čas za epilog: resnica mora biti slišana. Slišana mora biti zato, ker si nekateri slovenski politični voditelji predstavljajo, da si lahko privoščijo prav vse in jo odnesejo brez posledic. Slovenska politika je v primeru mojega odpoklica dosegla najnižjo raven politične kulture in moralne integritete. Hkrati je pokazala popolno neodgovornost v državnih interesih in je diplomacijo žrtvovala za pridobivanje političnih točk (vsi originalni dokumenti, ki potrjujejo navedbe, ki sledijo, so bili julija 2014 objavljeni na spletnih portalih Požar-report in Portal-plus).


Odpoklican sem bil zato, ker sem izvajal vladna navodila in ne zato, ker jih ne bi. Kot diplomat, kot instrument v rokah državne politike, sem postal žrtev politike zato, ker sem sledil navodilom nadrejenih, ki niso sposobni sprejemati odgovornosti za svoja dejanja. Moj odpoklic z mesta veleposlanika v Avstraliji predstavlja eno največjih politizacij slovenske diplomacije v zgodovini samostojne Slovenije. Naj takoj naštejem glavne protagoniste in njihova dela:
  • odpoklic je predlagal zunanji minister Karl Erjavec, ker naj bi ga domnevno zavajal, dejansko pa je sam prikrival, govoril neresnice in zavajal javnost;
  • odpoklic je sprožil in ukaz o odpoklicu podpisal predsednik Borut Pahor, predsednik države, ki mi je naložila zaupne diplomatske dejavnosti, o katerih je bil obveščen, sam pa je sodeloval pri prikrivanju resnice;
  • odpoklic je sprejela Vlada RS, ki jo vodi predsednica vlade (v odstopu) Alenka Bratušek, ki je bila ves čas obveščena o zaupni diplomatski dejavnosti, jo odredila, v njej sodelovala in zatem prikrivala resnico;
  • ob odpoklicu je ves čas resnico prikrival tudi takratni predsednik SD dr. Igor Lukšič, ki je bil pobudnik zaupne diplomatske dejavnosti, po pooblastilu predsednice vlade njen koordinator in - poleg svetovalca za zunanjo politiko v kabinetu predsednice vlade Petra Grka - glavni posrednik informacij med predsednico vlade in menoj.

Dokumenti, ki jih bom predstavil, nespodbitno dokazujejo in na laž postavljajo vso parado dosedanjega medijskega sprenevedanja. Vsi našteti so sodelovali v tajni diplomatski dejavnosti in bili podrobno obveščeni o dogajanju, ki so ga hoteli - in ga še danes naklepno - skrivajo pred javnostjo. Še več: moralno zavrženo so križem rok spremljali pogrom nad mano. Pa pojdimo k ozadjem.

17. junija 2013 mi je takratni predsednik koalicijskih SD Igor Lukšič poslal elektronsko sporočilo, v katerem me sprašuje: "bi se bil pripravljen dobiti v Avstraliji z razvpito persono, ki bi bil pripravljen Sloveniji podariti zemljo pod katero je nafta." Od zanesljivega vira sem izvedel, da je bila pred vlado Alenke Bratušek o tej zadevi kontaktirana že Janševa vlada, vendar je prehitro padla, da bi se lahko odzvala. Prav tako je bil lani spomladi kontaktiran bivši predsednik Milan Kučan in ponudil pomoč.

V svojem odzivu na pobudo sem v skladu s svojimi dolžnostmi potrdil pripravljenost, da preverim ozadje. Hkrati sem Lukšiča opozoril, da glede na zakon o zunanjih zadevah potrebujem navodilo - ali s strani zunanjega ministra Erjavca ali predsednice vlade Bratuškove. Gre namreč za diplomatsko in politično delikatno zadevo, saj je Oman vpisan v avstralski register pedofilov, pri nas pa je znan zaradi trgovanja z orožjem. Odgovoril mi je, da bo on sam obvestil predsednico vlade in predsednika države, kar je tudi storil, kabinet predsednice vlade pa bo naknadno obvestil tudi zunanjega ministra.

Na podlagi dogovora, da za zadevo stoji predsednica vlade - in s tem Vlada RS - se je Nicholas Oman 24. junija 2013 zglasil na Veleposlaništvu v Canberri. Izročil je naslednje dokumente: 1) Pogodbo o posojilu z dne 28. februarja 1995 v višini 60 milijonov $US, ki ga daje Omanovo podjetje Orbal Marketing Services Ltd Vladi Republike Srbske (v srbski in angleški različici); 2) Zahtevo za vpis hipoteke v zemljiško knjigo sodišču v Derventi z dne 1. marca 1995; 3) Izpisek iz zemljiške knjige in Potrdilo predstavnika Vlade Republike Srbske o kompenzaciji dolga v lastništvo zemlje z dne 3. marca 1995; 4) 7 dokumentov (datiranih od 5. marca do 20. aprila 2004), s katerimi Ministrstvo za pravosodje Republike Srbske in pristojno okrajno sodišče urejata zemljiško-knjižni vpis zemljišč v Bosanskem Brodu; 5) pogodbo med Omanovim podjetjem (Mark Oman) in Centrom za pravno zaščito Akademije za samoobrambo in varnost v Moskvi glede zastopanja pred ruskim sodiščem z namenom dogovora z rusko stranjo z dne 29. novembra 2011 (v angleški in ruski različici), in pooblastilo ruskima odvetnikoma z dne 11. marca 2013; 6) na uvid je pokazal še sklep sodišča v Parizu, ki v skladu z mednarodnim pravom potrjuje lastništvo Omanovega podjetja nad omenjenimi zemljišči.

Skratka, dokumenti so izkazovali: 1) da je Oman omenjeni Vladi posodil 60 milijonov $US; 2) da je ta Vlada zato, ker ni bila sposobna vrniti posojilo, le-tega kompenzacijsko poplačala z zemljišči, kjer je nafta; 3) da se na teh zemljiščih nahaja tudi rafinerija nafte, ki je v ruski lasti. Ta zemljišča želi Oman podariti Vladi RS. Kot veleposlanika me je seveda v prvi vrsti zanimalo, zakaj bi nekdo želel Sloveniji podariti naftna zemljišča. Oman je dejal, da je enkrat z orožjem že reševal Slovenijo, zdaj pa ga skrbi dolgotrajna gospodarska kriza. Zato želi Vladi RS podariti milijardno darilo - zemljo z nahajališči nafte. To potrjujejo satelitski posnetki. Italijanska naftna družba Agip naj bi mu samo za nakup zemljišč ponujala 2,2 milijarde EUR. Oman je v povračilo v skladu s slovensko zakonodajo in schengenskimi merili želel dobiti nov slovenski potni list in možnost življenja v Sloveniji, kadar bi prišel iz Avstralije. V elektronskem sporočilu sem istega dne o tem obvestil Lukšiča, ki je o vsem poročal predsednici vlade Bratuškovi. Ta ga je v tem času pooblastila za koordinacijo te zadeve, kar mi je potrdil njen svetovalec za zunanjo politiko Peter Grk. Kabinetu predsednice vlade sem predlagal oblikovanje ozke ekipe, ki bo na tem delala. Pozval sem k zaupnosti in izrazil pričakovanje glede novih navodil.

Pooblaščenec predsednice vlade Igor Lukšič mi je odgovoril, da gremo "po korakih naprej". Dodal je, da bom kot veleposlanik osebno poročal predsednici vlade. Zato je bil Oman 26. junija 2013 obveščen: "Iz prestolnice sem dobil navodilo, da v bližnji prihodnosti, ko odidem v domovino, o najinem pogovoru podrobno poročam na ustreznem mestu. Temu bo sledil naslednji korak". Med mojim letnim dopustom leta 2013 je bilo v Sloveniji nekaj sestankov. Oblikovana je bila posebna skupina, ki bo delala na tej zadevi. Konec julija 2013 se je prvič sestala, v njej pa je z zunanjega ministrstva sodeloval eden najboljših slovenskih diplomatov Andrej Drnovšček. Svetovalec za zunanjo politiko v kabinetu predsednice vlade Peter Grk me je obvestil, da moj sestanek z njo za zdaj še ni potreben, ker je predsednica vlade o vsem brifirana s strani svojega pooblaščenca Lukšiča. Pozneje me je zunanji minister Karel Erjavec obvestil, da je na tej točki predsednica vlade Alenka Bratušek angažirala SOVA-o, ki je od nje dobila navodilo, da v Bosni in Hercegovini/Republiki Srbski preveri podatke o morebitnih naftnih ležiščih in dejanskem stanju vpisa zemljišč Omanovega podjetja v zemljiško knjigo.

Po vrnitvi v Avstralijo je bil 6. septembra 2013 Oman obveščen o razvoju dogodkov - predvsem o ugotovitvi SOVA-e in posebnega diplomatskega odposlanca predsednice vlade Petra Toša, ki se je dogovarjal s predstavniki Vlade Republike Srbske v Banja Luki, da "zadeva še ni vpisana v zemljiško knjigo, kar pomeni, da bo to potrebno še doseči (sodba sodišča seveda velja, vendar jo je potrebno še doseči na terenu). Obstajata dve možnosti: ali to storite vi, čemur sledi darilna pogodba - ali pa to stori država in opravi nalogo, da izposluje nekaj, do česar ste pravno upravičeni vi. Zdaj je zadeva pred tem, da bo Igor (Lukšič) preveril še pripravljenost na strani dotične države, koliko je možnosti, da se zadeva vpiše v zemljiško knjigo, potem pa bomo videli, kako naprej". (se nadaljuje)
0 0
Feed