Vojska pa je v tem času že ukrepala in predsednik predsedstva Kučan je moral sporočiti, da dobiva alarmantne informacije.

Razorožitev slovenske Teritorialne obrambe

Vojska pa je v tem času že ukrepala in predsednik predsedstva Kučan je moral sporočiti, da dobiva alarmantne informacije.

V času slovenskih volitev se je armadni vrh zbal, da bo po volitvah, na katerih bodo zmagali »nacionalisti in separatisti«, slovenska Teritorialna obramba dobila značaj samostojne republiške vojske pod poveljstvom secesionističnega političnega vodstva. JLA je bila komunistična armada, ki je - navkljub naslonitvi na Miloševića - tudi leta 1990 še vedno korakala v skladu z ideološkimi ostanki titoizma, po katerih je bila vojska rojena v komunistični revoluciji. Generali JLA so bili prepričani, da se razpadanje komunizma po vzhodni Evropi vendarle ne bo razširilo na Jugoslavijo, saj je bila v njej izvedena samobitna komunistična revolucija, ki ni bila vsiljena upirajočemu se ljudstvu s sovjetskimi tanki. Celo več - pričakovali so, da se bo komunizem v kratkem zmagovito vrnil v države Varšavskega pakta. Seveda pa se je ta generalska vera opirala tudi na to, da če bi komunizem propadel še v Jugoslaviji, bi z njim vred odplaknilo nedotakljivo vlogo armade v družbi in vse oficirske privilegije. S to motivacijo se je armada lotila načrta pobiranja orožja slovenski Teritorialni obrambi, ki je slonel na podobni akciji JLA iz začetka osemdesetih let na Kosovu. Konec aprila 1990 je bila v Beogradu sklicana seja Vojnega sveta, na kateri je bila sprejeta podlaga za razorožitev Teritorialne obrambe v Sloveniji, na Hrvaškem in v Bosni. Kot razlog za to akcijo je bilo visokim vojaškim starešinam - med njimi poveljniku republiškega štaba slovenske Teritorialne obrambe generalu Hočevarju - razloženo, da je v Sloveniji in na Hrvaškem prišlo do nevarnih »kontrarevolucionarnih in protijugoslovanskih« političnih sprememb. 


Če je kdo verjel, da bodo srbsko-armadni krogi spoštovali nove razmere v severozahodnem delu Jugoslavije, se je zmotil: še bolj kot prej so se nizale kršitve ustave, politični pritiski in vojaške akcije, ki jih je z generalom Kadijevićem usklajeval tesni Miloševićev oproda Jović. Ta je 15. maja 1990 od Drnovška prevzel vodenje zveznega predsedstva in takoj napovedal nasilna dejanja proti demokratičnima Sloveniji in Hrvaški. Svojo napoved je utemeljeval s tem, da v obstoječi jugoslovanski ustavi ni določil o političnem pluralizmu in večstrankarstvu, zato so volitve v Sloveniji in na Hrvaškem vso državo porinile v »nove težave in negotovosti«. Kar se tiče slovenskih zahtev po preoblikovanju Jugoslavije v konfederacijo, bi moralo priti do soglasja vseh republik - tega pa ni mogoče doseči. Poudaril je še, da ima zvezno predsedstvo to prednost, da ne deluje po načelu konsenza, marveč po večinskem načelu - v ozadju je že »mehčal« predstavnika Bosne v zveznem predsedstvu Bogičevića, da bi razmerje sil spremenil v 5:3 za Srbijo in armado - tako da bo pri ukrepih za zaščito ustavne ureditve učinkovito ukrepalo. Jović je v svojem nastopnem nagovoru prvič javno dejal, da kdor želi, lahko izstopi iz Jugoslavije po mirni poti: sprejeti je treba zakon o odcepitvi, kajti nihče ni dolžan ostati v Jugoslaviji na silo. Hudič se je kajpada skrival v detajlu: do sprejetja omenjenega zakona se neustavna in protizakonita samovolja posameznih republik ne bo tolerirala.

Najprej ni bilo jasno, po čigavem pooblastilu je ukrepala armada: Drnovšek je bil predsednik zveznega predsedstva do 15. maja in ni vedel za nikakršen ukaz zastran razoroževanja. Utemeljeno je sumil Jovića: »Moje obdobje (predsednika predsedstva) se je končalo 15. maja. Sedemnajstega maja je prišlo do tega razoroževanja. Z njim je bil seznanjen samo Jović in kar zadeva predsedstvo, je šlo za fait accompli. O tem nikoli ni bilo glasovanja. Bil sem seveda proti temu in sem zahteval sestanek predsedstva, da bi o tem razpravljali, vendar pa so bili drugi zoper moj predlog«. Tako je v skladu s sklepom Vojnega sveta in dogovorom zveznega obrambnega ministra, generala Kadijevića, z novim predsednikom zveznega predsedstva Jovićem, istega dne Republiški štab Teritorialne obrambe (RŠTO) izdal ukaz številka 625/1-90 o predaji orožja v skladišča JLA. Ukaz je v imenu generala Hočevarja podpisal general Ožbolt, čemur sledi sestanek zalednega sektorja RŠTO s pomočniki za zaledje po pokrajinah in 30. razvojne skupine. Sestanek o obvezni oddaji streliva in orožja iz skladišč Teritorialne obrambe v skladišča JLA vodi general Ožbolt: zaledniki so opozorjeni na težavnost in zahtevnost naloge, na izziv, da naj delujejo hitro in takoj napišejo ukaz za podrejene, pa tudi na okoliščino, da mora ukaz o selitvi orožja ostati skrivnost. Ko je Drnovšek izvedel za zahrbtno Jovićevo potezo, je najprej zelo resno razmišljal o svojem odstopu - kako bo lahko prenašal Jovićev predsedniški mandat (?): »O tem sem se pogovarjal tudi z ljudmi v Sloveniji in tako kot še večkrat kasneje sem se odločil, da do nadaljnjega ostanem. Če ostanem, kljub težavnosti in veliki zoprnosti situacije, je več možnosti, da preprečimo nekatere še bolj negativne dogodke in tudi branimo Slovenijo pred različnimi agresivnimi dejanji, ki so se napovedovala ali izvajala že prej in jih je bilo pričakovati tudi v prihodnje«. Šlo je za napad komunistične armade in srbskega nacionalizma na komaj rojeno slovensko demokracijo, kar je tudi od demokracije terjalo, da se za svojo obrambo oboroži.

Ne vedoč, kaj se mu v Beogradu pripravlja za »dobrodošlico«, ima 16. maja v slovenskem parlamentu kandidat za predsednik vlade Lojze Peterle svoj nastopni govor. Ker je večjo gospodarsko samostojnost Slovenije mogoče doseči z zmanjševanjem pristojnosti federalne države, je Peterle napovedal, da bo Demosova vlada na zvezni ravni zahtevala zmanjšanje vojaškega dela proračuna. Kandidat, ki bo v slovenski skupščini če nekaj ur izvoljen za prvega demokratičnega premiera, podčrta, da »polna slovenska suverenost predpostavlja tudi suverenost v obrambi. Zato je potrebno izpeljati na vojaško-obrambnem področju reformo, ki bi zagotovila uresničitev doslej neuresničenih zahtev (služenje državljanov Slovenije v Sloveniji, poveljevanje v slovenskem jeziku, samostojnost slovenske vojske) in omogočila znižanje stroškov za obrambne namene. Reformo je treba izvesti, bodisi da bi se Slovenija vključila v jugoslovansko konfederacijo ali pa postala samostojna država«. Peterle je v grobih obrisih že nakazal temeljne točke programa svoje vlade, ki ga bo sicer parlamentu podrobneje predstavil čez dober mesec dni: prvič, uresničitev državne suverenosti na vseh področjih državne uprave, vključno s primarnostjo slovenskih pravnih aktov nad zveznimi - to suverenost bi lahko udejanjili tudi skozi konfederacijo, ki jo je Demosova vlada razlagala kot zvezo suverenih držav; drugič, nov pravni sistem, ki bo zgrajen v petih do desetih letih, in bo temeljil na novi slovenski ustavi, napisani »brez kakršnekoli ideologije«; tretjič, oblikovanje lastnih oboroženih sil; in četrtič, v SDV bodo odpravljeni vsi atributi politične policije, obveščevalna in proti-obveščevalna služba pa bo odslej podrejena skupščini in predsedstvu, ne pa notranjemu ministrstvu. Peterletov nastop je generalom JLA prilil olja na ogenj in deloval kot ultimativni dokaz za to, da je treba s Slovenijo obračunati.

Jović je imel v nadaljevanju razorožitve v mislih razglasitev izrednega stanja, uporabo vojske in razveljavitev demokratičnih volitev v Sloveniji. Zato ni izgubljal časa in je svoje predsedovanje - tako rekoč istočasno, kot ga je pričenjal predsednik slovenske vlade Peterle - začel z malim državnim udarom. Že na prvi seji zveznega predsedstva, ki jo je vodil - 16. maja - je članom na mizo serviral staro poročilo Sveta za zaščito ustavne ureditve iz marca 1990, kjer je bil varnostno-politični položaj v Jugoslaviji opisan kot kritičen in »vznemirljiv« do te mere, da zahteva ostre ukrepe. Marca je Drnovšek preprečil, da bi pod njegovim vodenjem zveznega predsedstva sprejeli represivne ukrepe, zdaj pa je Jović dosegel, da se je glasovalo po večinskem načelu. V prid ustrezne priprave terena pred glasovanjem, sta udarno nastopila oba zvezna ministra - za obrambo in notranje zadeve. General Kadijević ni varčeval z ognjem in žveplom: »Vprašanje vseh vprašanj, in vprašanje prihodnosti Jugoslavije je: ali bomo omogočili, da ustaši in četniki, da o drugih niti ne govorim, pridejo na oblast. Če pridejo na oblast v Jugoslaviji takšni in podobni, potem bodo vse to, o čemer govorimo, reforme, Evropa, le zgodbe, oziroma prevara... Vse zgodbe o tem, da gremo v reformo, v Evropo, ki nam bo pojutrišnjem pripeljala na oblast takšne in podobne, to je prevara. To je prevara in se ne sme zgoditi«.

Zvezni notranji minister, general Gračanin, mu je sekundiral: »V kolikor energično ne zaustavimo vse te sile, ki nam pod plaščem demokracije ponujajo zgodovinsko poražene koncepte, ki nas vodijo v vrtinec državljanske vojne, bomo mi pred narodom in prihodnostjo edini odgovorni za vse posledice, ki bi zagotovo nastopile«. Generala sta še vedno čakala na razvoj dogodkov v Sovjetski zvezi: če bi v Moskvi prišlo do preobrata ter ponovnega nastopa komunističnih sil in vojske, bi bili ustvarjeni zunanji pogoji za takšen nastop v Jugoslaviji. Do takrat pa je bilo nujno sodelovati z najbolj komunističnim nacionalistom v državi, Miloševićem: Kadijević je sicer večkrat pokazal, da se zaveda nevarnosti srbskega nacionalizma, vendar je ocenjeval, da predstavljajo srbski nacional-komunisti manjšo nevarnost kot demokratični procesi v Sloveniji in na Hrvaškem. Milošević, ki je z agresivnim nastopom proti drugim jugoslovanskim narodom rušil dotedanje državno ravnotežje, je bil za Kadijevića vseeno sprejemljiv, saj je zastopal ideološko kontinuiteto prejšnjega komunističnega režima. V slovenski demokraciji pa je general videl predvsem restavracijo starih kapitalističnih in skrajno desnih sil, s katerimi velja po zgodovinski zmagi v drugi svetovni vojni še enkrat opraviti.

Drnovšek se je represivnim sklepom uprl, a je ostal osamljen - z Jovićem so glasovali vsi ostali člani zveznega predsedstva, celo hrvaški član Šuvar. Trdi in zastraševalni predlogi zveznega predsedstva naj bi zdaj šli v zvezno skupščino, kjer bi z Jovićevim nastopom dobili potrebno legitimacijo. Drnovšek je o tej nevarnosti takoj naslednji dan, 17. maja, poročal slovenskemu predsedstvu, ki je sklepe zveznega predsedstva ocenilo kot nesprejemljive, saj je očitno šlo za represivni poskus zaustavljanja procesov demokratizacije. Vojska pa je v tem času že ukrepala in predsednik predsedstva Kučan je moral sporočiti, da dobiva alarmantne informacije o tem, kako JLA v večjem številu slovenskih občin že zbira orožje slovenske Teritorialne obrambe in ga prevaža v armadna skladišča. Ker so želeli preveriti in potrditi vznemirljiva poročila, člani predsedstva sklenejo, da se opremljeni z dodatnimi informacijami znova sestanejo naslednji dan. Ta dan je bila v slovenskem parlamentu izvoljena nova demokratična vlada, ki je takoj prisegla: pravkar izvoljeni obrambni minister Janša še sploh ni prevzel obrambnega ministrstva, ko je z različnih koncev Slovenije ves dan dobival novice o razoroževanju. (se nadaljuje)


Zgornja vsebina je povzeta po knjigi Zakaj je Slovenija postala samostojna država (Balažic, 2016).

0 0
Feed